Zgodbe

Maša Bogataj (Masharik) je napisala komad o iskanju notranjega miru, iskanju mentalnega zatočišča, kamor se lahko umaknemo pred vrvežem. Ker je Maša tudi potapljačica, si ob navdihu Georgea Harrisona idealno milino in tišino fiktivno zamišlja na dnu morja. Čeprav bi številni tam radi ostali morda celo za zmeraj in obteženi s kamnom, to še zdaleč ni samomorilski komad. Zapiski: Videospot Na dnu morja (na 1:41 na Mašino ramo spontano prileti hrošč) Komadi: Argentina Komadi: Daleč je za naju pomlad

Urša in Jure Mihevc (Fed Horses) pripovedujeta, igrata in pojeta družinsko zgodbo. Heleni je bilo 17 in nekaj čez, bila je lepa, mlada in rjava. Po 2. svetovni vojni je z Notranjske z očetom bežala v Trst in čez morje v Argentino. Mati jokala je teden dni, ko se je vrnila siva. To je resnična zgodba, zakaj politika ni vredna tvojega imena in kako meje domovine niso meje srca. Zapiski: Izštekani Fed Horses Komadi: Daleč je za naju pomlad Komadi: Sonce

Youmna El Sayed je nagrajena palestinska novinarka, ki je delala za različne angleško govoreče medije. Bila je dopisnica Al Jazeere v Gazi, dokler je ni bila pred letom in pol zaradi izraelskih groženj prisiljena zapustiti. Zdaj živi z družino v Kairu. Ob robu konference Zveze evropskih radijskih postaj v Ženevi se je z njo srečala Helena Milinković. Glasovi Palestine na TV Slovenija

Esad Babačić je kot najstnik delal v nočni izmeni v pekarni. Opazoval je, kako iz peči prihaja kruh, med odmorom pa zapisal: "Kje si zdaj, proleter, kje je zdaj tvoja puška, kje so zdaj tvoje roke, proleter?" Po končani izmeni se je sprehodil skozi Ljubljano, sam pri sebi zapel Proleterja in ga nato začel izvajati s svojim punk bendom Via Ofenziva. To je zgodba o lumpenproletariatu, o občutkih meščanstva ob rženem kruhu z majonezo, pa tudi o zarečenem kruhu, ki ga ne more dovolj speči nobena pekarna.Zapiski: Via Ofenziva - Proleter (Izštekani 2011) Punk - zgodovina neposlušnosti: Prostori upora Nedeljski gost Esad Babačić

Adi Smolar je konec osemdesetih let skozi okno samskega doma sramežljivo opazoval življenje in ustvarjal svoje prve pesmi. Nekega dne je zagledal starejši par, ki se je zaljubljeno držal za roke. V večne verze je ujel “grenko misel, kdo od naju ostal bo sam.” Pesem je prvič zapel izbrani družbi prijateljic svoje takratne šefice za osmi marec. Daleč je za naju pomlad je pretresljiva, a lepa pripoved o ljubezni in minevanju.Komadi, 1. sezona:  Niet-Bil je maj Vlado Kreslin-Gledal tvoje sem oči sanjavo Kongres-Zarjavele trobente

Ko se železniške postaje zvečer umirijo, se delo za strojevodje tovornih vlakov šele začne. V Zalogu, kjer se trenutno križajo tovorni vlaki, nočne izmene trajajo 12 ur – pogosto z dolgim čakanjem, nepredvidljivimi razmerami in več kot pol kilometra dolgimi kompozicijami. Kako poteka vožnja v temi, kaj pomeni upravljati vlak, težak več kot 1500 ton, in zakaj je v tem poklicu prostora za napake tako malo?V tovornem vlaku smo tokratno Nočno izmeno preživeli z Matejem Kocjančičem.

Ko se po strmini spusti zadnji smučar, na Kopah na sneg zapeljejo teptalniki snega. Po nočni smuki urejajo smučišča za prihodnji dan, da lahko zjutraj smučarji zapeljejo po popolnih rebercah. Kako poteka delo v kabini stroja, ki lahko tehta več kot deset ton in kaj gre lahko pri tem narobe?V ratraku smo tokratno Nočno izmeno preživeli z Urošem Sovdatom.

Tokrat bomo bedeli ob vročih pečeh pekarne, v kateri ustvarja Klemen Jančič. V slaščičarni in pekarni Klemen uporabljajo čim bolj lokalne sestavine in ne pečejo v pretiranih količinah, saj kruha ne želijo metati stran. Zato, če nisi dovolj hiter, ne dobiš tega, kar si želiš.

