Le eno je potrebno, 25.del

Tokrat spremljamo misijonarja Friderika Barago v prelomnem letu 1847.Pomladni veter prinese pošiljko iz domovine s Prešernovimi Poezijami, ki v Baragi obudijo spomine na mladostna ljubljanska leta, a hkrati utrdijo njegovo neupogljivo upanje in hvaležnost, da njegovo srce nikoli ne zapade v brezup. Pot ga v jeseni vodi 350 milj daleč do Fond du Laca, kjer se sreča s krutim poganskim običajem: družina je slepo in onemoglo starko prepustila gotovi smrti v zapuščenem vigvamu. Baragov obisk, tople besede o ljubečem Bogu in milostni krst starki tik pred smrtjo prinesejo neizmeren mir in večno upanje. Njen zadnji vzklik »Oče, vidim ga!« odmeva kot pričevanje o luči, ki sveti tudi v največji zapuščenosti.