Kavalirji

Načine in stvari, ki prinašajo bogastvo, so in še vedno skrivajo. Še danes se ne ve natanko, kje in kdaj je svilogojstvo postalo kmetijska panoga. Nekateri pravijo, da na Kitajskem, drugi v Indiji. A tako, kot so si tam prizadevali, da bi ta postopek ostal skrivnost – za prenos sviloprejkinih jajčec iz Kitajske je bila zagrožena smrtna kazen –, tako je skrivnost izdelave azijskih svilenih tkanin več stoletij preganjala vladarje v Sredozemlju. Vse dokler ni, vsaj tako je zapisal grški zgodovinar Prokopij, cesar Justinijan Prvi Veliki leta 553 na Vzhod poslal dveh menihov, da sta v popotnih palicah od tam pretihotapila seme sviloprejk. Svilogojstvo se je tako razširilo in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje. Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto, sviloprejke pa posebno ime. Žival, ki se hrani z murvinimi listi, so poznali pod imenom kavalir. Če je šlo pri gojenju kaj narobe, pa so rekli, da je šel kavalir v kravo. Sezona gojenja je sicer trajala kratek čas, od srede maja pa do konca junija. A ker so bile gosenice požrešne – za unčo semen, to je pomenilo 40.000 jajčec, so potrebovali 160 murvinih dreves – in ob tem še zelo občutljive, je bilo kot pravi doktorica Vesna Mia Ipavec, avtorica knjige Murve in »kavalirji«, Svilogojstvo na Goriškem, svilogojstvo nekakšno prvo igralništvo na Goriškem. Načine in stvari, ki prinašajo bogastvo, so in še vedno skrivajo. Še danes se ne ve natanko, kje in kdaj je svilogojstvo postalo kmetijska panoga. Nekateri pravijo, da na Kitajskem, drugi v Indiji. A tako, kot so si tam prizadevali, da bi ta postopek ostal skrivnost – za prenos sviloprejkinih jajčec iz Kitajske je bila zagrožena smrtna kazen –, tako je skrivnost izdelave azijskih svilenih tkanin več stoletij preganjala vladarje v Sredozemlju. Vse dokler ni, vsaj tako je zapisal grški zgodovinar Prokopij, cesar Justinijan Prvi Veliki leta 553 na Vzhod poslal dveh menihov, da sta v popotnih palicah od tam pretihotapila seme sviloprejk. “Žival, ki se hrani z murvinimi listi, so poznali pod imenom kavalir. Če je šlo pri gojenju kaj narobe, pa so rekli, da je šel kavalir v kravo.” Svilogojstvo se je tako razširilo in sredi 16. stoletja doseglo tudi naše kraje. Goriška je imela med slovenskimi deželami pri tem posebno mesto, sviloprejke pa posebno ime. Sezona gojenja je sicer trajala kratek čas, od srede maja pa do konca junija. A ker so bile gosenice požrešne – za unčo semen, to je pomenilo 40.000 jajčec, so potrebovali 160 murvinih dreves – in ob tem še zelo občutljive, je bilo, kot pravi dr. Vesna Mia Ipavec, avtorica knjige Murve in “kavalirji”, Svilogojstvo na Goriškem, svilogojstvo nekakšno prvo igralništvo na Goriškem. O svilogojstvu smo govorili tudi z Alojzom Vugo, upokojenem učiteljem, ki je bil v času službovanja na Osnovni šoli Dobrovo v Brdih mentor učencem pri pripravi naloge iz svilogojstva.