"Naš lokalni poštar namreč ve, da delam na pošti in da sem bila ponoči v službi," pove ena od naših tokratnih sogovornikov Gordana Filipović. Ko pismo ali paket oddaste na pošti, se njegova pot šele začne. Še isti dan prispe v poštni logistični center, kjer vse pošiljke razvrstijo glede na njihovo končno destinacijo. Tam razvrstijo tudi do 10.000 paketov na uro. In ne ustavijo se niti ponoči. Njim se lahko zahvalite, da vas v nabiralniku že navsezgodaj zjutraj čaka svež časopis in da paket, ki ste ga naročili v spletni trgovini, prispe že naslednji dan. Kaj vse je za to potrebno, preverimo v Nočni izmeni.

V strogo nadzorovanih prostorih, kamor brez dovoljenja ne sme skoraj nihče, poteka proizvodnja zdravil, ki iz stekleničke potujejo neposredno v žilo pacienta. Aseptična proizvodnja v Leku ne pozna kompromisov – niti podnevi niti ponoči. Vsak gib, vsak dotik in vsak poseg v stroj je natančno predpisan, za napake pa tukaj ni prostora. Kaj pomeni delati v nočni izmeni tam, kjer so delavci največja nevarnost za izdelek, ter kako ohraniti zbranost tudi takrat, ko ura kaže tri zjutraj?Noč smo preživeli v obratu Viale 1 z vodjo izmene Domnom Vojinovićem in mehanikom Žigo Renkom.

"Dober dan", ki je lahko tudi "lahko noč" za vse tiste, ki ste oz. so noč preživeli v službi. Ni namreč samoumevno, da se bolnišnice tudi ponoči ne ustavijo, da nas taksi pripelje domov tudi ob treh zjutraj. In ni samoumevno, da že navsezgodaj zjutraj dobimo pošto, svež časopis in dišeč topel kruh. Med tistimi, ki ne spijo je tudi Tine Zibelnik, nočni oskrbnik v ljubljanskem živalskem vrtu.

Ko se mi odpravimo v posteljo, si oni nadenejo uniformo. In ko pri nas zadiši prva jutranja kava, oni po dolgih urah dela ugasnejo luči. Na Valu 202 zaganjamo novo serijo oddaj o tistih, ki skrbijo, da se svet ne ustavi. Niti ponoči. Pridružite se nam v nočni izmeni. V prvem delu nas skozi spečo Ljubljano in svoj nočni delovnik popeljeta taksista.

Iranske ulice so se umirile. Ne glede na to, da ni določene policijske ure, je prisotnost neprestanega nadzora čutiti povsod. To še posebej poosebljajo varnostne sile. Ljudje žalujejo za svojimi bližnjimi ali jih iščejo. Veliko je negotovosti in žalosti. Vsi se pogovarjajo samo o tem. Naključni človek na podzemni železnici lahko začne kar tako jokati. Prisotna sta stres in tesnoba. Ljudje nekaj pričakujejo, ker vedo, da razmere ne morejo ostati takšne, kot so. Iran je prekrila senca smrti. Fariba je novinarka iz Irana. Fariba sicer ni njeno pravo ime in tudi njen glas je zaradi njene varnosti spremenjen. Tako kot večina prebivalcev Irana je bila tudi ona izolirana od zunanjega sveta, ko so iranske oblasti izklopile internet. To je njeno pismo svetu.

Janez Žakelj oziroma danes John Zakelj je bil rojen leta 1948 v taborišču v Avstriji, s starši je kot begunec leto pozneje pripotoval v Združene države, v Cleveland. Od leta 1970 živi v Saint Paulu, glavnem mestu zvezne države Minnesota, ki te dni polni naslovnice in družbena omrežja zaradi nasilnega delovanja agentov Ameriške zvezne službe za priseljevanje in carino (ICE). Kako on in njegova hči Cecilia spremljata razmere? Kako spremenjena je ameriška družba pod Trumpovo administracijo, kakšno je vsakdanje življenje?

Faramarz Ghobadian je bil nepremičninski agent v Teheranu. Po neuspešnih protestih za demokratizacijo je leta 2009 moral zapustiti Iran. Prek Turčije in Nemčije je prišel v Ljubljano, kjer zadnja leta uspešno vodi orientalsko restavracijo. Fari ima dva majhna otroka. Nekoč jima želi pokazati tudi njuno domovino. Ob najnovejših krvavih protestih v Iranu se je zato močno angažiral. Pojasnjuje, kaj je v ozadju obračuna oblastnikov s protestniki. Pripoveduje, kaj se dogaja njegovim sorodnikom in prijateljem. Razmišlja, kakšne so iranske alternative in zakaj je Donald Trump lahko najboljša rešitev med številnimi slabimi možnostmi.

