Komentar Družina

Duhovniki smo še vedno samo ljudje in v bistvu sem hvaležen, da smo tudi duhovniki krhki, grešni in obdani z raznimi slabostmi.

Zakaj imamo radi to državo po 35 letih samostojnosti in demokracije? Ne zato, ker je v njej marsikaj narobe. Ljubim jo, ker je moja, ker je naša, ker je samostojna, ker je slovenska.

Sedanja menjava oblasti je jamstvo za prihodnje menjave oblasti, v katero koli smer že bodo šle. In teh menjav nikdar ne bi smeli, če smo resnični demokrati, razumeti kot »konec sveta«, temveč jim, čeprav skozi stisnjene zobe nezadovoljstva s to ali ono oblastno ekipo, izrekati trikratni hura.

Uničujoč, drag, škodljiv, po vseh civilizacijskih merilih nedopusten poseg v najsvetejši del mesta ne bi poškodoval le Plečnikove dediščine. Gradbeni tujek bi preusmeril in pospešil tok podtalnice, smrtonosni udarec pa bi neprecenljivi bližnji dediščini s posledičnim posedanjem zadalo spiranje drobnih delcev, opozarjajo strokovnjaki.

Ob nedavnem Ritmu srca avtor razmišlja o močni povezovalni in duhovni vlogi sodobne krščanske glasbe, ki skozi skupno petje združuje različne generacije in mladim približuje vero. Ob tem poudarja, da mladi tudi danes iščejo iskrena in smiselna sporočila, do njihovih src pa lahko pogosto pridemo prav prek glasbe.

Organizacije, ki se s svojci borimo za pravice izključenih žrtev, se jih bomo tudi letos spomnile, molile za žrtve in rablje ter spravo med nami. Že četrtič se bomo, »ker smo ljudje«, v soboto, 16. maja, zbrali na Trgu republike in se poklonili žrtvam komunizma.

Ko razmišljamo o svobodi medijev, ne govorimo le o pravicah novinarjev, ampak o pravici družbe do resnice. Ta pravica pa ni zagotovljena sama po sebi. Zahteva ljudi, ki so pripravljeni govoriti, pisati in tudi stati za izrečenim. In zahteva skupnost, ki takšno držo prepozna in podpira.

Dolgo sem mislila, da vem, kaj pomeni delati. Ustvarjati, organizirati, producirati – delo je imelo obliko, rok, rezultat. Nekaj, kar si lahko pokazal. Ljudje so vedeli, kaj počnem.Potem je prišlo materinstvo in z njim delo, ki nima robov. Delo, ki se razliva čez dan in noč, brez jasnega začetka in konca. Poskušala sem ga meriti z istimi merili kot prej, zato se mi je zdelo, da ga sploh ni. Da dnevi minevajo brez sledi. Da čas, preživet z otrokom, pomeni ždenje v prazno …

Komentar obravnava odziv na nedavni besedni napad ameriškega predsednika na papeža Leona XIV. in opozarja, da izhaja iz pretiranega političnega razumevanja papeževih izjav. Avtor poudarja, da papež ne nastopa kot politični tekmec, temveč kot oznanjevalec evangelija, ki mora govoriti o moralnih vprašanjih, med katera spadata tudi vojna in mir. Papež se je na napad odzval mirno, potrpežljivo in pokončno, kar avtor postavlja v kontrast s pomanjkanjem preudarnosti pri številnih sodobnih politikih. Trumpov zapis je po naključju povečal medijsko pozornost papeževemu potovanju po Afriki, kjer je Leon XIV. opozarjal na vojne, korupcijo, družbene krivice in uničevanje okolja ter Afriko predstavil kot celino velikih potencialov za Cerkev in svet. Njegovi govori in srečanja so ga razkrili kot moralno avtoriteto, ki jo sodobni svet nujno potrebuje, ter kot pastirja, ki periferijo postavlja v središče in utrujenemu Zahodu kaže nova duhovna obzorja.

