Razgledi in razmisleki

Veliko kulturnih ustvarjalcev te dni pretresa sporočilo ministrstva za kulturo, da naj predvidijo zmanjšanje sredstev za načrtovane dejavnosti. Med njimi so tudi upravičenci, ki imajo z ministrstvom že sklenjene pogodbe, zaradi česar so ogroženi programi, festivali in prireditve. Ministrica za kulturo Ignacija Fridl Jarc je sporočila, da je razlog pretirana poraba ministrstva v prejšnjem mandatu, nekdanja ministrica Asta Vrečko pa poudarja, da je bil denar zagotovljen in da gre za obračunavanje z nevladnim sektorjem na področju kulture. Koliko bo odpovedi načrtovanih programov? Kaj pomeni tak dopis in kakšne posledice prinaša za dolgoročno načrtovanje na širšem področju kulture? Gostje: Ignacija Fridl Jarc, ministrica za kulturo; Jurij Krpan, predsednik Nacionalnega sveta za kulturo; Uroš Veber, predsednik Asociacije - društva nevladnih organizacij in posameznikov na področju kulture.

Prof. dr. Ronnyju Maiku Lederju je uspelo spremeniti mnenje javnosti in odločevalcev o propadanju Naravoslovnega muzeja v Leipzigu. Tako je ustvaril eno zanimivejših zgodb na področju kulture v Evropi. Pred njegovim prihodom je bil muzej predmet razprav o zmanjšanju sredstev in celo o zaprtju. Ronny Maik Leder pa je postopno oblikoval zamisel o preselitvi muzeja v nekdanji podzemni zabaviščni kompleks Bowlingtreff, o njegovih učinkih na širšo skupnost in o zgledu trajnostnega delovanja. Postal je ambasador zamisli, ki so ji kmalu začeli verjeti tudi drugi. Odprtje novega Naravoslovnega muzeja v Leipzigu načrtujejo za leto 2030. O tem, kako mu je uspelo, smo se z njim pogovarjali ob mednarodni konferenci o raziskovanju in ohranjanju kulturne dediščine na Bledu.

Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše generacije slabo poznajo, starejše pa pogosto potiskajo v pozabo. Tina Poglajen se je z njo pogovarjala o žalovanju in spominu, o protislovjih sovjetske kinematografije, položaju ustvarjalk v pretežno moški filmski dediščini ter o tem, zakaj je včasih prav pogled od zunaj pogoj za resnično razumevanje lastne zgodovine. Bere Ana Bohte, ton in montaža Janez Ahlin.

V Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na Fužinah je na ogled razstava Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst. Gre za arhitektko in industrijsko oblikovalko Bibo Bertok, ki je v sedemdesetih, pa tudi osemdesetih letih zaznamovala slovensko pohištveno industrijo po načelih funkcionalnosti, oblike, proizvodno – tehnoloških zahtev, tržne uspešnosti in humanosti bivanja »v betonskih celicah spalnih naselij,« kot je sama rekla. Njeni usmerjenosti je sledil tudi veliko bolj poznani oblikovalec Niko Kralj. Razstavo Biba: Funkcija. Ideja. Kontekst si bo mogoče v Fužinskem gradu ogledati vse do začetka novembra. Za širšo predstavitev oblikovalke Bibe Bertok in razstave je kustosinji Špelo Šubic in Barbaro Predan Tadeja Krečič povabila v studio oddaje Razgledi in razmisleki.

Lobelovi so na videz povsem običajna kanadska družina srednjega razreda: hiša z vrtom, trije otroci in najstarejši sin, ki vsakdanje življenje snema z domačo videokamero. Vse je videti običajno, le da nobeden izmed otrok ne ve, s čim se njihov oče preživlja. V tokratni oddaji Razgledi in razmisleki se Petra Meterc pogovarja s kanadskim režiserjem Mikom Lobelom, ki je v svojem dokumentarnem filmu Ne hodi gor raziskal skrivnost, s katero je odraščal, in posledice, ki jih je ta imela nanj in na njegovo družino. Urednica oddaje Tadeja Krečič Scholten. Produkcija 2026.

John Smith sodi med ključne predstavnike britanske filmske avantgarde, čeprav sam takšnim oznakam že dolgo nasprotuje. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja ustvarja filme in videe, ki so zaznamovali tako eksperimentalni film kot galerijsko umetnost, njegova dela pa danes hranijo in predstavljajo najuglednejše svetovne ustanove sodobne umetnosti. Ob bok avtorjem, kot so Malcolm Le Grice, Lis Rhodes in Michael Snow, ga postavljajo predvsem zaradi izvirnega raziskovanja razmerij med podobo, jezikom in pomenom. Čeprav njegovi filmi pogosto izhajajo iz povsem vsakdanjih prizorov – ulice, hotelske sobe, pogleda skozi okno ali napisa v izložbi –, se iz njih razvijajo duhoviti in hkrati natančni premisleki o zaznavi, jeziku in načinih, kako ustvarjamo pomen. Njegov znameniti film Dekle, ki žveči čigumi danes velja za eno ključnih del britanskega eksperimentalnega filma, med njegove najbolj znane stvaritve pa sodijo tudi Črni stolp, videoesejistični cikel Hotelski dnevniki ter najnovejši celovečerni film Biti John Smith, v katerem z razmislekom o lastnem imenu preplete avtobiografijo, samoironijo in kritičen pogled na sodobni svet. Maja je bil John Smith gost 6. festivala eksperimentalnih avdiovizualnih praks V-F-X; posvetili so mu retrospektivo in ob tej priložnosti je tudi obiskal Ljubljano. Z njim se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralec Igor Velše, ton in montaža Robert Markoč.