Grenlandija je zaradi teženj po zasedbi ameriškega predsednika Donalda Trumpa zadnje čase veliko v medijih. Vprašanje pa je, kaj sploh vemo o tem največjem otoku med Evropo in Severno Ameriko. Rožle Bregar je uveljavljen snemalec, direktor fotografije in režiser, ki ga poznamo po številnih naravovarstvenih filmih. Islandija je kot pravi njegov drugi dom, večkrat pa je obiskal tudi že Grenlandijo, kjer je pred skoraj desetimi leti z Juretom Breceljnikom posnel tudi film ‘Zadnji ledeni lovci’ o generaciji lovcev inuitske skupnosti v vzhodni Grenlandiji. Nazadnje je bil na Grenlandiji z jadrnico lansko poletje.

Po slovenskih vaseh je še danes mogoče opaziti rdeče traktorje z velikim napisom Štore. Med letoma 1977 in 1985 so v novozgrajeni tovarni v bližini Celja, ki je delovala v okviru kooperacije Železarne Štore in italijanskega giganta Fiata, izdelali več kot 35 tisoč traktorjev različnih modelov. Tovarno, ki je zaposlovala tudi do 320 ljudi, so zaradi finančnih težav nenadoma zaprli pred natanko 40 leti. Kakšna je zapuščina legendarnih "Štoročanov"? Koliko domačega znanja je bilo v teh traktorjih? In kaj je bilo v resnici v ozadju propada proizvodnje? V radijskem dokumentarcu Vala 202 poleg zgodovinskega in gospodarskega konteksta slovensko industrijo traktorjev umeščamo tudi v širši okvir sodobnega kmetijstva in tehnološkega razvoja. Sogovorniki: Jan Golavšek (lastnik traktorja Štore), Emil Amon (nekdanji zaposleni), Marjan Mačkošek (dolgoletni član poslovodstva Železarne Štore), Viktor Jejčič (strokovnjak za traktorje), Igor Lukić (kmetovalec in mehanik).

"Halo, Dayton?!" Tako se je pred leti oglasila prodajalka v eni izmed sarajevskih mesnic, ki se je imenovala po Daytonskem sporazumu. Mesnica je propadla, nadomestila jo je igralnica. Zelo simbolično za mirovni sporazum, ki so ga novembra 1995 sklenili tedanji predsedniki Srbije Slobodan Miloševič, Bosne in Hercegovine Alija Izetbegović in Hrvaške Franjo Tuđman. V Bosni in Hercegovini so od Daytonskega sporazuma, s katerim se je končala triletna vojna, v kateri je umrlo več kot sto tisoč ljudi, pričakovali veliko, vendar je država 30 let po Daytonu še naprej močno zbirokratizirana, nerazvita in razcepljena. Na različnih ravneh ima država neverjetnih 14 vlad, nacionalistične težnje so kljub nekaterim dobrim praksam sobivanja vse močnejše, približevanje Evropski uniji je zastalo. Kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine v luči reformiranja države, notranje politike in aktualnih geostrateških izzivov.

Alfama je stara lizbonska četrt, po kateri vozi tudi legendarni tramvaj številka 28. Razgledi s strmih ulic so fantastični, Alfama pa je tudi eno izmed središč za fado - unikatno portugalsko glasbeno zvrst. Felip Rebel je fizik, deloval je tudi kot novinar. Leta 2019 se je odločil, da zamenja svojo profesijo. Skupaj z ženo Claudio sta odprla majhen fado klub. Oba sta velika ljubitelja fada in sama ob pomoči prijateljev glasbenikov tudi igrata in pojeta.

Ksenia Ašrafulina ni tipična Lizbončanka. Pred štirinajstimi leti se je v portugalsko prestolnico preselila iz Rusije, kjer je končala diplomatsko akademijo. Samoironično se predstavlja kot samozaposlena diplomatka. Zaradi težke družinske zgodbe – njenega očeta so ubili – je izgubila upanje v svojo domovino. Nosi majico z obrisom avtomobila, v katerega izpušni cevi je zataknjen nagelj – simbol portugalske revolucije, ki je leta 1974 strmoglavila avtoritarni režim. Z majico Ksenia izraža svoja dva glavna boja: za demokratične spremembe v Rusiji in za bolj zeleno, mobilnostno ter kolesarjem prijazno Lizbono.

Nekaj sto metrov nad Mrtvim morjem, v idiličnem gorovju Jordanije, leži majhna vas z zanimivim imenom Mumia. Starodavna pokrajina Kerak, nekoč pomembno križišče poti proti Egiptu in Siriji, ponuja čudovite razglede in številne pohodniške poti. Džamal in Zafer pripovedujeta o življenju v gorah, občutkih ob meji z Izraelom, o izsuševanju Mrtvega morja, o vojaški misiji na Hrvaškem ter o hčerah, ki so se preselile v mesto.

