Kdo smo?

Jakob Aljaž se je kot duhovnik, narodni buditelj, planinec in tudi glasbenik zavedal simbolnega pomena, ki ga je v burnih časih narodovega prebujenja imel Triglav, očak naroda. V času Jakoba Aljaža so že izoblikovani evropski narodi začeli neizprosno tekmo za svojo uveljavitev tudi v gorah, pogosto na račun drugih. Večina slovenskega prebivalstva je bila kmečko z razmeroma majhno ekonomsko močjo. Imeli pa smo srečo, da je bilo med mladimi intelektualci, ki so po večini študirali na Dunaju, veliko izredno narodno zavednih. Eden takih je bil Jakob Aljaž. Odkupil je vrh Triglava in nanj postavil stolp in tako za vedno urdil slovenski značaj Julijskih Alp (ponovitev).

Te dni se spominjamo dogodkov pred 35 leti, ko smo ubranili samostojnost Slovenije. Zato danes ponavljamo oddajo o tem, kako so letala nekdanje JLA med vojno za Slovenijo večkrat napadla našo mrežo RTV oddajnikov, da bi utišala poročanje o agresiji na mlado državo. Oddajo smo posneli pred skoraj desetetjem z nekdanjemi sodelavci, elektrotehniki in inženirji, ki so na oddajnikih RTV Slovenija v nenehni nevarnosti za svoja življenja skrbeli, da smo slišali in videli resnico o vojni za Slovenijo.

Konec minulega tedna je minilo 35 let od simbolnega, a zgodovinskega dogodka, ko je skupina 21 članov Gorske reševalne službe v Mojstrani in posebnega voda Teritorialne obrambe ob podpori Letalske enote tedanje slovenske milice ob Aljaževem stolpu na Triglavu razvila slovensko narodno zastavo, trobojnico. Dogodek so posneli tedanji urednik fotografije pri časopisu Delo Joco Znidaršič, fotograf Slovenskih novic Mirko Kunšič in snemalec Televizije Slovenije Janez Kališnik. Razvitje slovenske zastave ob Aljaževem stolpu je bila tudi zaveza, da bomo svojo samostojnost branili in - ubranili (ponovitev).

Konec maja je minilo 35 let od začetka osamosvojitvene vojne, vojne za Slovenijo. Danes ponavljamo oddajo o dogodkih v Pekrah pri Mariboru, kjer je tedanja slovenska Teritorialna obramba v svojem 710. učnem centru urila prvo generacijo slovenskih nabornikov. 23. maja leta 1991 so oklepniki JLA obkolili učni center v Pekrah in poveljniki so zahtevali izročitev enote, ki je prej zajela in priprla njihova izvidnika, a ju kmalu izpustila. Teritorialci pa niso popustili, zato je JLA nameravala napotiti vojaške okrepitve in zavzeti učni center, vendar so se temu uprli ljudje z živim zidom ... Avtor oddaje je Ivan Merljak.

Konec minulega tedna smo se spomnili obletnice Prve majniške deklaracije iz 30.maja 1917, prve od dveh, s katerima smo Slovenci začrtali pot v samostojnost. Slovenci smo narod, ki si je moral svojo samostojnost in državo izbojevati sam s svojim pogumom in enotnostjo. Toda to smo dosegli šele po dolgi kalvariji neenotnosti, politične nezrelosti in naivnosti. Prvo deklaracijo, o kateri bomo govorili v današnji ponovitvi oddaje, je v državnem zboru na Dunaju prebral tedanji slovenski poslanec, dr. Anton Korošec. Zgodovinsko gledano ni obrodila sadov, saj je kratkotrajna državna tvorba SHS, ki je bila brez stvarne moči, po mesecu dni postala lahek plen srbske krone. Sogovornik v oddaji je zgodovinar prof.dr. Janko Prunk.

Čarovniški procesi niso srednjeveški pojav in delo Katoliške cerkve, ampak so se razmahnili na začetku novega veka kot institucionalno nasilje državnih oblasti in kar dvesto let sejali strah na podeželju in v mestih. Žrtve niso bile samo ženske, ampak tudi moški. Oboji so bili z mučenjem prisiljeni priznati, česar niso storili. Procese je v habsburški monarhiji dokončno prepovedala razsvetljena cesarica Marija Terezija, toda duh je ostal. Le kako si je mogoče drugače razlagati stalinistične, udbaške in druge montirane procese z izsiljenim priznanjem? Smo mar danes imuni na te pojave? (Ponovitev oddaje.)

