Jurčičeva rojstna hiša: dve stoletji zgodb

"Imel sem deda, sedeminsedemdeset let starega. Sedeli so vso božjo zimo za pečjo, z roko so podpirali pipico ,z devetimi orli' (kajti zob niso več imeli, da bi jim bila pipica sama v ustih stala) pa pripovedovali so ven in ven, kaj se v tem in tem kraju od ,njega dni' pripoveduje, kaj so sami doživeli in kaj se je v starih časih godilo." O rojstni domačiji, krajih in ljudeh, predvsem pa o dedu in zgodbah, ki jih je pripovedoval, je v delu Spomini na deda pisal Josip Jurčič. Prav ded je bil tisti, ki je tihega, toda čuječega dečka vzel v svoje varstvo in mu dovolil, da skupaj z odraslimi posluša njegove pripovedi. Na domačiji, v Jurčičevi rojstni hiši, še vedno diši po starih časih. Hiša, ki je bila zgrajena pred 200 leti ‒ prav letos zaznamuje to obletnico ‒ je ohranjena v prvotni obliki, sama domačija pa je eden redkih muzejev na prostem pri nas in spomenik lokalnega pomena. Njen lastnik je Občina Ivančna Gorica, upravljalec pa javni zavod za kulturo in turizem Prijetno domače, strokovno pa jo podpirata Slovenski etnografski muzej in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Za Jurčičevo domačijo je letošnje leto ob obletnici rojstne hiše posebno tudi zato, ker mineva 160 let od izida prvega slovenskega romana Deseti brat in 150 let od nastanka prve slovenske tragedije Tugomer. Po domačiji, na kateri se je rodil pisatelj in novinar, ki je bil v svojem obdobju prava literarna zvezda, danes pa je morda že nekoliko preveč pozabljen, nas je popeljala vodja domačije Simona Zorc Ramovš.