Zoran Kesić je znani srbski novinar in satirik, voditelj kultne oddaje "24 minuta sa Zoranom Kesićem." Je tudi vedno bolj prepoznaven stand-up komik. Ob njegovem gostovanju v Sloveniji smo se s Kesićem pogovarjali o razmerah v Srbiji, kaj lahko prinesejo protesti, odnosu do Evropske unije, kako se s humorjem boriti proti avtoritarni oblasti in zakaj je dobro, če nimaš šoferskega izpita.

Velibor Čolić je po nekaj mesecih vojne v Bosni in Hercegovini kot begunec odšel proti Parizu. Leta 1992 je znal le tri francoske besede: Jean, Paul in Sartre. Danes je cenjen in večkrat nagrajen francoski pisatelj. V slovenskem prevodu je izšel njegov avtobiografski roman Vojna in dež. Bridkim in pretresljivim zgodbam dodaja ironijo ter razmišlja tudi o aktualnih vojnah. Beseda “vojna” v južnoslovanskih jezikih pozna množino, mir pa je vedno le v ednini.

Brano Jakubović je ustanovitelj skupine Dubioza Kolektiv iz Bosne in Hercegovine, ene najuspešnejših glasbenih zasedb z območja nekdanje Jugoslavije. Zaradi bolezni se je za nekaj časa umaknil z odrov, zdaj pa se vrača s knjigo Moje nebuloze, v kateri po glasbenem ustvarjanju nastavlja ogledalo tudi v obliki kolumn. Razmišlja o življenju in svetu, osebnih dilemah in stiskah, politiki, Evropi kot stari pocestnici ter o korakih nazaj v slogu Luke Dončića.

Neodvisni dokumentarni fotograf iz Čila je dolga leta delal za New York Times. Prejel je štiri prestižne nagrade World Press Photo, bil je tudi fotograf leta v Latinski Ameriki. Pri svojem delu je Tomas Munita doživel marsikaj. Bil je tudi v Afganistanu, Pakistanu, Siriji. V Bangladešu je spremljal na stotisoče pregnanih pripadnikov muslimanske manjšine Rohinga, ki so se leta 2017 tja zatekli iz Mjanmara. Zdaj se posveča posledicam, ki jih imajo ribogojnice lososov za ekosisteme v čilskem delu Patagonije.

Bolivijski fotograf se je najprej izobrazil za gradbenega inženirja. Veščin upravljanja s fotoaparatom pa se je pozneje učil tudi na Danskem. Evropa mu ni tuja. V času študijske izmenjave se je ustavil tudi v Ljubljani. Metelkovo je omenil tudi med druženjem v bolivijskem Santa Cruzu, ko je kot DJ nad plesiščem skrbel za vzdušje v enem izmed lokalov. Kot dokumentarni fotograf se posveča predvsem okoljskim temam.

“Prisiljen, da razmišljam,” je verz enega izmed hitov skupine Prljavo kazalište. Hrvaški etnolog in antropolog Tomislav Pletenac je iz pesmi Heroj ulice razvil teze o vlogi in fenomenih popularne kulture v družbi, o angažiranosti, kakovostnem prostem času, ki ga sam zapolnjuje s prevajanjem Nicka Cavea v kajkavščino. Profesor Pletenac analizira tudi fenomen Thompsona, aktualna je njegova knjiga o priročnikih za samopomoč. Študijsko že vrsto let zahaja v Srebrenico. Pravi, da nas tudi dogajanje v Gazi opozarja, zakaj se moramo bati genocidne nravi. Moramo se naučiti nadzorovati temne človeške plati. Tudi s kritičnim razmišljanjem.

Življenjska zgodba Mehmedalije Alića je zapisana v njegovi avtobiografiji “Nihče” in upodobljena v celovečernem filmu “Rudar”. Skoraj še kot otrok je prišel rudarit v Zasavje, bil izbrisan, v Srebrenici sta bila ubita dva njegova brata, odkril je množično grobišče v Hudi Jami. Po upokojitvi zadnje desetletje živi v bližini Tuzle ter išče svoj mir in drugačno, manj stresno življenje. Z nami je obiskal svojo rojstno vas Grujičići in širše območje Srebrenice, ki ga spominja na čudovito otroštvo in tragično realnost. Mehmedalija Alić razmišlja o miru, solidarnosti, odpuščanju … Zakaj se je vredno boriti in živeti, zakaj ima igrišče, ki ga je zgradil v svoji vasi, smisel, četudi se na njem igra samo en otrok?Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije  

