Kje pa vas čevelj žuli

"Novinarstvo je v krizi" je besedna zveza, ki je praktično navzoča ves čas. Zato si bomo zastavili dve temeljni vprašanji novinarstva: Kaj se dogaja? In kaj to pomeni? Predvsem pa: kako to, kar se dogaja, vpliva na razvoj družbe. Kam nas torej kot družbo lahko pripelje nova predlagana zakonodaja v Sloveniji? Sogovornika: Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa Časoris, in izr. prof. Peter Sekloča, Fakulteta za humanistične vede Univerze na Primorskem Foto: BoboKam nas kot družbo lahko pripelje nova predlagana medijska zakonodaja v Sloveniji?"Novinarstvo je v krizi" je besedna zveza, ki je praktično navzoča ves čas. Zato si bomo zastavili dve temeljni vprašanji novinarstva: Kaj se dogaja? In kaj to pomeni? Predvsem pa: kako to, kar se dogaja, vpliva na razvoj družbe. Kam nas torej kot družbo lahko pripelje nova predlagana zakonodaja v Sloveniji? "Svoboda izražanja in tiska je tako kot vsaka svoboda – ne samo v teoriji, ampak tudi v praksi – vedno obstajala, le da pogosteje ali izključno kot privilegij in redko, če sploh kdaj, kot univerzalna človekova pravica," je v uvodnem članku zbornika Premisleki o prihodnosti javnih medijev zapisal akademik in profesor dr. Slavko Splichal. Po vzponu in razvoju tiska so mediji s pojavom radia, televizije in spleta, v 20. stoletju dosegli pravo eksplozijo in tudi vpliv. Zaradi nadzorne vloge nad tremi vejami oblasti, so mediji dobili tudi nadimek, četrta veja oblasti, za katero pa se po mnenju odgovorne urednice spletnega časopisa Časoris Sonje Merljak Zdovc zdi, da ima vedno manj moči. Da je dodana vrednost medijev ravno v tem, da interpretira vsebino in dogodke ter jih postavlja v širši kontekst, pa poudarja komunikolog in izredni profesor Peter Sekloča na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. V Sloveniji lahko kmalu pričakujemo nove zakone na medijskem področju. Na Katedri za novinarstvo so zapisali, da so “predlogi sprememb štirih medijskih zakonov, ki so v javni obravnavi, pripravljeni tako slabo in tako škodljivo, da jih tudi spremembe posameznih predlaganih členov ne morejo bistveno izboljšati.” Ter pozvali k takojšnjem umiku iz zakonodajne procedure. Sonja Merljak Zdovc pravi, da nas tudi trenutni zakon še vedno zaznamuje in omejuje. George Orwell je zapisal: "Svoboda tiska pomeni svobodo kritike in nasprotovanja". Svoboda pa je ena izmed temeljnih vrednot vsake demokratične družbe. Slavko Splichal pa še dodaja: “čim bolj se država in stranke vmešavajo v medije, tem večja je nevarnost ukinjanja civilne družbe in demokracije, saj so mediji lahko 'čuvaji demokracije' le, če predstavljajo civilnodružbeni nadzor nad nosilci (ne le) politične moči. To pa po drugi strani in na videz paradoksalno zahteva prav od politične države, da s sredstvi, ki jih ima na voljo, zagotovi pravni in materialni okvir za avtonomno delovanje medijev in novinarjev.” "Pritiskov na javni servis ne doživljamo samo v Sloveniji. Velike težave imajo številni javni servisi po Evropi, tudi britanski BCC." Pogovor z dr. Nikolajem Jeffsom, anglistom in sociologom kulture

Kaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravic Petrom Svetina. Foto: BoboKaj govori skrb vzbujajoče dejstvo, da je kar 200 priporočil varuha človekovih pravic iz preteklih let še vedno neuresničenih? Pogovor z varuhom človekovih pravicKako premagati sistemsko neodzivnost državnih organov in ali je epidemija prinesla tudi erozijo naših temeljnih svoboščin, je skušal pojasniti varuh človekovih pravic Peter Svetina. Med epidemijo je v določeni meri prišlo do poseganja v človekove pravice, to je dejstvo, pravi varuh, ki sicer tudi nasprotuje nadgradnji domov za ostarele po zastarelih principih, ampak zagovarja moderne metode vključevanja v družbo. Maske so naša nova normalnost in na to se moramo navaditi, sploh, če za tem stoji stroka, ki nošenje mask priporoča. "Čeprav vlada v uredbi še ni določila, da bi lahko za nenošenje posameznike kaznovala, to ne pomeni, da jih ne nosimo," opozarja Svetina in pojasnjuje, da pa kljub temu pravnih podlag za kaznovanje posameznikov ni. "Razen za pravne osebe, te pa obstajajo!"  "Umaknil sem se iz družabnih omrežij zaradi sovraštva in primitivizma. Če se umakneš, še ne pomeni, da to odobravaš. Svoboda govora je zelo pomembna, ne smemo pristajati na njeno omejevanje. Ampak drugo pa je primitivizem. Kultura dialoga mora obstajati." Na koncu se za monitoring protestov niso odločili. "Izvajali ga bomo če bo prihajalo do pobud, ki nas bodo opozarjale, da so bili konkretni ljudje v konkretnem postopku kršene človekove pravice." "Naloga varuha je, da se na področju Republike Slovenije spoštujejo človekove pravice. Ne morem se spuščati v ocene ostalih držav," odgovarja na vprašanje o tem, kako ocenjuje razmere v državah (Hrvaška), kamor so bili izgnani nekateri migranti.

Znamenito primorsko mestece Kobarid je predvsem med turistično sezono prometno zelo obremenjeno. Premikanje po gručastem mestnem jedru, kjer so nekoč švigale zgolj vespe in fički, je danes skoraj nemogoče, tako zaradi velikosti vozil kot gostega prometa. O prometnih zagatah in predvidenih rešitvah se je Damjan Zorc med drugimi pogovarjal tudi z županom Markom Matajurcem.O prometnih težavah in predvidenih rešitvah premikanja po gručastem mestem jedru, ki je zaradi velikosti vozil in gostega prometa danes skoraj nemogočeZnamenito primorsko mestece Kobarid se med drugim ponaša tudi z zgodovinskim turizmom. Prav zaradi te turistične posebnosti pa je urejevanje tamkajšnjih prometnih izzivov tako rekoč zgodba brez konca. Če so nekoč med ozkimi ulicami švigali le vespe in fički, je danes čas za neprimerljivo razsežnejše jeklene konjičke. Skoraj vsako desetletje prinese kaj novega, naš kobariški poslušalec Slavko pa je teh desetletij nanizal že devet. "Cesta Kobarid–Svino je starodobna cesta, ozka in ne prenese toliko prometa. K večji preobremenjenosti pa pripomore tudi bližnji kamp. Na cesti ni prostora niti za pešce. Prometna stroka je v Kobaridu zelo slaba." Prometne zagate so v Kobaridu trdovratnejše od enega samega poletja. Župan Marko Matajurc nam je zatrdil, da so tik pred koncem javnega razpisa za celostne prometne študije. "V letošnjem letu bomo financirali prometno študijo, s katero želimo ugotoviti najboljše možnosti v prometni infrastrukturi v Kobaridu. Razmišljamo o conah poti za pešce, po tihem tudi o zaprtju mestnega trga in delne zapore Gregorčičeve ulice vsaj v poletnem času. Žal nekatere stvari lahko popravljamo in spreminjamo, nekaterih pa ne. Zavedati se moramo, da ima kraj tudi stare arhitekturne zasnove in škoda bi bilo, da bi jih zaradi prometa umikali. Zgodovina mora ostati. Ta novejša, večja vozila se bodo morala skozi mesto prebroditi na drugačen način, na primer s parkirišči zunaj kraja in javnim prevozom." Župan je ob koncu še dodal, da bo takoj po koncu študij odprl še javno debato o rešitvah, kjer bodo predlogi domačinov zaželeni in ovrednoteni. Do takrat pa je treba še počakati.

Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da kriza, v kateri smo se znašli, prinaša tudi več priložnosti za korupcijo in goljufije. Kako deluje KPK v tej nenormalni normalnosti, o težavah funkcionark in funkcionarjev z navzkrižji interesov, viziji novega predsednika in tudi o čevljih njegovega predhodnika. Kriza, v kateri smo se znašli, prinaša več priložnosti tudi za korupcijo in goljufije. Kako v nenormalni normalnosti deluje Komisija za preprečevanje korupcije, odgovarja njen predsednik dr. Robert Šumi Novi predsednik Komisije za preprečevanje korupcije dr. Robert Šumi je nastopil svoj mandat v dneh, ko je Slovenijo zajel prvi val epidemije covida 19. Poznavalci opozarjajo, da izredne razmere in pandemija predstavljajo veliko nevarnost korupcijskih tveganj in povečajo priložnosti za korupcijo in goljufije. "Ne pandemija ne kakršen koli drugi izredni položaj ne sme biti izgovor za korupcijo ali druge oblike neetičnosti. Razumemo, v kakšnih razmerah smo se znašli, ampak treba je vztrajati." Predsednik KPK dr. Robert Šumi poudarja, da se lahko v času izrednih razmer zgodijo tudi kakšne oblike nepravilnosti, ki pa so lahko samo tehnične ali postopkovne narave: "Ampak moramo potegniti črto in to ločiti od naklepnega dejanja, ko se nekomu zagotavlja koristi." "Treba je narediti črto med tem, ali je nekdo delal v javno dobro ali je imel v ospredju osebni interes."  Ob nastopu njegovega mandata so si na KPK začrtali cilje, ki temeljijo na preventivi in na nadzorstveni dejavosti, saj želijo okrepiti ugled komisije v javosti in se povezati z vsemi pristojnimi institucijami: "Verjamemo, da je lahko neodvisno in samostojno delovanje komisije uspešno samo v sodelovanju z različnimi deležniki, tako državnimi organi kot vlado, parlamentom, mediji, nevladnimi organizacijami." "Velja ničelna toleranca do kršitev za čisto vse, na najvišjih in na najnižjih položajih. Za vsa neetična dejanja, za vse kršitve v okviru naših pristojnosti. Ne glede na to, na kateri ravni si zaposlen, katero funkcijo opravljaš. Za vse so isti standardi." Novela Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije je v nastajanju že pet let. Dr. Robert Šumi pravi, da so nekatere rešitve, ki jih prinaša, dobre, a celotna novela ni optimalna, saj bi tudi sam zakon potreboval celovito prenovo: "V danem trenutku sprejem novele prinaša koristi tako za delovanje komisije kot za stranke v postopkih in nevladne organizacije."

Kako bo delovala mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in kakšne podatke o uporabnikih bo zbirala? Uporaba aplikacije odpira tudi vprašanja o morebitnih kršitvah pravic in o tem, kako bo vplivala na stigmatizacijo. Pogovarjali smo se z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani.  O delovanju mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi s koronavirusom in o tem, kakšne podatke bo zbirala, smo govorili z Alešem Završnikom z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v LjubljaniNa razpis ministrstva za javno upravo za prilagoditev mobilne aplikacije za obveščanje o stikih z okuženimi z novim koronavirusom, ki temelji na nemški aplikaciji, se je prejšnji teden odzvalo šest ponudnikov, od katerih so štirje izpolnjevali razpisane pogoje glede cene. Ponudili pa so cene od štiri do 47 tisoč evrov. Šlo je le za evidenčno in ne javno naročilo in kot spominja profesor Aleš Završnik z Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, je bil čas za prijavo na razpis ministrstva za javno upravo samo tri dni. "Pomembno se je zavedati, da nobena, tudi decentralizirana aplikacija, ne ponuja 100-odstotne varnosti glede zasebnosti in varnosti podatkov. Tudi te podatke je mogoče zlorabiti. In takšna presoja vplivov na zasebnost za protokol, ki je podlaga nemškemu protokolu, je narejena. Ampak o tem v slovenskem prostoru ni razprave." Profesor Aleš Završnik se sprašuje, ali bo mobilna aplikacija za obveščanje o stikih z okuženimi z novim koronavirusom sploh delovala. Tudi če bo delovala, aplikacija odpira vprašanja o morebitnih kršitvah številnih pravic, pa tudi o stigmatizaciji. "Zakaj ne bi imeli aplikacije za sledenje politikom in ugotavljanje stikov, ki so lahko korupcijski? Na ta način bi rešili tudi veliko problemov, ki jih imamo v družbi. Najenostavneje bi bilo namestiti neki čip pod kožo vsem ob rojstvu. To bi bilo v tem tehnološkem, tehnicističnem smislu zelo učinkovito, kako preprečevati neko pandemijo. Ampak imamo tudi druge vrednote, ne želimo biti taka družba." Na vprašanje, ali bi si aplikacijo naložil, Završnik odgovori, da ne, ker ne ve, kaj ta aplikacija počne. Pravi pa, da mu je ta protokol, ki ga je pripravil konzorcij univerz, vlil veliko optimizma, saj vidi, kaj je danes mogoče narediti s tehnologijo. Strinja se z epidemiologi, da ni več časa za svinčnik in papir. Aplikacija se mu zdi koristna z vidika decentraliziranosti zbiranja podatkov, dobra se mu zdi tudi anonimnost. Nevarnost vdora trolov, lovljenje podatkov ob pomoči drugih naprav ter negativni vplivi aplikacije na družbo pa bi lahko opredelil kot slabosti.

Spremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijah. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike.Zakaj vladni predlogi medijske reforme ne ponujajo dobrih rešitev, zakaj so neodvisni mediji zaradi pritiskov politike vedno bolj pomembni in kakšen status imajo javni servisi v zrelih demokracijahSpremembe Zakona o RTV Slovenija bi imele velike posledice za delovanje javnega zavoda in slovensko družbo, prav tako bi medijsko krajino močno spremenila Zakon o medijih in Zakon o Slovenski tiskovni agenciji. Napovedane spremembe postavljamo v kontekst tako slovenske kot širše družbe in politike. Sogovorniki: Jean Philip de Tender, direktor za medije pri Evropski radiodifuzni zvezi EBU Renata Salecl, filozofinja in sociologinja Vasja Jager, raziskovalni novinar Sonja Merljak Zdovc, odgovorna urednica spletnega časopisa za otroke Časoris. Guy De Launey, dopisnik BBC-ja iz držav nekdanje Jugoslavije Zarja Muršič, evolucijska biologinja in komunikatorka znanosti Suzana Lovec, urednica oddaj 24ur Fokus in 24ur Inšpektor na POP TV Roman Kuhar, dekan Filozofske fakultete v Ljubljani Bojan Veselinovič, direktor Slovenske tiskovne agencije

Gost oddaje bo novinar in publicist Boštjan Videmšek, ki je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo - od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkeyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja.Ne kaže nam dobro, obkolili smo sami sebe, poudarja Boštjan Videmšek. "Nočem dajati lažnega upanja, a pri tistem, ki je, moramo vztrajati."Novinar in publicist Boštjan Videmšek je pred dnevi izdal novo knjigo z naslovom Plan B. V njej je skupaj s fotografom Matjažem Krivicem strnil tri leta novinarskega raziskovanja in spremljanja pionirjev boja s podnebno krizo – od Tilosa, popolnoma samooskrbnega otoka v Sredozemlju, škotskih Orkneyjskih otokov, ki izkoriščajo energijo morja, perspektivnih evropskih praks pri zajemanju ogljikovega dioksida iz ozračja, Islandije, ki se spreobrača v geotermalno silo, in številnih drugih. Spopadanje s podnebno krizo je po njegovem zelo težka naloga. Če ji ne bomo kos, lahko postane naša zadnja. "Čisto nič, kar je opisano v knjigi, ne bo realno in ne sme biti realno, če bo vztrajalo pri logiki 'Več, več, več!'. Naša uporaba se mora začeti zmanjševati, kot skupnost se bomo morali odreči solidnemu delu udobja zato, da ne bomo umirali, ampak živeli do smrti." Podnebna kriza je ključna frontna črta, ne le človeštva, ampak vsega živega, poudarja Videmšek. "Nočem dajati lažnega upanja, kjer pa obstaja, ga skušam izpostavljati in ob njem postavljati klicaje. Rešitve, ki so na voljo, je treba aplicirati, kamorkoli je mogoče, čim prej." Verjeti je treba v posameznika. Ta lahko za sabo s svojo osebno pobudo potegne skupnost, in tako lahko to postane zgodba vseh nas. Večina teh zgodb v knjigi, ki sta jih našla z Matjažem Krivicem, poteka od spodaj navzgor. "Združiti je treba več pristopov, a osnova je v skupnosti. V primerih, ki jih opisujem, so se skupnosti odločile biti progresivne. Ključno je izbrati vse mogoče dobre prakse in iz njih izpeljati dobro formulo za prihodnost. A zdi se, da Slovenija resnega okoljskega plana B nima." "Grški otok Tilos kot primer pooseblja vse ostale zgodbe. Ni le zgodba o tehnologiji, ampak zgodba o sociologiji. Pred poldrugim desetletjem je bil prazen, a je postal prvi samopreskrbni otok v Sredozemlju. In mogoče ga je kopirati – podobno licenco ima zdaj v Grčiji že več otokov." Fotografije Matjaža Krivica Boštjan Videmšek in Matjaž KrivicFoto: Osebni arhiv

Glavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefon. foto: Srdjan Živulović/BoboGlavna prtljaga sodobnega migranta ni kovček, ampak pametni telefonRevolucija pametnih telefonov je pomembno vplivala na migracije, ki so vpisane v samo bistvo človeških družb. Digitalno tehnologijo migranti uporabljajo za organizacijo poti, izmenjavo informacij, z njo vzdržujejo stike v transnacionalnih okoljih, z družino in nevladnimi organizacijami. Po besedah Simone Zavratnik gre za prenosni arhiv vseh informacij, ki so na terenu potrebne, da se nekomu iz izvorne družbe uspe prebiti do želene destinacije. Pametni telefoni so sicer tudi vir nepreverjenih, netočnih informacij in tudi nadzora. "Je tudi sredstvo, s katerim vlade, nacionalne države nadzirajo migrante, torej njihovo delovanje na družabnih omrežjih in drugih aplikacijah. Tako zbirajo podatke o njih. Zato je pomembno opozoriti na dva vidika tehnologij. Na eni strani kot vir informacij, nekaj pozitivnega, na drugi kot vir vse večjega nadzora. Ne samo nad migranti, tudi nad državljani." – Sanja Cukut Krilić Javnost mladih moških, ki prihajajo v slovensko družbo, na Zahod, in so opremljeni z dosežki modernih tehnologij, posledično ne zazna, ne razume kot begunce, kot nekoga, ki beži zaradi preganjanja in je upravičen do zatočišča, pravi Simona Zavratnik. "Dejstvo je, da so sodobne družbe omrežene družbe. Globalizirani svet si delimo na različne načine. Eden izmed skupnih je ta, da imamo vsi dostop do sodobnih tehnologij. Pametni telefon je torej zelo osnovno sredstvo. Imamo ga turisti, begunci in v gospodinjstvih. Veliko ljudi, ki prihaja s pametnimi telefoni, ne zmoremo zazanati kot upravičene do statusa begunca, zato ker so v družbah prisotne tradicionalne kategorije o tem, kdo je upravičen begunec. Ideja o beguncu, ki mu je treba pomagati, je feminizirana." Brisanje elektronskih sledi pa je postalo del evropskih migracijskih politik na zunanjem robu Evropske unije. "Tukaj zaznamo zelo pomemben vidik, ki gre od sistematičnega beleženja do histerije popisovanja vsakega migranta ob vstopu. Ko policija na vstopnih točkah zaseže telefone, jih razbije, demolira in izbriše akt vstopa, ki napoveduje, da bo ta človek predvidoma zaprosil za azil. Ko uničimo telefon, izbrišemo dejstvo, da se je ta vstop sploh zgodil." – Simona Zavratnik

Rudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon.V kakšnem stanju je okolje na Idrijskem danes, kaj bi bilo treba storiti za zmanjšanje posledic rudarjenja in kakšna je zdravstvena slika prebivalstvaRudnik živega srebra Idrija je bil 500 let vir zaslužka in gonilo razvoja Idrije. Proizvodnja je bila dokončno ustavljena leta 1995, rudnik kot podjetje pa je bilo likvidirano leta 2017. A zgodba o minulem gospodarskem uspehu in zdajšnji UNESCO tehniški dediščini ima tudi temo plat - škodljive učinke živega srebra na okolje in zdravje ljudi. A bolj kot živo srebro bi moral Idrijčane skrbeti radon. "V več stoletjih delovanja rudnika je v zrak izpuhtelo 37 ton živega srebra in to živo srebro obremenjuje okolje." - poslanec Samo Bevk Na območju topilnice živo srebro v zemlji za 15-krat presega kritično vrednost. Treba je omeniti tudi območje Pront, kjer je v karbonskem skrilavcu najti živo srebro v kapljicah, torej samorodno živo srebro. S kar 90-krat preseženo kritično vrednostjo živega srebra v zemlji naj bi bili seznanjeni tudi prebivalci Pronta. Sprehod med vrtovi v Prontu sicer razkriva, da večina ne upošteva priporočil in tam goji tudi korenje, solato, fižol in preostale odsvetovane vrtnine. Vnos visokih vrednosti metilnega živega srebra v telo namreč lahko povzročil nepovratne posledice predvsem v razvojnem obdobju. "Problem je, ker sistematične študije na idrijskem prebivalstvu niso bile narejene. Zelo koristno bi bilo, da bi se taka sistematična študija naredila." - vodja odseka za znanost o okolju na Inštitutu Jožef Stefan Milena Horvat Obremenjenost okolja z živim srebrom se ne začne in konča v Idriji. Živo srebro namreč prehaja iz zemlje v vodo in zrak ter nazaj v zemljo, se metilira in prehaja v biosfero. Meteorne vode ga spirajo v Idrijco, ta ga odnese v Sočo, Soča v morje. "Vsako leto reka Soča v Tržaški zaliv prinese približno od 1 do 1,5 tone živega srebra." dodaja Milena Horvat. V morskem okolju pa je živo srebro bolj razpoložljivo za metilacijo in prehajanje v ribe. Zato velja priporočilo o uživanju manjših rib in v zmernih količinah. Ker Idrija leži na geoloških prelomih, kjer se srečata kraški in alpski svet, je tudi radon naravna danost, svoj del pa prispevajo tudi žgalniški ostanki, ki vsebujejo uran in njegove radioaktivne potomce. Meritve radona tako v javnih kot zasebnih objektih izvaja Zavod za varstvo pri delu. "Povprečna vrednost je nekaj čez 600 bekerelov na kubični meter, priporočena referenčna vrednost je 300. Približno 50 odstotkov meritev presega referenčno vrednost. Stavbe v Idriji so med bolj obremenjenimi v Slovenija." - predstojnik Centra za fizikalne meritve Gregor Omáhen S povišanimi vrednostmi radona se je srečal tudi Idrijčan Robert Zabukovec, ki je pred štirimi leti kupil hišo v predelu Vojskarska in v njej izvedel meritve."Idrija je globoko v rdečem območju. Zelo malo občin ima več radona kot Idrija. "V kletnih prostorih sem imel 8.000 bekerelov na kubični meter, v sinovi sobi pa 1.000." - Idrijčan Robert Zabukovec "Idrija je globoko v rdečem območju. Zelo malo občin ima več radona kot Idrija." - Inšpektor za varstvo pred sevanji Tomaž Šutej Posledica dolgotrajne izpostavljenosti radonu je namreč lahko tudi pljučni rak. V občini Idrija je primerov pljučnega raka več kot je povprečje v Sloveniji. Idrija odstopa od povprečja tudi po številu novih primerov vseh rakavih obolenj in pri umrljivosti zaradi raka v populaciji do 74 let. Idrija ima sicer nekaj primerov dobrih praks tudi v povezavi s protiradonsko sanacijo javnih stavb, med drugim vrtca v Arkovi ulici, Psihiatrični bolnišnici in šoli v Črnem Vrhu. Vrednosti radona v tako imenovanem rumenem območju, pa ostajajo v vrtcu v Prelovčevi, v občinski stavbi in v podružnični šoli v Ledinah. In glede na to, da Idrija ni očiščena okoljskih bremen in preostalih posledic 500-letnega rudarjenja, bi na tem mestu morali govorili o tako imenovani rudarski škodi. Ta se je izplačevala na osnovi zakona o preprečevanju posledic rudarjenja iz leta 1987, ki je bil noveliran leta 2004 in še vedno velja.    

Vadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes.Občina Postojna se že vrsto let bori za opustitev vojaške dejavnosti na Osrednjem vadišču Slovenske vojske PočekVadišče Poček je občutljivo kraško območje brez samočistilnih sposobnosti, večina voda s poligona, ki s seboj nosi zdravju škodljiva onesnažila, pa se steka naravnost proti vodnemu zajetju Malni. Krasoslovci enakovrednega vodnega vira ne morejo najti, zato so občani še toliko bolj zaskrbljeni. Svojo voljo po zaprtju so med drugim izrazili na referendumu pred 20 leti, 17.000 ljudi pa se je pod peticijo »Za Pivško kotlino brez streljanja« podpisalo leta 2011, ko je država začela pripravljati Državni prostorski načrt, ki bi na območju, le streljaj oddaljenem od prvih naselij, zakoličil 12.500 hektarov veliko vadišče. Akt so sprejeli, vendar ga je Ustavno sodišče pred dobrima dvema letoma razveljavilo, saj pripravljalcem ni uspelo dokazati, da vojaška dejavnost na Počku ne škoduje zajetju. Postojnčani bitko za vodo – pravica do nje je vpisana celo v ustavo, bijejo še danes. Postojnčani se zavedajo neprecenljivosti vode, saj so jo morali pred leti prekuhavati. Glede na to, da država že skoraj 20 let obljublja sprejetje uredbe, s katero bi Malne zaščitila, pa se to nikakor ne zgodi, je občina pripravila svoj predlog zakona za zaščito tega vodnega vira. Ko ga je poslala v obravnavo v Ljubljano, je obtičal v enem od predalov na okoljskem ministrstvu. Država je medtem – namesto, da bi dopolnila padli prostorski akt in dokazala, da vojska vodi ne škoduje, začela pripravljati novega. Bojazni, da na vadišču nastala NATO-va baza, pa se uresničujejo. Tik pred korona krizo je, na primer, tam vadilo 500 ameriških in 200 slovenskih vojakov. Kaj je ostalo za njimi na poroznih kraških tleh, je težko predstavljivo. Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak: “Kar vemo je, da gre na vojaških vadiščih za ogromne koncentracije težkih kovin, ki nastanejo zaradi razstreliva. To so snovi, ki jih, če se sprehajate po frontah prve svetovne vojne, najdete še zdaj. To kar je na vadišču Poček zdaj, ne bo očiščeno, če se ne bo temeljito čistilo področja.” - predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela prometa in športa dr. Metoda Dodič Fikfak Poleg tega tam ostajajo tudi zaradi iztoka goriv in maziv ter vzdrževanja orožja. Metoda Dodič Fikfak opozori, da je na svetu je približno 800 zapuščenih Natovih baz, ki so preveč onesnažene, da bi jih lahko uporabljali še naprej. “Poček je tako pomemben, ker smo verjetno vsaj v evropskem delu edini z vojaško baza, ki je nad vitalnim vodovarstvenim področjem. Še zdaj ne vemo, kam vse to pronica, kje bo prišlo ven, v kakšnih koncentracijah in kateri ljudje bodo prizadeti.” dr. Metoda Dodič Fikfak Trditve z rezultati analiz zemljine, ki so jih na Počku opravili sodelavci velenjskega inštituta ERICO, podkrepi upokojena sodelavka Inštituta za raziskovanje Krasa Postojna dr. Janja Kogovšek, ki je med drugim pripravljala tudi strokovne podlage za občinski predlog zakona za zaščito vodnega zajetja Malni. Že prve raziskave izpred 15 let so pokazale presežene vrednosti organskih onesnažil, ponekod tudi mineralnih olj. »Predvsem na območjih strelišča, poligona za metanje ročnih bomb in na točki, kjer se uničujejo streliva in razstreliva so povečane koncentracije svinca, kadmija, kroma, niklja, cinka in arzena. Te koncentracije so bile zelo velike. Pozneje je še ena raziskava na desetih mestih pokazala, da so bile na petih mestih presežene opozorilne, na petih pa celo kritične emisijske vrednosti. Te vrednosti so bile do 30 krat večje od mejnih vrednosti za prst. Posamezne vrednosti so dosegle celo 140 kratnik. Kako te snovi potujejo po skozi kraško okolje po teh razpokah, vemo še zelo malo.« Dr Dodič Fikfak izpostavlja tudi razsvetljevanje neba ob nočnih vajah in hrup – s fizikalnega in psihološkega vidika. Oba prinašata sporočilo vojne, eksplozij, boja in smrti. "Največji problem na vojaških vadiščih kjerkoli po svetu je, da pogosto gre za eksperimente z razstrelivi, o katerih nihče nič ne ve. Posledice izpostavljenosti snovi, ki se rabi eno, dve leti, lahko imaš šele čez 10, 20 ali 30 let." "Poček je vsaj v evropskem delu verjetno edina vojaška baza, ki je nad vitalnim vodovarstvenim področjem. Kljub temu, da ga imamo že toliko let, še zdaj ne vemo, kam vse to pronica, kje bo prišlo ven, v kakšnih koncentracijah in kateri ljudje bodo prizadeti." Svinec, ki ga vedno spremlja tudi kadmij, se nalaga v telesu in povzroča nižjo inteligenco pri otrocih, kar je izjemno težko odkriti, večje koncentracije povzročajo tudi večjo agresivnost in ADHD. Gre za vodo, ki jo pije 22.000 ljudi. Zakaj pomisleki in kako se pretakajo vode po kraškem podzemljem pa nam je zaupal hidro geograf dr. Gregor Kovačič, predstojnik oddelka za geografijo z Univerze na Primorskem Občina Postojna je v strahu za pitno vodo, na pobudo takratne podžupanje Margarete Srebotnjak Borsellino, pred 6-imi leti na Ustavno sodišče vložila pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti uredbe o državnem prostorskem načrtu za vadišče. “Občina postojna je kot mali David, ki se upira mogočnemu Goljatu, da je Poček edino vadišče, ki leži na vodnem viru.” - Margareta Serbetnjak Borsellino Več oddaj v seriji Okolje ne pozablja>>

Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje je 14, povprečje držav OECD pa 27. Več o pomenu sodelovanja javnosti pri oblikovanju proračuna z raziskovalko Ajdo Pistotnik in predsednikom Računskega sodišča Tomažem Veselom. Slovenija je v mednarodni raziskavi Odkriti proračun 2019 pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk. Svetovno povprečje znaša 14, povprečje držav OECD pa je 27Mednarodna raziskava, izvedena v 117 državah, Odkriti proračun 2019 ocenjuje vidike preglednosti proračuna, sodelovanja javnosti in nadzora nad proračunom. Slovenija, ki je pri sodelovanju javnosti pri odločanju o javnih financah zbrala 11 od 100 možnih točk, ni edina država s tako nizkim številom, vsekakor pa je skrb vzbujajoče, da smo uvrščeni pod svetovnim povprečjem in povprečjem držav OECD. Raziskovalka iz društva EnaBanda Ajda Pistotnik: “Dejansko smo daleč na dnu. Tako daleč, kot najmlajša država na svetu Južni Sudan, ki je prav tako zbral 11 točk.” Še slabše od Slovenije se je izkazala Madžarska, ki je zbrala samo štiri točke, veliko večje sodelovanje v proračunskem procesu javnosti pa omogoča na primer Hrvaška. Z zagrebškega Inštituta za javne finance so nam odgovorili, da Hrvaška ima vzpostavljene mehanizme za sodelovanje javnosti v proračunskem procesu, ki jih Slovenija nima. Predsednik Računskega sodišča Tomaž Vesel pa raziskavo Odkriti proračun vidi predvsem kot opozorilo na določen demokratični deficit. “Bolj kot poskus numeričnega ovrednotenja, kje smo na lestvicah, vidim problem slovenskega proračuna v zelo visoki fiksaciji stroškov proračuna, ki so že v naprej opredeljeni. Vsak proračun se razglaša za razvojno naravnanega. Ampak dejstvo je, da je denarja za investicije in kreativni del vsakič manj. Zahteve mednarodnih politik, resolucij, usmeritev so že tako visoke, da si velike kreativnosti niti ne moremo več privoščiti.” Profesor s Katedre za razvoj in menedžment organizacij in človeških virov na FDV dr. Andrej Rus izpostavlja, da je pri nas proračun zelo tehnični dokument, ki ni strukturiran na način, da bi se javnost sploh lahko vključila. “Participacija javnosti ni to, da bom vsako leto mahal z zahtevami, da naj proračun drugače porabijo. Nočem, da bi nihala sredstva za osnovno in srednje šolstvo po nekem impulzu javnega vpliva. Hočem pa poznati proračun do te mere, da lahko začnem vplivati na njegovo dolgoročno sestavo.” Poleg tega pa Rusa skrbi, da bomo iz evropskega sklada čez noč dobili pet milijard, ki jih bo treba takoj porabiti. “Ista skupina ekonomistov, ki je še pred petimi leti razlagala, da nujno rabimo varčevanje, zlato pravilo, fiskalno disciplino, obrnila ploščo in rekla, da gremo v praktično nekontrolirano porabo. Skrbi me to, da so ekonomisti zelo fleksibilni pri svojih dogmah. Počasi prihajamo do tega, da ne bo več mogoče na hrbtu ljudi reševati elit, kot se je zgodilo po letu 2008. V Sloveniji smo nekaj let govorili, da moramo varčevati, da moramo imeti usklajene javne finance, da moramo iti proti uravnoteženemu proračunu, nihče ni niti razmišljaj o razvojnih projektih. Ko naenkrat pride ogromno denarja, se pa fantazija odpre, kontrola pa bo šele takrat, ko bo ta vlada že zdavnaj odslužila svoj mandat.” Ajda Pistotnik še dodaja, da vlada zdaj odloča o proračunu brez sicer predvidenega vključevanja javnosti, kar pomeni, da ko se bo preverjalo letošnje leto, bo ocena Slovenije zelo verjetno še nižja kot je bila do zdaj.

