Blaž Zabel: Homer pravzaprav ne pripada nobenemu specifičnemu kraju ali prostoru

V pogovoru s filozofom in komparativistom preverjamo, kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Iliada in Odiseja pa mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti? Pravijo, da je Aleksander Veliki, ko se je odpravil na bojni pohod proti Perziji, spal z izvodom Iliade pod svojo blazino. Očitno je makedonski vojskovodja iz Homerjeve obdelave zgodbe o Ahilu pred obzidjem Troje črpal voljo, navdih, odločenost, vse tisto skratka, kar je na čisto subjektivni ravni potreboval, ko je ustvarjal svoj orjaški imperij. Ta drobna zgodovinska anekdota precej jasno kaže, kako visoko so stari Grki vobče cenili Homerja – postavili so ga na sam vrh Parnasa. To niti ni posebej presenetljivo, čeprav, kot vemo, tudi Heziod, Pindar, Sapfo, Ajshil, Sofokles in Evripid niso ravno od muh. Bolj nenavadno pa je, da je legendarni avtor Iliade ter Odiseje tam, v središču literarnega kanona torej, ostal naslednjih 2500 let. Kako je mogoče, da se svet sicer stalno spreminja, Homerjevi epski pesnitvi pa vsem političnim, gospodarskim, kulturnim in verskim pretresom oziroma preobratom navkljub mirno vztrajata v samem jedru ne le grške, ampak tudi evropske in celo svetovne književnosti? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo, ko smo pred mikrofonom Podob znanja gostili filozofa in komparativista, predavatelja na Oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete, nedavno tudi prejemnika uglednega Šumijevega priznanja za obetavne mlade raziskovalce, dr. Blaža Zabela. Naš gost se je namreč zgodovini branja, interpretiranja in simbolnega valoriziranja Homerja posvetil že v svoji doktorski disertaciji, ki jo je leta 2020 obranil na ugledni britanski Univerzi v Durhamu, prav zdaj pa piše še knjigo, monografijo, v kateri bo svoja spoznanja o »homerologiji« strnil in nadgradil. Foto: dr. Blaž Zabel (Goran Dekleva)