Mustafa Nukić je za navijače Olimpije idol, dosegel je nekaj legendarnih golov. Danes 34-letnega nogometaša in ekonomista je mama pred tremi desetletji zadnji trenutek v nahrbtniku odnesla iz krvavih vasi v Bosni in Hercegovini. Doma so bili v Vlasenici, njihovo bližnji sorodniki v Srebrenici. Lani so tam pokopali del posmrtnih ostankov Mustafovega strica. Prek Zagreba je družina prišla v begunski center na ljubljanskem Viču, kjer je Mustafa nekaj let živel skoraj kot v getu. Družina Nukić se je postavila na noge, Mustafa je doštudiral in imel kariero vrhunskega nogometaša. Hvaležen je Sloveniji, da ga je sprejela, navkljub temu, da mu je bilo velikokrat težko in se je počutil odrinjenega. Foto: MMC, alesfevzer.comRazpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici  

Bosna in Hercegovina pod svojim razgibanim površjem skriva razpoke, v katerih so tudi številna rudna bogastva. Zelo znan je rudnik soli v Tuzli, leta 2024 pa so blizu Sarajeva odprli rudnik, ki velja za eno največjih naložb v Bosni in Hercegovini. Mediji so takrat poročali, da naj bi do leta 2050 po nekaterih ocenah izkopali za pet milijard evrov cinka in svinca. Nedolgo tega so na vzhodu Bosne in Hercegovine odkrili tudi litij. Ampak, kot pravi marsikdo, se za marsikatero investicijo skriva tudi jasna gonja po dobičku, ki ne izbira sredstev. Zato so se v obrambo okolja začeli postavljati posamezniki, ki so jim začeli slediti tudi drugi. Lahko morda skrb za naravo preseže etnonacionalne meje v ljudeh ter zapolni razpoke miru, ki so v Bosni in Hercegovini ostale še od konca vojne pred 30 leti? Gašper Andrinek in Luka Hvalc sta v seriji Razpoke miru za podkast Zgodbe na Valu 202 odšla v Prijedor in Tuzlo, kjer sta se pogovarjala z angažiranimi mladimi, ki predstavljajo svetle izjeme v boju proti kolektivni naučeni nemoči, ki jo poskušajo razbiti z upanjem v bolj zdravo prihodnost. Za odziv pišite na: [email protected] in [email protected] Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici

Sarajevo, prestolnica Bosne in Hercegovine. Olimpijsko mesto, ki je prestalo vojno in preživelo eno najdaljših obleganj v vojaški zgodovini. Sarajevčanke in Sarajevčani se različno soočajo s kruto zgodovino. Učiteljica Indira Buljubašić, novinarka Adisa Busuladžić in fotograf Igor Huzbašić nam pripovedujejo svoje zgodbe povezane s Sarajevom, osmišljajo vojno obdobje in razmišljajo o razpokah miru.Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici Poglavja: 00:00:01 Uvod s hrvaškim zgodovinarjem Hrvojem Klasićem 00:02:43 Učiteljica Indira Buljubašić o vojni in Juretu Franku 00:20:49 Fotograf Igor Huzbašić o življenju v Ukrajini in Rusiji, zakaj se ni odločil za Tel Aviv 00:42:11 Novinarka Adisa Busuladžić o humanitarnih misijah in daytonski pralnici denarja

Večina izmed nas je prepričana, da nikoli ne bi mogla pristati v kultu. Toda kot pravijo strokovnjaki, nihče ne vstopi v kult, ampak je vanj načrtno rekrutiran. Obenem sploh v Sloveniji o njih še vedno ne vemo dovolj in smo zato še toliko ranljivejši. Predvsem se ne zavedamo, da ne gre vedno le za materialne zlorabe, ampak tudi duhovne. Pogovarjali smo se s štirimi nekdanjimi člani jogijske šole v Ljubljani, ki je del mednarodne federacije, njen duhovni vodja pa v Parizu čaka na sodni proces zaradi ugrabitev, trgovine z ljudmi in spolnih zlorab. Vsak odrasel človek sprejema svoje odločitve in se sam odloča, komu bo pripadal in čemu se bo posvečal. Vendar pa so tu lahko tudi pasti in manipulacije. Zapiski: Vprašanja in odgovori šole Joga neizmernega zdravja in sreče. Šola Joga neizmerne sreče in zdravja  Sundari tempelj Atman joga federacija Mednarodna spletna stran žrtev Atman cult alert  Podkast The Bad Guru (BBC) Poglavja: 00:00:29 Britanski podkast The Bad Guru (BBC) 00:01:30 Kdo je Gregorian Bivolaru 00:05:21 Pričanja nekdanjih članov Joge neizmerne sreče in zdravja 00:15:27 Odgovor policijske uprave Ljubljana 00:16:00 Odzivi in dopisovanje s šolo Joga neizmerne sreče in zdravja 00:22:19 Masažni center Sundari tempelj 00:26:56 novinarka in producentka podkasta na BBC Cat McShane 00:28:38 Pogovor z Ireno Pan, preučevalko kultov pri nas