Vito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij, in izpostavlja, da se nobena dosedanja vlada, vključno s sedanjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu na kvaliteten način nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v institucijah.Profesor dr. Vito Flaker, pionir dezinstitucionalizacije pri nas, o tem, da so ljudje doma bolj suvereni kot v ustanovah in da je uveljavitev dolgotrajne oskrbe nujnaVito Flaker poudarja, da skupnostna oskrba zagotavlja večjo varnost v primeru epidemij in da se nobena vlada, vključno z zdajšnjo, nikoli ni zares lotila dezinstitucionalizacije in uvajanja dolgotrajne oskrbe, ki bi lahko v pomembnem deležu kakovostno nadomestila institucionalno varstvo. Ljudje so doma bolj suvereni kot v ustanovah. Med epidemijo so bili na koncu verige okuževanja stari ljudje, ki so umrli, od tega jih je 80 odstotkov umrlo v domovih. Doma bi bili manj izpostavljeni kot v domu. Flaker je prepričan, da ustanove, kot so domovi za stare, v katerih sta velika koncentracija in segregacija, predstavljajo dejavnik tveganja. “Jasno je bilo, da so take institucije lahko žarišča epidemije. Iz zaporov, psihiatričnih bolnišnic so izpustili precejšnje število ljudi, iz domov jih je šlo 41, kar je dva promila vseh stanovalcev. Sploh se ni razmišljalo o intenzifikaciji skupnostnih služb.” Flaker opozarja, da tudi z velikimi investicijami ne bomo rešili vprašanja koncentracije in segregacije ljudi v domovih za stare. Poudarja, da pomanjkanje kadra ni značilno samo za domove, ampak tudi za skupnostne službe, za socialo na sploh: “Mi imamo eno najslabše zasedenih social v Evropi, ki je še zelo obremenjena z birokracijo. Ni vprašanje boljše opremljenosti domov. Zagotoviti bi morali boljša stanovanja za stare, boljšo opremo. Današnja tehnologija omogoča tudi zdravljenje in oskrbo na daljavo. Lahko spremljamo življenjske funkcije, pa pri človeku nismo prisotni. Investirati bi morali v to, da bi imeli ljudje tisto, kar imajo v domovih, pri sebi doma. Pri dolgotrajni oskrbi, še posebej v razmerah epidemije, je treba razvijati ta skupnostni del.” Flaker meni, da bi bilo bolje okrepiti zdravstveno oskrbo v domovih in na domu, kot pa da se ljudi pošilja v bolnišnico, kar zanje predstavlja še dodaten stres. Glede vladnega tvita Flaker pravi, da se nam vsem življenje izteka. “Med epidemijo je to še toliko bolj jasno, ker je smrt bolj projicirana na zaslon našega življenja. Če pa oblast reče, da se nekomu življenje izteka, je to skoraj kot smrtna obsodba, kar nas spomini na te zloglasne sezname, ki ne bi smeli obstajati, še zlasti ne brez vednosti ljudi.” Pri tem se moramo soočiti z dejstvom, da med starostniki, zlasti med oskrbovanci DSO, živi veliko ljudi, ki se jim življenje počasi izteka. Tudi pri njih premeščanje v bolnišnico samo zato, ker so okuženi z novim koronavirusom ni smiselno. — Vlada Republike Slovenije (@vladaRS) May 27, 2020 Namesto o domovih za starejše govori o domovih za stare. “Biti star je v naši družbi postalo nekaj slabega. Hočemo se izogniti temu, da bi rekli, da je nekdo star. Kakor da bi to bila obsodba in zaznamovanje. Ne, biti star je v redu. Ni v redu, kako me ljudje dojemajo in kakšen je moj družbeni položaj zaradi starosti. To je treba popraviti in potem bo tudi beseda ‘star’ pomenila nekaj dobrega. Tudi na lingvistično-semantični ravni izraz »’starejši’ ne pomeni nič, ker je komperativ. Vsak je starejši. Tudi dojenček je starejši od drugega dojenčka. To je evfemizem, da nekaj omilimo, ker mislimo, da je nekaj slabega. Ne, starost ni nekaj slabega, zakaj bi se potem izogibali tej besedi«. Naloga družbe, še zlasti glede na to, kakšna je demografska slika, je, da se starim ljudem omogoči človeka vredno dostojno življenje. »Da ima star človek še vedno besedo, da lahko prispeva, da se mu ni treba bati, kaj bodo drugi z njim naredili. Da lahko nadzoruje svoje okolje, da lahko reče, da mu je pomembneje, da pride vnuk, ker mu je pomembno, da ga vidi in bo tvegal. Ali pa bo rekel, da ga rajši vidi po koncu epidemije. Ampak to mora biti njegova odločitev, ne odločitev nekoga drugega.« Flaker opaža, da so domovi nenadoma postali sinonim za dolgotrajno oskrbo. »Eden od razlogov, da se je začelo razmišljati o dolgotrajni oskrbi, je bil prav narediti ljudi neodvisne od institucij, jim omogočiti, da ostanejo doma in da dobijo oskrbo na domu.«  

Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.Z uradnim koncem epidemije ugasne tudi pravna podlaga za delo na domu zaradi izrednih okoliščin. Smemo v ponedeljek še delati od doma? Kaj mora narediti delodajalec za pravno formalno ureditev te oblike dela?“Delo na daljavo se je velikokrat izkazalo kot zelo dobra praksa. Dobili smo odzive, da pomaga pri usklajevanju družinskega in poklicnega življenja, da pozitivno vpliva na okolje, manj bremeni infrastrukturo.” – Katja Rihar Bajuk, direktorat za delovna razmerja in pravice iz dela Številni zaposleni so šele v obdobju pandemije prvič preizkusili delo na daljavo, če so seveda narava dela, oprema in delodajalec to dopuščali. Izkušnja je bila množična – po uradnih ocenah je imelo pogodbo za delo na daljavo pred epidemijo urejeno približno 2000 zaposlenih, med epidemijo pa je lahko tako obliko dela izkusilo več deset tisoč ljudi. Prvi podatki kažejo, da so delo na daljavo uvajali v vseh državah Evropske unije in da je tako delala več kot tretjina delovno aktivnih Evropejcev. Izkušnja je bila pomembna tako za zaposlene kot za delodajalce, a tiste, ki bi jo radi obdržali, opozarjamo, da je bila pravna podlaga v izrednih okoliščinah drugačna kot bo z njihovim koncem, zato se zastavlja vprašanje – smemo tudi prihodnji teden še delati na daljavo? “Dela na daljavo ni malo in ker gre po večini za pisarniško delo, je nezgod malo.” – Slavko Krištofelc, Inšpekcija nadzora varnosti in zdravja pri delu