Ne glede na to, kako nujno potrebujemo ali kako si zgolj želimo duhovnika v domačem župnišču, pa je potrebno, da skrbimo za nove duhovne poklice. Dokler duhovniški poklic v družbi ne bo spoštovan, si bodo redki upali prisluhniti klicu. Dokler ostajajo družine versko mlačne, se v njih težko rodi duhovni poklic.

Mir. Prvi velikonočni pozdrav, prvo voščilo, ki ga Jezus nameni svojim in ga ponovi čez osem dni. Tudi pred smrtjo, ko sede z njimi k mizi in jim izroči oporoko in zagotovi: »Mir vam zapuščam, svoj mir vam dam.« Prvo voščilo o miru pa se je razlegalo že v božični noči. Voščilo nebes, ki nam zemljanom naznanja novo dobo.Tako je svoj komentar v tedniku Družina začel Bojan Ravbar.

Je slovenska demokracija v krizi? Je in ni. Je glede na politično kulturo zadnjih let, ki se je vidno odražala v histerizaciji parlamentarnega govora. Je glede na manj vidno, a smrtno nevarno bolezen, ki se ji reče korupcija …Komentar za tednik Družina je napisal p. Branko Cestnik.

Do pozitivnih sprememb torej ne vodi le pravilna odločitev na prihajajočih volitvah. Pomembno je razumeti resnico, da je treba k političnim odločitvam usmeriti dobre ljudi.

Napad na Iran je bil tvegana stava, ki lahko prinese dobre in slabe posledice. V svojem omejenem pogledu ne vidimo vseh motivov zanj, nekaj jih bo razkril čas, nekaj jih bo ostalo skritih.

Na pragu predvolilnega časa se nam je s filmom Exodus 1945: Naša kri zgodilo nekaj, kar kot balzam blaži napetosti in tke skupnostno oblačilo, v katero se lahko odenemo vsi.

Vsaka še tako težka stiska je lahko rešljiva, včasih traja leta, včasih se samo dovolj olajša, da z njo živimo, veliko pa se jih lahko zelo dobro razreši. In rešitev za rane iz odnosov in zasvojenosti so zopet samo dobri odnosi in dobre navade. Post je priložnost za korak k človeku, kot nas vabi letošnja preventivna akcija 40 dni brez alkohola.

Letošnje volitve bodo ene najpomembnejših, najbolj usodnih v zgodovini naše mlade države. Se zavedamo resnosti tega trenutka, pomembnosti vsakega glasu? Ali pa nam ni mar za prihodnost naše domovine?

Ob slovenskem kulturnem prazniku, se včasih zdi, da kulturo dojemamo kot (najraje podarjen) čokoladni ali bonbon proti kašlju, a bi bilo ustrezneje, ko bi jo kot vsakdanji kruh – ali kot fizioterapijo. 

Ljudje v vseh časih in kulturah potrebujemo nekoga, ki svoje življenje posveti duhovnim dobrinam in v nemirnih srcih prebuja spomin na večnost in na Boga.

V času, ko se Cerkev na Slovenskem in v Evropi sooča s številnimi izzivi evangelizacije, je dragoceno doživeti papeževo bližino in njegovo očetovsko držo. Domov smo se vrnili okrepljeni v veri.

Leon XIV. je človek edinosti, še več, je služabnik in graditelj edinosti, ki nikogar ne osiromaši, ampak vse obogati.

»Človek ima dva merilnika časa, koledar in uro. Koledar razdeli čas v dneve, mesece in leta, ura pa v sekunde, ki se zvrstijo v minute, minute v ure, ure v dneve, dneve v tedne, mesece, leta, desetletja, stoletja in tisočletja. Samo človek uporablja uro, kar pomeni, da se zaveda minljivosti.«Tako je svoje razmišljanje o doživljanju časa v tedniku Družina začel frančiškan zlatomašnik Zdravko Jakop. 

Sveto leto je tudi leto sprave. Morda lahko božični stisk roke prinese novo upanje v ta naš nemirni svet.

Naša družba se že dolgo premika v nevarno smer – tja, kjer je človek merjen po uporabnosti. Družba brez ranljivih je družba, kjer odnosi postopoma izginevajo. Miselnost, ki življenje meri po koristnosti, je nevarnejša od glasnega konflikta.