Kakor vse na svetu so se skozi zgodovino spreminjali načini in postopki volitev tistih, ki naj bi vodili ljudstvo in pozneje narod. Prav tako splošna volilna pravica za vse odrasle ne glede na spol ni bila samoumevna in se je bilo treba zanjo boriti. Slovenski predniki so že pred tisočletjem volili svoje kneze. Pozneje, po razpadu Karantanije, nismo bili poleg do pomladi narodov sredi 19.stoletja. No, po prvi vojni smo volili malce po balkansko, pozneje samoupravno... Danes pa smo pred volitvami sprti kot drugod v zahodni demokraciji.

Vaške zbiralnice mleka so samo še nostalgija nekega časa, ki se ne more več vrniti. Nekoč pa so prinašale skromen denar kmečkim gospodinjam ter dvigovale njihovo samozavest. Bile so tudi shajališče, prostor za izmenjavo lokalnih novic, čenč in stališč (ponovitev).

V dneh na prelomu aprila v maj se spominjamo zadnjih bojev pred koncem druge svetovne vojne, ki so zagotovili, da je danes Primorska del Slovenije. Tokrat ponavljamo oddajo o letalskih napadih zavezniških letalskih sil na nemške postojanke na Colu, v Idriji in v drugih krajih na obrobju Trnovskega gozda. Cilj teh napadov je bil pomagati borcem 9. Korpusa narodno-osvobodilne vojske, ki so Primorsko branili pred umikajočo se vojsko 100 tisoč mož Nemcev, četnikov, Kozakov in drugih nemških podanikov na zahod.

Dan se je prebudil in zasijalo je sonce. Toplo in prijetno je postalo, kakor bi narava hotela umiti in izbrisati trpljenje preteklih petih let. “Svoboda!” je glasna misel, še hitrejša kot vihar, preletela Evropo. In nenavadna tišina je oznanila: “Nikjer nobenega ni!” Okupator je v naglici zbežal … Le na Koroškem je še govorilo orožje … (ponovitev).

Slovensko letalstvo ima pestro zgodovino. Od pionirskih letalskih dosežkov do presežkov sodobne izdelave letal. V stotih letih od Edvarda Rusjana in njegovih letal Eda do Panthere Iva Boscarola in njegove konstruktorske ekipe, ki v svetu nima prave primerjave, se je zvrstilo na desetine jadralnih in motornih letal slovenskih konstruktorjev, med njimi Stanka Bloudka, Antona Kuhlja, Borisa Cijana in drugih. Prav tako smo lahko ponosni na predvojne delavnice in obrate ter tudi na povojne tovarne za izdelavo letal Libis in Elan. Pika na i pa je ajdovsko podjetje Pipistrel s svojimi naprednimi in vizionarskimi letali, ki v letalstvu podirajo meje mogočega. Oddajo smo pred desetletjem posneli kot oddajo dokumentarno-feljtonskega uredništva o velikem razvojnem koraku, ki ga je naredilo letalstvo na Slovenskem v preteklih stotih letih.

Od srednjega veka naprej govorimo o nošah na Slovenskem, o narodni noši pa šele od druge polovice 19. stoletja, po pomladi narodov. V socializmu narodne noše niso spodbujali, nov razvoj priljubljenosti pa je opaziti po osamosvojitvi (ponovitev).

Na vrh slemena nad reko Reko v Brkinih že stoletja meri čas idilična vasica Suhorje. Od tu sega pogled na vse štiri strani neba, prepišnost burje in vseh drugih vetrov pa ne ovira ponosnih domačinov, ki si predano prizadevajo ohranjati bogato kulturno dediščino. Med kamnitimi zidovi ozkih ulic deluje Vaško društvo Suhorje, ki že desetletje pripravlja prireditve z naslovom Jožefovo in Velika noč na Suhorju. Letošnjo deseto prireditev smo obiskali tudi z našim mikrofonom.

Velikonočne jedi so v prejšnjih stoletjih s svojim simbolnim pomenom tudi same postale del obredja. Hkrati druženje ob skupnem uživanju teh jedi utrjuje družinske vezi. Kruh, šunka, hren in pirhi so obvezni sestavni del košare jedi, ki jih nosijo k velikonočnem žegnu oziroma blagoslovu, v košarah pa je veliko tudi lokalnih posebnosti (ponovitev).

