Zlo

Govornika Iztok Prosen in Andreja Pšeničny, izkušena strokovnjaka s področja psihoterapije. V epizodi raziskujeta fenomen zla skozi psihološko, etično in družbeno prizmo. Posebno pozornost namenita vprašanju osebne odgovornosti, projekcije zla na druge in vpliva neizraženih čustev. Skozi primer serije Lucifer ter zgodovinske in psihološke eksperimente analizirata, kje se skriva pravi izvor zla. O Epizodi Epizoda poglobljeno razišče vprašanje, ali je zlo nekaj zunanjega ali notranjega. Govornika raziskujeta, kako vsakodnevna brezbrižnost in odpoved vesti ustvarjata prostor za zlo brez spektakularnih manifestacij. Razprava se osredotoča na razliko med zlom kot dejanjem in zlom kot lastnostjo. Opozorita, da zlo pogosto izvira iz neprevzemanja odgovornosti in zanikanja lastnih temnih plati. Preko primerov, kot je performans Marine Abramović (Rhythm 0) in Milgramov eksperiment, razkrivata, kako zlo pogosto raste skozi pasivnost, slepo poslušnost in pomanjkanje empatije. V ospredju je tudi pomen iskrenosti do sebe, sposobnost soočanja s senco ter razmislek o vlogi terapevta kot »Luciferjevega ogledala«, ki postavlja neprijetna vprašanja brez olepševanja resnice. Ključne Točke Zlo ni le spektakel, ampak vsakdanja odločitev, da se ne odzovemo (00:05:05). Neizražena čustva nikoli ne umrejo; postanejo izkrivljena in destruktivna (00:10:45). Radikalna iskrenost do sebe je prvi korak k prevzemanju odgovornosti in prepoznavanju lastne sence (00:21:51). Vloga terapevta je biti ogledalo, ki pomaga klientom odkriti resnico o sebi, tudi če ta boli (00:24:58). Najboljši Citati »Vsi smo kdaj ta hudič. Vsi nosimo del zla v sebi. Vprašanje je, ali si to priznamo in kako ga obvladujemo.« – Iztok Prosen (00:04:31) »Če prepustiš odločitev publiki, te lahko ubijejo. A ko se živa oseba premakne, jih je sram.« – Andreja Pšeničny, o performansu Marine Abramović (00:10:39) »Neizražena čustva nikoli ne umrejo. So zakopana živa in se bodo kasneje pojavila v še grših oblikah.« – Iztok Prosen (00:10:45) »Najhujša laž je tista, ki jo povemo sebi – da nismo odgovorni, da nismo vedeli, da nismo imeli izbire.« – Andreja Pšeničny (00:21:51) »Resnica brez empatije lahko rani, a je hkrati edina pot do spremembe.« – Andreja Pšeničny (00:24:58)