Morda je eden najlepših odmevov Slovenskega knjižnega sejma ta, da nas vsakič znova povabi, naj ob dobri knjigi premislimo o svojem mestu v svetu, naj postanemo bolj pozorni do soljudi in bolj odprti za navdihe in spodbude Duha.

Ko se je jasno pokazalo, da bo zakon padel, se nam je kar zasmejalo. Sedaj bo kultura smrti vsaj za nekaj časa utihnila, a to je priložnost, da spet zacveti kultura življenja. Prav kmalu – mogoče že čez leto dni bomo postavljeni pred isti, mogoče malo spremenjen zakon o evtanaziji. Pomembno je, da bomo takrat ne samo govorili, ampak pokazali, kaj smo kot Cerkev naredili.

Sodelavci Karitas ne obupamo, ker tudi Bog ne obupa. V mnogih primerih lahko pomagata preprosta beseda in bližina, v drugih strokovna podpora, v najtežjih primerih pa lahko pomaga samo Bog. Sodelavci Karitas to ne samo verjamemo, ampak mnogokrat tudi občutimo. Res smo hvaležni za našo vero. 

Smrt pride sama po sebi. Ni treba strupa ali drugih nehumanih pripomočkov. Boljši so sveti zakramenti in blagoslov Marije Pomočnice. Oni nas zagotovo spravijo v nebesa.

Pri novinarskem delu sem v dobrih treh desetletjih videl in slišal marsikaj, tako da me stvari skorajda več ne presenečajo, a moram iskreno priznati, da sem se pri neki razpravi pred skoraj šestimi leti vendarle znašel v položaju, ko so mi od začudenega presenečanja oči skoraj padle iz jamic. Bilo je decembra 2019 v Zavodu sv. Stanislava, kjer so dijaki tamkajšnje klasične gimnazije priredili pogovor o že takrat zelo vroči tematiki – evtanaziji …

Človeka vredno slovo ne pritiče le mrtvim; dostojno slovo kot potrditev lastne človeškosti potrebujemo vsi še živeči. 

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) so predlagatelji predstavili kot izraz sočutja in svobode, a v resnici pomeni globok preobrat v razumevanju človeka, prava in medicine. Gre za kulturni prelom – od kulture življenja h kulturi smrti. 

Vedno sem rad podpiral misijonske dobrodelne akcije. Odkar pa delam za misijone, povsem na novo spoznavam kompleksnost misijonskega sveta in njegove izzive. V svojih glavah nosimo različne podobe o misijonih, ki nihajo od romantičnih predstav do strogih stališč.

Komentar Aleša Primca v tedniku Družina je obravnaval nasprotovanje predlogu zakona, ki bi omogočil zastrupljanje bolnikov. Poudaril je, da gre za duhovni boj med dobrim in zlim ter izpostavil pomen molitve in organizacije molitvenih verig. Z več kot 46.000 zbranimi podpisi je bil izpolnjen pogoj za razpis referenduma. Primc je opozoril na nevarnosti zakona, ki po njegovem mnenju uvaja zastrupitev kot najcenejšo zdravstveno storitev in bolnike obravnava kot strošek. Primerjal je zakonodajo z nacističnimi praksami in pozval k množični udeležbi na referendumu, da se zakon zavrne ter zaščiti bolnike in njihove bližnje.

Včasih so pomembne odločitve položene v roke posameznikov ene generacije in zaznamujejo narod naslednje generacije. Danes smo slovenski volilci in slovenski kristjani pred tako odločitvijo. V času razpisa za referendum o zakonu, ki uvaja možnost zastrupitve bolnikov kot novo zdravstveno storitev k oddaji podpisa poziva Tadej Strehovec.

Slovenija je športna velesila v malem. Že desetletja presenečamo svet s številom olimpijskih medalj, vrhunskimi dosežki na stadionu, snegu, v vodi, zraku in v dvoranah. Za mnoge je fenomen uspehov naših športnikov zgolj statistična posebnost majhnega naroda, ki si želi pustiti sled na mednarodnem parketu. A šport je v svojem bistvu več kot le lov na medalje, v komentarju piše filozof športa Jernej Pisk.

