Angolski režiser Hugo Salvaterra: "Semba je bila eden ključnih dejavnikov pri oblikovanju narodne zavesti in posredno pri doseganju neodvisnosti."

Angola je leta 1975 po dolgotrajnem boju proti portugalski kolonialni oblasti postala neodvisna. V tem procesu je imela pomembno vlogo tudi glasba. Semba, eden osrednjih glasbenih izrazov sodobne Angole, je nastala v urbanem prostoru Luande kot preplet lokalnih tradicij in novih mestnih kultur. V desetletjih pred neodvisnostjo je postala tudi nosilka političnih in identitetnih vprašanj. Na povezavi med glasbo, identiteto in družbeno izkušnjo temelji film Moja semba angolskega režiserja Huga Salvaterra. Film, ki so ga premierno prikazali na festivalu v Rotterdamu, v začetku junija pa na Kino Otoku v Izoli, spremlja mlade prebivalce Luande ter odpira vprašanja dela, družbene neenakosti, marginalizacije in pripadnosti. Med protagonisti je mladi pesnik z albinizmom - ob njem se v filmu razvije pre o izkušnji drugačnosti in družbene izključenosti. Hugo Salvaterra, ki se opredeljuje kot panafriški ustvarjalec, v svojih delih prepleta dokumentarne in igrane prvine ter razmišlja o razmerju med umetnostjo, politiko in vsakdanjim življenjem. Tina Poglajen se je z njim v Izoli pogovarjala o glasbi kot prostoru družbenega izraza, o Luandi kot filmskem prizorišču, o sodobni afriški kinematografiji ter o pogojih filmskega ustvarjanja v okolju, kjer institucionalna podpora kulturi ostaja omejena. Bere Igor Velše, ton in montaža Janez Ahlin.