Srebrenica. Mesto v kotanji, ki ga je ustvarila rečica Guber. Nedaleč od slovite reke Drine. Epicenter tektonske razpoke miru, ki je z genocidom nad 8372 Bošnjaki pred 30 leti zarezalo v že tako tragičen in krvav razpad držav nekdanje Jugoslavije. Prvi genocid na evropskih tleh po koncu druge svetovne vojne je pustil v očeh mnogih nepopravljive družbene posledice v mestu, ki je pred vojno slovelo kot uspešno, to naj bi bila četrta najrazvitejša občina v tedanji republiki. Kakšne so razpoke miru leta 2025, ko so glavni krivci za genocid sicer bili obsojeni, Srebreniški genocid pa je naposled, po nečloveškem trudu predvsem združenja Mater Srebrenice sicer šele leta 2024, dobil tudi svojo resolucijo v Združenih narodih? Bi lahko lepilo za eno največjih razpok miru na Balkanu našli na nogometni tekmi? Gašper Andrinek in Luka Hvalc v raziskovalni seriji Razpoke miru odkrivataa zgodbe sobivanja na Balkanu, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče. Sogovornik: Faruk Smajlović, športni delavec v FK Guber, glasbenik Zapiski:  glasbena skupina Afera napovednik dokumentarnega filma Samir Mehić Bowie – Pisma iz Srebrenice  reportaža Vala 202 iz Srebrenice leta 2015 Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici  

Na izviru reke Une na Hrvaškem, tik ob meji z Bosno in Hercegovino, so lani poleti brez ustreznih dovoljenj začeli graditi manjšo hidroelektrarno. Lokalni prebivalci, večinoma srbske narodnosti, so se nemudoma aktivirali, s protesti so ustavili gradnjo in sprožili širše nadnacionalno ekološko gibanje. Na območju kraja Srb zaradi burne zgodovine in razvojne degradiranosti to nikakor ni samoumevno.Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici

Somaliland je razglasil neodvisnost od Somalije leta 1991, a ga do danes ni priznala še nobena država. Izjemna glasbenica in strastna borka za ohranjanje kulturne identitete Sahra Halgan je prepričana, da bi jo morali priznati. V osemdesetih je v vojni za osamosvojitev Somalilanda kot medicinska sestra s pesmijo spodbujala bojevnike proti diktaturi in si prislužila nadimek Hagan, ki pomeni »borka«. Verskim skrajnežem to ni bilo všeč. Sahra ne bi smela peti, ker je ženska. Borka s pesmijo, se ni ustavila, ko so ji govorili, da je greh, da moški in ženske skupaj plešejo na njeno glasbo in so prekinjali njene koncerte. Prepričana je, da je glasba dobra za ljudi, saj lahko odpira um in prinaša srečo.

Petrinja je mesto na Hrvaškem. Stoji ob reki Kolpi, tik pred njenim izlivom v Savo. Na širšem območju zgodovinsko-geografske pokrajine Banovina živijo tako Hrvati kot Srbi. Medetnično sobivanje je bilo zaradi politike vedno burno, ob razpadu Jugoslavije je bilo mesto porušeno, ljudje izgnani. Premnogi so v vojni umrli. Ob božiču leta 2020 je Petrinja doživela močan potres. Mesto je bilo ponovno porušeno. Tektonske razpoke so se križale z razpokami miru. Kako živijo pet let pozneje? Kakšni so odnosi med ljudmi? Kako Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost, prihodnost brez kontejnerjev?Razpoke miru: Baljvine, vas, kjer Bošnjaki in Srbi živijo v sožitju Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici

Baljvine so kraj v Bosni in Hercegovini, kjer je ob razpadu nekdanje Jugoslavije živelo 1500 ljudi, polovica Srbov in polovica Bošnjakov. Navkljub etnični in verski razdeljenosti, so tudi med državljansko vojno živeli v sožitju in se izognili krvavim konfliktom. Kako jim je uspelo in kakšno je sporočilo iz Baljvin v Bosni in Hercegovini, v državi, ki se zdi še naprej vrelišče za nove in nove spore?Balkan je tektonsko dejaven prostor. Pogosti so potresi. Na površju nemirnih tal pa pretresi. Razpad nekdanje Jugoslavije so zaznamovali krvavi spopadi med narodi, ki so nekoč sobivali pod isto streho. So tri desetletja po koncu vojn razpoke miru kaj manj globoke? Kako zaceliti še vedno boleče rane, kako povezati razdvojene svetove? In kje iskati veziva, ki lahko utrdijo krhki mir? V raziskovalni seriji Vala 202 “Razpoke miru” odkrivamo zgodbe sobivanja, ki prinašajo žarke upanja in kažejo, da je vsaj premirje mogoče. Razpoke miru: Petrinja na ruševinah vojne in potresa gradi novo prihodnost Srbi na Hrvaškem se borijo za reko v Bosni Vse, kar je pozitivnega v Srebrenici, nekoga moti Sarajevski razmisleki Z bojem za okolje proti naučeni nemoči Mustafa Nukić – od begunskega naselja v Ljubljani do idola navijačev Olimpije Z zasavskim rudarjem Mehmedalijo Alićem v Srebrenici

Jian Gao je profesor na Univerzi za mednarodne študije v Šanghaju. Je ekspert za evropske študije. Kritičen je do Trumpa in ZDA, do celotne zahodne agende, ki po njegovem mnenju ne predstavlja modernizacije. Ne verjame v svobodo govora, odločno zagovarja kitajska stališča, tudi v odnosu do Rusije. V avli njegove univerze so z zlatimi črkami zapisane tri besede: sanje, prepričanje, ljubezen.