Slovenci kot del zahodnega sveta in krščanske kulture že od 9. stoletja slavimo cvetno nedeljo kot uvod v velikonočno praznovanje. To je spomin na svetopisemski dogodek zmagoslavnega Kristusovega prihoda v Jeruzalem in hkrati začetek velikega tedna, ko se ves krščanski svet spominja zadnjih dni Kristusovega zemeljskega življenja, ki ga zaznamujeta njegovo trpljenje in smrt na križu (ponovitev).

Te dni se v Škofji Loki spet pripravljajo na uprizoritev Škofjeloškega pasijona, ki je najstarejše ohranjeno dramsko besedilo v slovenščini. Danes ponavljamo oddajo, ki smo jo o Škofjeloškem pasijonu posneli pred nekaj leti, ko so ga obnovili po daljšem obdobju. Škofjeloški pasijon je napisal pater Romuald oziroma Lovrenc Marušič iz Štandreža pri Gorici in je hkrati najstarejša ohranjena evropska režijska knjiga iz baročnega obdobja. Od leta 2016 je Škofjeloški pasijon, Processio locopolitana, vpisan na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine.

Arboretum je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina, ki je bila po vojni v precejšnji meri spregledana, čeprav ima v zgodovini pomembno noto slovenstva. V oddaji Kdo smo ponavljamo zvočno pripoved o Arboretumu v Volčjem potoku, ki smo jo posneli v božičnem času, ko so čarobnost pričarale številne raznobarvne lučke, ki so krasile park.

O prvi svetovni vojni je bilo že veliko napisanega in povedanega, tudi o sami fronti, a skoraj nič o dagajanju v zaledju. V tej luči je zgovoren primer Črnega Vrha nad Idrijo, kraja in tedanje občine, ki jo je vojna iz razmeroma bogatega življenja pod Avstro-Ogrsko na prelomu stoletja pahnila v hudo pomanjkanje ter na koncu še v naročje fašistične Italije in ločila od matičnega naroda (ponovitev).

Slovenci nismo veliki rejci drobnice v svetovnem pogledu, a imamo kar nekaj avtohtonih pasem ovc, ki so prilagojene na življenje v zelo raznovrstni slovenski pokrajini. Predniki so gojili ovce za meso, mleko in tudi zaradi runa, iz katerega so pridobivali volno za oblačila. Veščina priprave in uporabe volne je pomemben del naše dediščine. Oddaja Kdo smo pod drobnogled jemlje tradicijo volne na Idrijskem in Cerkljanskem. (ponovitev)

V ospredju oddaje so Višnjanski miti, pravzaprav resnicah, ki so takšne in drugačne, odvisne od tega, kako jih pogledaš. Višnja Gora je eno starejših slovenskih mest, če sodimo po mestnih pravicah, ki jim jih je podelil sam presvitli cesar Friderik III. in to še preden so odkrili Ameriko in se je začel nov vek. Zaradi mestnih pavic so imeli Višnjani svojo sodno oblast in gauge za najhujše nepridiprave. In zakaj so priklenili polža in se spravili nad kozjo senco? Na to vprašanje odgovarja oddaja, ki jo je Ivan Meljak pripravil leta 2023.

Godbe nas spremljajo vse življenje in popestrijo praznik. Že od druge polovice 19.stoletja imajo tudi narodnobuditeljski značaj. Toda ali veste, da imamo Slovenci najstarejšo uradno godbo v Evropi in bržkone tudi v svetu (ponovitev)?

Morje je Slovence zaznamovalo dolga stoletja. Dajalo jim je hrano, delo in lepoto bivanja. V zgodovini je skrajni sever Jadrana sodil pod različne državne uprave in tudi meje slovenskega morja so se v skladu s tem spreminjale. Danes si Tržaškega zaliva ne moremo zamisliti brez sodelovanja treh držav ob njem. Kot del Tržaškega zaliva je slovensko morje občutljiv ekosistem (ponovitev).

Območje Cerknice je prav poseben svet: preplet lepote, miru, nenehnega spreminjanja, presihanja in nastajanja jezera, coprnic in domišljije, zato očara vsakega obiskovalca (ponovitev oddaje).