“Kako bi sploh lahko pozabil, ne da bi pri tem izgubil del sebe?” se v romanu Razpad na spomine sprašuje češki pesnik, pisatelj in publicist Marek Torčik. V svojem romanesknem prvencu se vrača v težko otroštvo, zaznamovano z nasiljem, revščino in alkoholizmom ter odnosom z mamo samohranilko, ki se ni zmožna spoprijeti s sinovo homoseksualnostjo. V ospredju je tema spomina, ki razkraja in hkrati oblikuje fragmentarno pripoved. Zakaj meni, da je včasih dobro tudi pozabiti, in zakaj bi se morali truditi razumeti celo fašiste, pa je povedal v pogovoru, ki je nastal ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula.

27. maja 2026 je minilo sto let od smrti Srečka Kosovela v Tomaju. Po pričevanju Kosovelovih ga je malo pred smrtjo obiskala prijateljica Fanica Obid. Spoznala sta se na učiteljišču, potem pa sta si izmenjala številna pisma, ki so zdaj zbrana v knjigi z naslovom Ali vi še kaj pišete? Dopisovanje 1922 – 1926. Izšla je nedavno pri Mladinski knjigi. Urednika zanimive knjige, ki jo dopolnjujejo številne fotografije, faksimile nekaterih strani pisem, razglednic, imensko kazalo in tri spremna besedila Tatjane Rojc ter Zorka in Dušana Jelinčiča, sta uredila Nela Malečkar in Aleš Berger. Pred mikrofon današnje oddaje ju je povabila Tadeja Krečič.

SNG Drama Ljubljana bo vstopila že v tretjo sezono na začasni lokaciji na Litostrojski cesti, medtem pa za prenovo matične stavbe še ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Za geslo nove sezone so si zato izbrali besedo negotovost. Z ravnateljico ljubljanske Drame Ivano Djilas smo se pogovarjali o negotovostih, ki jih prinaša obstala prenova.

Janez Kocijančič, 25-letni mladenič z Gorenjske, se je pred 170 leti podal na smrtno nevarno plovbo proti toku reke Nil. Po več kot treh mesecih je prispel na cilj in se kot mlad duhovnik ustalil v misijonski postaji pri dr. Ignaciju Knobleharju v Kartumu. Njegov podvig so takrat označili za čudež na Nilu. Opisi plovbe pa so danes zgodovinski vir za raziskavo sprememb geografskega prostora južnega Egipta in severnega Sudana. Kocijančič se je v novem okolju naučil arabsko, bil je spreten pri obrtniških delih, zato je kmalu sodeloval pri vodenju misijona. Že po dveh letih pa je umrl zaradi mrzlice. Ob 200-letnici rojstva ga predstavljajo v Gorenjskem muzeju v Prešernovi hiši v Kranju. V Razgledih in razmislekih bomo orisali okoliščine njegovega življenskega podviga.

Pogovor z ameriško režiserko Ivy Meeropol, avtorico dokumentarnega filma Vprašajte E. Jean, ki se posveča karieri in življenju E. Jean Carroll, slovite ameriške kolumnistke, ki je zaradi spolnega napada na sodišču pričala proti Donaldu Trumpu. Bere Mateja Perpar, ton in montaža Maks Pust.

Devinski grad stoji v občini Devin-Nabrežina v Italiji na strmi pečini nad Tržaškim zalivom, na robu kraške planote. Ob jasnem vremenu ponuja izjemen pogled na Jadransko morje. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja kot nadomestilo starejšega gradu, od katerega so vidne le ruševine. Že več kot 400 let ga poseduje in upravlja ena najstarejših evropskih plemiških rodbin, nemška družina italijanskega porekla Thurn und Taxis. Danes je grad muzej in prostor živahnega dogajanja, koncertov, razstav in drugih kulturnih dogodkov. Zdaj so na ogled postavili še prav posebno zbirko instalacij iz - legokock. Skulpture so realistične. Devinski grad je znan po tem, da je v njem gostoval in napisal svoje znamenite Devinske elegije avstrijski pesnik Rainer Maria Rilke. Ob stoti obletnici smrti so tudi njega počastili s skulpturo v naravni velikosti.