Teden mladih v Katoliški Cerkvi nas spodbuja k razmisleku o življenjskih situacijah mladih. Pri razumevanju položaja se moramo zavedati, da mladi kljub navideznemu mirovanju za zasloni, zaznamo v nekaj minutah toliko dražljajev, kot so jih pred leti v celem dnevu.

Mar Bog danes kliče manj, kot je klical nekoč? Ne! Problem je v odzivanju na klic: pri nas in mladih. Za prejem daru poklica Bog želi naše sodelovanje, zato ni vseeno, kako se na situacijo odzivamo.

Znani nemški filozof in sociolog Hartmut Rosa se ukvarja s podrobno analizo družbenega pospeševanja in doživljanja časa danes. Ugotavlja, da kot družba nenehno stopnjujemo ritem na mnogih področjih bivanja. Avtor kometnarja se sprašuje, kako izstopiti iz vedno hitreje vrtečih krogov in se ustaviti in se znova približati sebi, drugim, stvarstvu in Stvarniku.

Avtorica se sprašuje, zakaj otrok šola kmalu po začetnem zagonu ne veseli več. So res vsega krivi učitelji, kot dostikrat slišimo? Pa naredimo svojo (domačo) nalogo tudi starši? K dobremu počutju v šoli močno pripomore tudi razpoloženje med sošolci. Avtorica med drugim poudari: Smo bitja odnosov in otrok se bo šole veselil, če bo čutil, da je v njej sprejet, slišan in spoštovan. 

Naj bo takoj jasno: Cerkev že dolgo nasprotuje smrtni kazni, od papeža Frančiška dalje je to tudi del njenega uradnega učiteljstva. A pustimo za hip ob strani to znano dejstvo in odgovorimo na vprašanje: zakaj si je obsojenec, potem ko je izčrpal vse možnosti, da bi se ognil izvršitvi smrtne obsodbe, izbral prav strelski vod, torej na prvi pogled kruto, nasilno metodo usmrtitve? Na voljo je imel namreč še dve drugi možnosti.  

Kako praznik doživlja oseba, ki ji je bila dana milost, da so doslej vse župnije, kjer je živela, posvečene njej, Mariji Vnebovzeti? Ali Marijo doživlja kot povzdignjeno med angele nad oblake ali kot dekle, žensko, mati, na katero se lahko obrne v svojih zemeljskih skrbeh in težavah? Zakaj jo pri maši na veliki šmaren praviloma skoraj nikoli ne prevevajo neki vzvišeni občutki, vznesenost ali kaj podobnega?

Res je da ni vsak duhovnik vsem pisan na kožo…

Še ne sto let nazaj je v nacistični Nemčiji v le nekaj letih postala evtanazija družbeno sprejemljiva in simbol »usmiljenja, sočutja, pomoči ubogim«. Mediji so s spretnim obračanjem besed to naredili povsem mimogrede. 

V času zadnjih nekaj let intenzivno reflektiramo o stanju duhovništva in številu novih duhovnih poklicev. Te statistike v nas povzročajo zaskrbljenost in nemir, kar manjšanje števila župnij ter vernikov samo še poslabšuje. Vedno pogostejša so vprašanja, kaj je narobe, kaj lahko spremenimo, da bo Cerkev obilnejše živela v družbi med ljudmi ... svoje razmišljanje začenja avtor. V sklepu pa zapiše, da edino Kristus odgovarja na vsako še tako sodobno vprašanje in da so zgolj štiri reči, s katerimi ga lahko duhovniki sejejo med ljudstvo in nanje odgovarjajo. Prisluhnite posnetku!

Moč duhovnika je v odnosu z Jezusom. Jezus se je umikal na zapuščene kraje in molil. Za nas duhovnike je to preizkusni kamen: gremo ali ne gremo iskat Jezusa? Kje je mesto Jezusa Kristusa v mojem duhovniškem življenju?