Shameen Prashantham je profesor ekonomije v Šanghaju. Rojen je bil v Veliki Britaniji, ima indijsko-šrilanške korenine, od leta 2015 živi in dela na Kitajskem. Napisal je knjigo z zanimivim naslovom “Plesati z gorilami”. V njej analizira razmerja med zagonskimi podjetji in velikimi korporacijami. Razloži kompleksnost kitajsko-evropskih odnosov. Pojasni ozadja carinske vojne. Argumentira, zakaj je svet veliko več od ZDA.

Wang Guanglin je profesor angleščine na mednarodni univerzi v Šanghaju. Študenti imajo na Kitajskem do učiteljev podobno spoštovanje kot do staršev, čeprav se čuti vpliv tehnologij. Profesor Guanglin je tudi prevajalec angleške, ameriške in avstralske literature. Od slovenskih avtorjev pozna filozofa Slavoja Žižka, ki ga je tudi mogoče brati v kitajščini.

Yolinda Chen je diplomatska predstavnica Fidžija v Šanghaju. Srečamo se v 86. nadstropju ikoničnega in 420 metrov visokega nebotičnika Jin Mao. Kakšni so pogledi na Kitajsko in svet z višine, kakšni z vidika majhne otoške države v Tihem oceanu.

Wei Shen je profesor na eni izmed najboljših kitajskih univerz. Srečali smo se ob velikem jezeru v Hangdžovu, s hitrim vlakom le slabo uro oddaljenem od Šanghaja. Zahodno jezero, ki s svojo mondenostjo malo spominja na Bled, ima simbolično mesto v kitajsko-ameriških odnosih. Hangdžov je eno izmed tehnoloških središč Kitajske, tukaj se je rodila tudi aplikacija za umetno inteligenco DeepSeek.

Blaž Štefe je osem let živel na Kitajskem, dela v avtomobilski industriji, povezati skuša slovenske in kitajske poslovneže. Pogovarjamo se o carinski vojni ZDA in Kitajske, priložnostih Evropske unije, očitkih o kitajskem kopiranju zahodnih tehnologij. Tudi o modernih avtomobilih in hitrih vlakih. Kitajski poslovni kulturi.Zapiski: -Blaž Štefe o kitajski mobilnosti v podkastu Zelena luč. -APM: Kako deluje kitajska avtomobilska industrija? 

John Zhao je eden izmed direktorjev vodilnega kitajskega možganskega trusta, Centra za Kitajsko in globalizacijo. Kako v Pekingu osmišljajo Trumpove carinske rekorde, zakaj se počutijo močne iz samozavestne, kako izboljšati odnose z Evropsko unijo. Kitajska beseda za krizo vsebuje tako nevarnost kot priložnost.

Vuhan ni samo koronavirus. Velemesto ob reki Jangce ima bogato zgodovino, močno industrijo, uporabljajo tudi že umetno inteligenco. Po Vuhanu se vozimo s kolesom, se sprehodimo po ogromnem parku s pogledom na visoke nebotičnike, obiščemo optično dolino. Klepetamo z domačinkami in domačini. Zapiski: Fotoreportaža Maja Valerija iz Vuhana Reportaža za TV Globus iz Vuhana Intervju z glavnim kitajskim virologom

Shuihui Zhang je profesor sociologije v Šanghaju. Sliši tudi na slovensko ime Luka Novak. Pojasni silovit razvoj Kitajske v samo nekaj desetletjih, prepad med mesti in ruralnimi območji, razloge za nizko rodnost in staranje prebivalstva, zapleten pokojninski sistem in ne samo pozitivne vplive hitre digitalizacije. Državo primerja s človekom, Kitajska je zdaj v srednjih letih, uporabiti mora predvsem izkušnje.

