(Ne) učinkovitost naše azilne politike

Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?Afganistancu Noorullahu Oriyakhelu po štirih letih grozi deportacija v nevarni Afganistan, potem ko je v Novem mestu, v katerem je bival zadnji dve leti, že stkal osebne vezi in se močno vključil v skupnost. V državo, za katero je konec oktobra Urad Združenih narodov za koordinacijo humanitarne pomoči objavil, da je bilo v njej zaradi dolgoletnega konflikta od začetka leta prisiljeno svoje domove zapustiti več kot 350.000 ljudi; razselitev se je zgodila v 31 od 34 afganistanskih provincah. V enakem obdobju lani je bilo v Afganistanu 310.000 razseljenih. Noorullahov primer je kompleksen. Zdaj se v njegovem primeru vodi več postopkov, tudi na upravni enoti, a še vedno je zaprt v Centru za tujce in še vedno mu grozi tudi deportacija, ki nima časovne omejitve. Zavrnili so mu tako prošnjo za azil kot tudi njegovo vlogo za začasno zadrževanje v Sloveniji. Gre za institut, ki je bil uveden oktobra 2017 z dopolnjenim Zakonom o tujcih in ki ureja status zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, ki pa jih obenem naša država iz različnih razlogov ne more vrniti v njihovo ali kako drugo državo. Dovoljenje se podeljuje za pol leta, po dveh letih bivanja s tem dovoljenjem pa si tujec pri nas lahko uredi tudi začasno prebivališče. Kar bi Noorullah pri nas že lahko imel. “Primer je problematičen, ne zato, ker bi izstopal, ampak ker prikazuje tipičen absurd slovenske politike.” – Miha Blažič, Delovna skupina za azil Vasja Badalič, ki je nedavno izdal delo: Vojna proti civilistom: žrtve »vojne proti terorju« v Afganistanu in Pakistanu pravi, da Afganistan zagotovo ni varna država, spopadi pa potekajo po vsej državi. Miha Blažič dodaja: “Večinoma so Afganistanci dobivali azil po Evropski uniji, Slovenija pa ima pri tem izrazito negativen trend. To je politika odvračanja. Ideja, ki za tem stoji, je, da če bomo pokazali, da bomo obravnavali prošnje za azil državljanom Afganistana, jih bo potem tukaj več prosilo za azil. Tega pa mi nočemo.“ Na vprašanje, zakaj ima Slovenija negativen trend podeljevanja azila prosilcem iz Afganistana v primerjavi z drugimi evropskimi državami, na Ministrstvu za notranje zadeve odgovarjajo, da je težko govoriti o negativnem trendu podeljevanja, saj se odloča od primera do primera. In še: “Kar zadeva statistiko na nacionalni ravni, menimo, da je treba upoštevati dejstvo, da večina prosilcev iz Afganistana samovoljno zapusti državo še pred izdajo odločitve, kar pomeni, da se o prošnjah v takih primerih ne odloči vsebinsko. V takih primerih ne izdamo negativne odločbe, ampak je postopek ustavljen. Letos je bilo do konca oktobra tako ustavljenih 81 odstotkov postopkov prosilcev iz Afganistana. Podobna statistika je bila tudi v letih 2017 (79 %) in 2018 (87 %).“ Deportacijski postopki, ko zavrnjen prosilec za mednarodno zaščito dobi odločbo o vračanju, niso časovno omejeni, in prisilna deportacija se lahko zgodi tudi šele po več letih. Kot pravi pravna svetovalka pri Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij Urša Regvar, so postopki vračanja izjemno zahtevni in jih večina tujcev niti ne razume prav dobro, nikakor pa se ne morejo v teh postopkih zastopati sami. “Celotna EU v primerjavi s številom odločb o vrnitvi oziroma zapustitvi območja EU vrne približno 44 odstotkov ljudi.“ Dejstvo pa je tudi, da so številke zgovorne: večina svetovnih beguncev se ne odloča za prihod v Evropo, pač pa je razseljenih v svojih in prvih sosednjih državah. Letos do konca oktobra je od 3350 vloženih prošenj za mednarodno zaščito status begunca ali subsidiarne zaščite pri nas dobilo 62 ljudi.