Narava se že sramežljivo prebuja in začel se bo nov krog življenja, zato ponavljamo oddajo o velikem sistemu, bogatem z vodo, ki mu pravimo Ljubljansko barje. Tu je bilo živahno rastlinsko in živalsko življenje že v pradavnini, v bakreni dobi pa so obrobje tedaj še jezera naselili koliščarji (ponovitev).

Če nisi samosvoj in se ne moreš braniti, ne moreš zahtevati. Tedaj si drobiž v rokah tistih, ki barantajo o tebi …To se je Slovencem v zgodovini večkrat primerilo. Najbolj hudo ob koncu prve svetovne vojne, pa tudi po drugi ni bilo drugače, le obseg izgube je bil manj izrazit. Pregledali bomo Rapalsko pogodbo, po kateri je Beograd prodal Primorsko Italiji v zameno, da je Rim priznal na novonastalo kraljevino na Balkanu. Avtor oddaje je Ivan Merljak.

V 108. letu starosti se je pred dnevi poslovila Emilija Soklič, filmska delavka, inženirka in inovatorka elektrotehnike, tudi Badjurova nagrajenka za življenjsko delo. Rodila se je leta 1918 in ko je imela sto let, jo je pred mikrofon povabil Ivan Merljak ter posnel pričujoči pogovor. Leta 2023 je bila Emilija Soklič v središču pozornosti našega 3. programa, Programa Ars Radia Slovenija, saj nam je podarila izjemno dragocenost: trak Rudija Omote s posnetkom zadnjega koncerta Akademskega pevskega zbora iz leta 1941 pred kulturnim molkom. Foto: Rado Likon.

Po izvolitvi nove demokratične slovenske vlade je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bomo Slovenci odločili zapustiti dotedanjo skupno državo Jugoslavijo. Prevladalo je spoznanje, da se moramo na tak korak dobro pripraviti in tudi preveriti, ali sploh imamo dovolj podpore vseh prebivalcev. To smo storili na plebiscitu 23. decembra leta 1990 in izid razglasili dan po božiču, 26. decembra 1990.

Čarobnost božičnega časa tradicionalno pričarajo številne raznobarvne lučke, ki jih ovijemo okrog dreves po domovih in vrtovih. Tudi mesta kar tekmujejo v okrasitvi, a z okrasitvijo parka v Arboretumu v Volčjem potoku se je težko kosati. Sprehod med lučkami smo izkoristili za pogovor o zgodovini in vlogi Arboretuma, ki je naš nacionalni ponos in kulturna dediščina.

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Jaslice kot upodobitev Kristusovega rojstva že vrsto generacij spremljajo Slovence in puščajo močan čustven vtis. Simbolni pomen imajo vse figurice, pa tudi urejen prostor okrog Svete družine. Ta daje pečat časa in človeka v njem. Po teološki razlagi jaslice niso spomin na enkratno dejanje Jezusovega rojstva v Betlehemu, marveč simbol nenehnega ponavljanja resničnosti Kristusovega rojstva po vsem svetu in v vseh časih. Zato so jaslice vpete v kulturo posameznega naroda, tudi našega, in imajo močno narodno noto (ponovitev).

Je december čas obdarovanja ali predvsem norenja in nakupovalne evforije? Je res vesel mesec ali prinaša tudi žalost, osamo in skrbi? (Ponovitev oddaje.)

Sveti Miklavž je bil resnična zgodovinska osebnost; škof, ki je postal svetnik in legenda obdarovanja, zlasti otrok. Običaj je doma v alpskih deželah, zelo je cenjen tudi na naših tleh, na katerih ima skoraj toliko pojavnih oblik, kolikor je pokrajin in krajev. Povsod pa je v ospredju dejanje obdarovanja, ki ima veliko večjo vrednost kot vsebina daru (ponovitev).

V teh temačnih jesenskih dneh ponavljamo oddajo o očem skriti energiji – o elektriki in elektrifikaciji Slovenije. Pisalo se je leto 1884, ko je na naših tleh zasvetila prva žarnica in tako rekoč za vedno pregnala temo z naših domov. Kmalu so z elektiko tudi poganjali prve stroje v tovarnah in delavnicah. Nastajale so manjše tovarniške elektrarne, kjer so generatorje gnali s paro, vodo ali motorji z notranjim zgorevanjem. Pozneje so začeli elektriko proizvajati za javne potrebe in postopno graditi električno omerežje. Elektrika je v slabem stoletju in pol naredila razvoj neslutenih možnosti.