Søren Pagter je profesor fotografije v danskem Aarhusu. Če nisi zvedav, ne moreš biti dober fotograf, pravi. Dobrega četrt stoletja se ob delu uči. Poučuje tudi po svetu in je član žirij. Na Finskem, Islandiji, v Nepalu, Iranu in drugje. Vesel je, da lahko spremlja mlade, ki razmišljajo, čutijo potrebo, da morajo nekaj spremeniti. Navdihujoče je, ko si v teh časih obdan s takšnimi ljudmi, pravi.Zapiski: Søren Pagter na Instagramu Projekt dveh študentk o izkoriščanju in prostituciji Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka Zgodbe: Bolj kot kjer koli upanje najde v trdoživosti ljudi

Preden je Brent Stirton pri zgodnjih dvajsetih začel s fotoreporterskim delom, je nosil vojaško uniformo. Južnoafričan, ki živi v Združenih državah, je obiskal krepko čez polovico držav sveta. Objavlja v največjih svetovnih medijih. Tudi za National Geographic, New York Times, Le Figaro, Der Spiegel. Prejel je več prestižnih nagrad World Press Photo. Svoje delo jemlje kot poslanstvo in z vso resnostjo. Poroča o tistih zgodbah, ki po njegovem mnenju niso deležne dovoljšnje pozornosti. S fotografijami skuša ganiti ljudi, da bi se bolje informirali. Sodeč po odzivih, mu uspeva.Zapiski: Brentova fotografija mrtve gorile Uradna spletna stran Brent Stirton na Instagramu Zgodbe: Svetovno uveljavljeni fotografi na pobudo Slovencev znanje prenašajo v Boliviji Zgodbe: Vse fotografira z enakim spoštovanjem in ljubeznijo kakor soproga med prebolevanjem raka

Ana María Arévalo Gosen je venezuelska fotografinja, ki živi v Madridu. Med drugim je dokumentirala življenje v ženskih zaporih Latinske Amerike in fenomen najstniškega starševstva v Venezueli. Sodeluje tudi s Pulitzerjevim centrom, New York Timesom in National Geographicom. Leta 2016, leto dni po poroki, je soprog Filip zbolel za rakom na modih. Njegovo pot do ozdravitve in njuno življenje je fotodokumentirala. Takrat je zares spoznala, kako delati. Ljudi mora fotografirati z enako ljubeznijo in spoštovanjem, kakor je tudi svojega soproga, pojasnjuje.Zapiski: Osebna spletna stran Ana María Arévalo Gosen na Instagramu Women behind the lens: capturing the ‘eternal days’ of female inmates in Venezuela These Nuns Were Excommunicated but Won’t Leave Their Convents Foto: Antonio Davila

Ruwaida Amer je 30-letna učiteljica in novinarka z juga Gaze. Kljub temu je njeno življenje pred začetkom zadnje vojno večinoma potekalo na severu v mestu Gaza. Pripoveduje, da je imela dostojno življenje. Vsak dan je poučevala ter ustvarjala novinarske prispevke in dokumentarce. Še posebej se je osredotočila na zgodbe ljudi, še najmanj ji je všeč politika. Ko se je pred 15 meseci* začela vojna, se je njeno življenje popolnoma spremenilo. Sever Gaze zanjo ni obstajal več. Tam so bili vsi njeni prijatelji in učenci. Začelo se je drugačno življenje. Soočala se je s pomanjkanjem vode, elektrike, hrane, povezav s svetom. Med vojno je ključno preživeti. Nekaterim njenim prijateljem in učencem ni uspelo. Zdaj je končno na obzorju premirje. Ruwaida Amer pravi, da je varno življenje ključno. Da se lahko prosto gibaš in ti ni treba ves čas razmišljati, ali te nekdo bombardira ali ne. Zamišlja si, da to pomeni konec neprestanih preletov vojaških letal in dronov. Varnost pomeni, da se lahko srečaš s komerkoli, z družino, prijatelji. Znova lahko greš v službo. Ruwaida zadnjih 15 mesecev ni v živo poučevala nikogar. Želi si, da bi premirje bilo dokončno. Mir je nekaj najpomembnejšega. To je vse, kar si trenutno prebivalci Gaze želijo. Ruwaida pa se zaveda, da je mir pomemben za vse ljudi na svetu. Tudi zato svet poziva, da trdno podpre to premirje. Niti v najhujših sanjah si prebivalci Gaze ne želijo več nadaljevanje vojne. Verjame, da ima vsaka zgodba začetek in konec. Torej vse se enkrat konča, samo da ne vemo kako. Svoje sanje prihodnosti si v Gazi želijo uresničevati v miru, ki lahko po besedah Ruwaide reši vse težave. To zvočno pismo je tik pred nastopom premirja v Gazi poslala učiteljica in novinarka Ruwaida Amer. Ves čas vojne je za številne medije popisovala življenjske zgodbe ljudi v Gazi. *V zvočnem prispevku je napaka v stavku: "Ko se je pred 15 leti začela vojna, ...". Pravilna informacija je: "Ko se je pred 15 meseci začela vojna, ..." Za napako se opravičujemo.