Danes ponavljamo oddajo o prvem slovenskem nemem celovečernem filmu, posnetem in premierno predvajanem leta 1931 v Ljubljani. Za snemanje so se nadušili in zbrali denar navdušeni alpinisti, člani Turistovskega kluba Skala, ki so si pred vojno prizadevali popularizirati gorništvo na Slovenskem. Ker je bil nem, je med projekcijo za glasbeno spremljavo poskrbel orkester, kot je bilo tedaj v navadi. Na 35- milimetrski filmski trak ga je posnel, montiral in režiral vsestranski Janko Ravnik, glasbenik in izkušen fotograf.

Vse se spreminja, čas, prostor in ljudje v njem. Ponavadi sprememb ne zaznavamo, ker so drobne in vsakodnevne. Le ko so burne in prekucniške, si jih zapomnimo. Zaman je pričakovati, da bo vse tako, kot je bilo v naši mladosti. Toda je že vse prav, kot je, čeprav nam ni prav, da tako je. Morda. Vlade padajo, države minevajo, le človek – tak ali drugačen – je večen. Kako je na Tolminskem, smo preverili med T'minci.

Človek že vso svojo zgodovino za prenašanje manjših bremen, na primer pridelkov, uporablja roke in košare. Te so morale biti čim lažje, da je lahko prenašalec nesel več vsebine. In, kdo ve, kdaj so se rodili lahki koši, košare, cajne, jerbasi in drugi izdelki, spleteni iz tankih viter, ki jih danes uvrščamo med kulturno dediščino. Preprosto, lahko, trdno in uporabno, a z veliko veščine. Leto nastanka: 2020.

Začetki šolstva pri nas segajo že v antiko, prve formalne oblike pa so se pojavile v srednjem veku. Tedaj se je začel nezadržen razvoj šolstva; stoletja so ga izvajali v latinščini, pozneje pa v nemščini. Slovenščino so sprva uporabljali le v elementarnih oblikah šolstva, sredi 19. stoletja pa smo dobili prave slovenske ljudske šole in na začetku 20. stoletja tudi gimnazije (ponovitev oddaje).

Ilirske province so bile sicer kratko obdobje francoske zasedbe južnega dela slovenskega ozemlja v okviru osvajalskih načrtov francoskega cesarja Napoleona Bonaparteja, da bi zasedel Evropo. Čeprav so Francozi v Ilirskih provincah uvajali meščanske novosti, med ljudstvom niso bili priljubljeni. Ljudje so s prekinitvijo povezave Dunaj–Trst izgubili delo, številnim fantom pa so nadeli francosko vojaško suknjo in jih poslali na fronto v Rusijo (ponovitev).

Kontrabant oz. tihotapljenje za lastne potrebe, kakršno je prevladovalo po drugi svetovni vojni na meji z Italijo, so ljudje v maloobmejnem pasu, ki so imeli posebne prepustnice za prečkanje meje, razumeli kot nekaj pozitivnega, saj so si z njim pomagali lajšati pomanjkanje, kakršno je tedaj vladalo pri nas. Tudi avtor oddaje je nekdanji obmejni kontrabantar (ponovitev).

Te dni so gobe po obdobju deževja hitro začele rasti ... Vsakdo katero pozna, vsaj jurčka ali lisičko ... Marsikdo jih nabira, števlni pa se jih še vedno bojijo. Le nekateri pa vedo, da so med njimi tudi zdravilne gobe, ki jim pravijo medicinske, in je njihov učinek mogoče tudi znanstveno dokazati. (Ponovitev.)

Slovenci smo lahko ponosni na že pokojnega patra Simona Ašiča, ki je bil največji slovenski zeliščar, cenjen doma in tudi v tujini. V stiškem cistercijanskem samostano je pripravljal čaje, čajne mešanice in sadne kise, s katermi je pomagal mnogim, ki so iskali naravno pomoč za svoje tegobe. Nedavno so prenovili tudi stiško zeliščno lekarno, ki nadaljuje tradicijo patra Simona Ašiča.

Slovenci smo z vidika jezika privilegiran narod. Težko bi na tako skromnem prostoru, kot je slovenski, našli toliko različnih oblik besed istega pomena ali istih besed različnega pomena, obarvanih lokalno, narečno in ekspresivno kot prav po dolinah, gričih, hribih in planotah naše domovine. Prisluhnili bomo Anici Štrubelj z Vidma na Dobrepolju, ki zbira in ureja knjigo posebnih dobrepolskih besed, fraz in zgodb, da ne bi zašli v pozabo (ponovitev).

Tokratno epizodo oddaje Kdo smo je avtor Ivan Meljak poimenoval V besede zapisan čas Majde Mihalič Tomaštove. V svojih pesmih in prozi Majda Mihalič Tomaštova namreč opisuje težke, pa tudi vesele trenutke življenja v primorski vasi Ocizla od nonotov in non do danes (ponovitev).

Sebastian Kneipp je med Slovenci dobro znan in v prejšnjih generacijah so ga mnogi vzeli nekako za svojega, kakor da bi bil Slovenec, eden izmed nas, čeprav je bil po rodu z Bavarske. Deloval je proti koncu 19.stoletja, ko so bili naši kraji pod Avstro-Ogrsko monarhijo in s svojimi metodami knajpanja, kot danes pravimo, pomagal mnogim ljudem, ki si dragih zdravnikov niso mogli privoščiti. Toda Kneipp je poleg svoje vodne terapije poudarjal še štiri druge stebre svojega nauka, ki naj bi ljudem zagotovili zdravje.

Nova Gorica se ponaša z nazivom mesto vrtnic. A ta je pravzaprav posledica tega, da so vrtnico sprejeli v grb mladega mesta, ki je nastalo po drugi svetovni vojni. Vrtnice so bile na Goriškem že veliko prej in so imele na začetku 20. stoletja tudi komercialen pomen. Danes so bolj v ponos in občudovanje, hkrati pa odkrivamo tudi njihov terapevtski in kulinarični pomen (ponovitev).

O najhujši kugi v Gorici in na Goriškem vemo veliko po zaslugi zapisov goriškega baročnega pisca, kronista, ilustratorja, poligrafa, pesnika in duhovnika Ivana Marija Marušiča, ki je na Travniku sredi Gorice popisoval resničnost svojega mesta, tudi potek kuge.

Za obdobje med obema vojnama, ko je bila Primorska pod Italijo in je trpela pod hudim fašističnim raznarodovalnim pritiskom, je značilen tudi tako imenovani »Fenomen Toneta Kralja«, slikarja, ki je v mnogih sakralnih objektih angažirano poslikal slovensko etnično mejo v času, v katerem je živel. Bil je že predvojni antifašist in domoljub in politično angažiran slikar, a doma v Sloveniji po vojni namerno prezrt in potisnjen na obrobje slikarskega dogajanja. Čeprav iz Zagorice na Dobrempolju je svoj slikarski opus posvetil Primorski, kjer ga štejejo za svojega, primorskega domoljuba (ponovitev).

Ena pomembnejših znamenitosti Goriške je tudi podoba svetogorske Matere božje. Tokrat ponavljamo oddajo o dramatičnem begunstvu znamenite slike kronane svetogorske Marije z detetom med drugo svetovno vojno in o političnih zapletih za vrntev slike na Sv. Goro nad Novo Gorico. Oddajo je avtor Ivan Merljak posnel leta 2008, v njej pa govorijo tudi tedaj še živeči akterji, ki so bili vključeni v reševanje slike pred fašisti.

Goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej je bil deseti, zadnji goriški nadškof slovenskega rodu ter hkrati ilirski metropolit. S svojim delom je zaznamoval konec 19. stoletja, prvo svetovno vojno vihro in prvo desetletje fašizma, ki je poskušal uničiti Slovence na Primorskem. Nadškof Sedej je morda najzaslužnejši za to, da so Slovenci pod fašistično Italijo ohranili slovenstvo, jezik, pisavo in kulturo ter se obdržali kot narod (ponovitev).

Slovenci na Primorskem so se fašističnemu nasilju odločno postavili po robu in vzdržali raznarodovalen pritisk tudi zato, ker so jih – ob odsotnosti posvetne inteligence – vodili slovenski duhovniki. Ti so šolali mlade, ohranjali jezik in spodbujali kulturo. Duhovnike je povezovala sprva javna, potem pa tajna organizacija Zbor svečenikov svetega Pavla. Avtor oddaje je Ivan Merljak (ponovitev).