V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?V Gorenju so napovedali odpuščanja. Kaj pravijo delavci, sindikalisti, na zavodu za zaposlovanje, v mestu?V Gorenju so odpuščali že v obdobju gospodarske rasti, poudarja predsednica sindikalne podružnice gospodinjski aparati Jasminka Nedić: “Res smo se trudili z mehkimi metodami odpuščanja, kot so upokojitve in premestitve, vendar mislim, da je na cesti vseeno končalo 600, 700 ljudi. Veseli nas, da si jih je takrat večina uspešno našla novo delo.” Razmere na trgu dela pa so danes drugačne. Konec aprila je bilo v območni službi Velenje registriranih 5719 brezposelnih ljudi, kar je 25 odstotkov več registriranih brezposelnih kot aprila lani. Samo v primerjavi z letošnjim marcem se je registrirana brezposelnost zvišala za 624 ljudi oziroma za 12,2 odstotka, so sporočili iz Zavoda za zaposlovanje Velenje. Nelagodno razpoloženje čutijo tudi prebivalci četrtega največjega mesta in delavci v Gorenju, zelo zaskrbljeni pa so tudi v sindikatu. “Mislim, da bo v Velenju nastala socialna stiska za veliko število ljudi,” pravi Jasminka Nedić. “V celotnem sistemu Gorenja je bilo ob prihodu Hisensa pred dvema letoma zaposlenih 11.061 ljudi, če se bodo uresničile najbolj črne napovedi, pa nas bo na koncu leta 7100.” – predsednik konference Skei Gorenje Žan Zeba Zanimivo je to, da se z napovedmi odpuščanja tako zelo hiti, pravi Zeba, saj naj bi bili ukrepi vlade za blaženje posledic krize ugodni. Iz podjetja so sporočili, da so za obdobje od 13. marca do 31. maja upravičeni do skupne državne pomoči v višini 5,2 milijona evrov, kar ne bi nadomestilo napovedane 41-milijonske izgube za enako obdobje. “Njihove odločitve se iz dneva v dan spreminjajo. Resno me zanima, zakaj sami ne stopijo pred medije in jasno in glasno povedo, poglejte, podjetje je v takem in takem položaju, odpustili bomo takšno število ljudi zato, ker želimo doseči to in to.” – Jasminka Nedić V sindikatu jih zelo moti tudi odnos države, ki je od delništva v podjetju odstopila brez kakršne koli zahteve do novih lastnikov. Veliko težavo sindikati vidijo tudi v pomanjkanju dialoga z novimi lastniki, vendar so delavci na težave opozarjali že pred prodajo. “Kakovost je padla že pred tem. Preveč smo se ukvarjali sami s seboj, z reorganizacijo in premalo s tistim, kar je pomembno, s sestavljanjem kakovostnih gospodinjskih aparatov.” Ta hip je v Gorenju še približno od 100 do 200 agencijskih delavcev, za katere so na zadnjem svetu delavcev povedali, da jim v luči krize ne bodo podaljšali pogodbe. “Pri tako nepredvidljivem trgu se čez dva meseca lahko pojavijo naročila. Takrat pa, so nam odgovorili v upravi, ne bo problem, saj če bomo odpustili redno zaposlene, bomo znova lahko zaposlili agencijske delavce. In to je tisto, česar nas je najbolj strah, da si želi novi lastnik imeti čim večje število agencijskih delavcev, do katerih ne bo imel obveznosti, kot jih ima do stalno zaposlenih.”

Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, v podpis poslal aneks, s katerim bi zaradi epidemije prostovoljno odstopili od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti COVID-19 je razvojnim nevladnim organizacijam pošiljalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okoljeOpozorilo nevladnim organizacijam? Nevladne organizacije je močno razburil predlog ministrstva za okolje in prostor, ki po njihovem mnenju določa skoraj nemogoče pogoje za sodelovanje pri postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje. V začetku meseca je Urad vlade za komuniciranje nevladnim organizacijam, ki so bile izbrane na razpisu UKOM 2020, poslal v podpis aneks, s katerim naj bi zaradi epidemije prostovoljno odstopile od pogodbe. Dopise o preusmeritvi programov za boj proti covidu-19 je razvojnim nevladnim organizacijam poslalo ministrstvo za zunanje zadeve. Nevladne organizacije te poteze prepoznavajo kot signal, ki jih spominja na dogajanje na Madžarskem.   “Aktivnosti, ki jih izvajajo nevladne organizacije, je treba ohranjati. Dopolnjujemo sistemsko obstoječe aktivnosti,” pravi Polona Kovač iz društva Ključ. Da je nadaljnje delovanje projektov nujno, opozarjajo tudi v Delavski svetovalnici. “Opažamo veriženje delavskih pravic, ker se skušajo delodajalci zelo hitro podlo rešiti delavcev. To je še laže pri skupinah delavcev, ki so manj informirati. Če kdaj, je v takih situacijah treba pospešiti in intenzivirati zagovorništvo pravic delavcev.” Goran Lukić, Delavska svetovalnica. Urad vlade za komuniciranje je v začetku meseca 15 nevladnim organizacijam, ki so uspešno kandidirale na razpisu urada za leto 2020, poslal v podpis predlog aneksa, v katerem so jim zaradi boja proti koronavirusu predlagali odstop od pogodbe. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice meni, da se oznaka ‘koronavirus’ daje tudi na stvari, ki so politično motivirane. “Če damo stran politiko in ideologijo, nam ostane problem, to pa je pomanjkljivo informiran delavec, še posebej v sektorjih, kjer se dogaja veliko kršitev.” Aneksa niso podpisali v nobeni od organizacij, tudi v društvu Ključ ne. Toda sredstev, ki bi jih morali dobiti od urada za komuniciranje, niso prejeli. Ob tem poudarjajo, da epidemija trgovine z ljudmi ni ustavila. “Država je zavezana, da spodbuja preventivne dejavnosti. Tudi OVSE je pozvala države, naj krepijo ukrepe v boju proti trgovini z ljudmi v času krize. V takih situacijah so skupine ljudi, ki so bolj marginalizirane in ranljive, še dodatno ogrožene, možnost izkoriščanja je še večja. Zato je aktivnosti, ki jih izvajamo nevladne organizacije, treba ohranjati. Izvajamo tudi preventivne programe ravno z namenom, da bi bilo žrtev čim manj, da bi bile dobro prepoznane, da se slovenski otroci in mladostniki ne bi znašli v pasti trgovcev z ljudmi. Ne smemo si delati utvar. Mi imamo v resnici slovenske najstnice, ki jih izkoriščajo v prostituciji. Imamo slovenske otroke, ki so romske pripadnosti, kar pa niti ni pomembno, ki so prisilno poročeni, ki so prisiljeni v delo in beračenje. Še več otrok, mladih bo zlorabljenih, ker ne bodo dobili pomembnih informacij o tem, kje lahko zaprosijo za pomoč.” Polona Kovač, društvo Ključ. V UKOM-u po drugi strani menijo, da se izobraževalni projekti v času epidemije ne morejo izvajati, da pa bi bilo smiselno vso energijo usmeriti v ozaveščanje glede nevarnosti koronavirusa. Izpostavljajo, da so bila samo sredstva, namenjena podnaslavljanju, porabljena do konca marca. Pričakovali so, da bodo nevladne organizacije to razumele, vendar aneksa ni podpisala nobena. Nadaljnje rešitve bodo iskali v okviru pravnih možnosti. Izvršni direktorici Slovenske filantropije se argumenti za podpis aneksa ne zdijo opravičeni. “Se mi zdi, da je to na nek način bolj simbolni napad na demokratično odločanje o prerazporeditvi sredstev. Z zamenjavo vlade se ne začne vse spet z nule. Mi vendar imamo ustavo, pravila, smo demokratična družba in če se nekaj sklene, je to posel, ki ga je treba izpeljati.” V Centru nevladnih organizacij CNVOS so prepričani, da gre predvsem za pritisk na nevladne organizacije. Nevladnim organizacijam je dopis poslalo tudi ministrstvo za zunanje zadeve. Tem, ki izvajajo projekte mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči, je poslalo dopis, v katerem jih je obvestilo, da morajo preoblikovati aktivnosti v okviru tekočih projektov, s katerimi se 20 odstotkov aktivnosti nameni boju proti koronavirusu. “Šlo je za sicer vljudno formuliran ultimat, ki pa je organizacije postavil pred izvršeno dejstvo,” je povedal Goran Forbicci, CNVOS. Direktor CNVOS Goran Forbicci izpostavlja, da 20 odstotkov, ki so jih nevladne organizacije morale preusmeriti, skupaj znese samo 60 tisoč evrov. “To ni znesek, s katerim bi se Slovenija kakorkoli lahko hvalila. S tem ni mogoče doseči nekih pomembnejših učinkov v spopadu z epidemijo. Pričakovali bi, da bi država za to namenila dodatna znatna sredstva, ne pa da jih je vzela nevladnim organizacijam, za katere 20 odstotkov pomeni poseg v finančno konstrukcijo in ogroža doseganje ciljev. Ti projekti tudi niso medicinske narave in nevladne organizacije niso strokovnjak za spopad z epidemijo.” Ana Kalin iz Foruma za enakopraven razvoj opozarja, da veliko vlad izkorišča situacijo za to, da krati svoboščine in pravice. “Če danes vse namenimo za Covid, pozabimo pa na ostale humanitarne krize, kot so kolera, malarija, aids, in na razvojne izzive, kaj bomo dejansko s tem naredili na dolgi rok? Se bomo čez nekaj let spet spraševali, od kod prihaja več migrantov, ker si želijo boljšo prihodnost? Vsak dan od lakote umre 25.000 ljudi, kar znese malo več kot 9 milijonov vsako leto. Naš projekt v Ugandi je namenjen zagotavljanju prehranske varnosti. Uporabniki so večinoma begunci in najbolj revno ugandsko lokalno prebivalstvo. V Ugandi je največji problem lahkota.” Goran Forbicci meni, da gre za tipanje terena, ali bodo javnost in nevladne organizacije te vladne poteze, ki jih vidijo kot neke vrste opozorilo, sprejele brez odziva. K boju proti epidemiji, še posebej blažitvi učinkov na gospodarstvo, želi prispevati tudi Ministrstvo za okolje in prostor. Za sodelovanje v postopkih pridobivanja gradbenega dovoljenja bodo nevladne organizacije morale dosegati izjemno visok prag. Pogoje za sodelovanje v postopkih, v katerih se presojajo tudi vplivi na okolje, bo po njihovem mnenju skoraj nemogoče doseči. Predsednik društva Eko krog Uroš Macerl pravi, da z omejevanjem nevladnih organizacij nadzor nad zakonitostjo in okoljevarstveno sprejemljivimi postopki pade. “To je tako, kot če bi s totalnim herbicidom poškropil travnik. Potem nimaš več nič. Vzeli so totalni herbicid in poškropili nevladne organizacije, tako so se tega lotili.” Z ministrstva za okolje in prostor so nam poslali odgovor, v katerem opozarjajo, da majhne nevladne organizacije pogosto zlorabljajo svoj položaj in blokirajo nekatere investicijske projekte. Obžalujejo “napačno razumevanje CNVOS, hkrati pa odločno zavračajo njihovo navedbo, da vlada želi potihem omogočiti investicije v okolju škodljive projekte.” Navajajo ministra Andreja Vizjaka z obiska HE Brežice: “Seveda pa ne smemo dovoliti, da lahko brez utemeljenih razlogov posameznik blokira tak projekt, kot smo priča v primeru HE Mokrice, ko se brez resnih vsebinskih razlogov že pet let vrtimo v krogu pridobitve okoljevarstvenega soglasja za ta projekt.” Na CNVOS poudarjajo, da graditve hidroelektrarn na Savi niso ustavile nevladne organizacije, ampak sodišče. “Nevladne organizacije so na sodišču uspele dokazati, da postopek ni tekel tako, kot bi moral. Ne vem, kako bi lahko kdorkoli komurkoli, še zlasti pa nevladni organizaciji očital, da je ustavila postopek, ki je evidentno nezakonit,” pravi Goran Forbicci. V nevladnih organizacijah so prepričani, da je ministrstvo nevladnim organizacijam postavilo nedopustne pogoje. “Nezakonito je postaviti pogoje za delovanje za nazaj in določiti, da je javno treba prikazati članstvo. Nobenega članstva ne bomo prikazovali. Zame je to nezakonito. Naj politične stranke javno prikažejo svoje članstvo. Od zavodov recimo zahtevajo, da imajo najmanj tri zaposlene za poln delovani čas z najmanj sedmo stopnjo izobrazbe določene smeri. Potem pa se vprašajmo, ali ima minister pravo smer izobrazbe, ali jo imajo vsi na Arsu in Mopu. To ni samo pritisk, namen je popolno onemogočanje delovanja nevladnih organizacij,” meni Uroš Macerl, Eko krog. “Te aktivnosti prepoznavamo kot signal, usmerjen proti neodvisnim nevladnim organizacijam. To precej spominja na to, kar se dogaja na Madžarskem,” vidi dogajanje Tereza Novak. Zgodovinar s Srednjeevropske univerze v Budimpešti Luka Lisjak Gabrijelčič meni, da nismo priča takemu napadu na civilno družbo, kot so ga doživeli na Madžarskem, kjer je bila zgodovinsko civilna družba vedno veliko šibkejša kot v Sloveniji. “Gre za širšo splošno politiko, ki jo najdemo pri desničarskih strankah, tudi takih, ki niso nujno na radikalni poziciji, kot je Orbanova. To je dinamika, ki bolj spada v običajen trk političnih interesov, kjer logično desno-sredinske stranke zagovarjajo pozicije, ki so bolj v liniji kapitalskih interesov. Logika, ki smo jo videli na Madžarskem, je veliko bolj agresivna in gre veliko dlje. Gre za kriminalizacijo nevladnih organizacij.” Luka Lisjak Gabrijelčič opozarja, da se v trenutku velike koncentracije moči izvršne oblasti tudi drugod po Evropi vlogi civilne družbe ne bi smele odreči. Nevladne organizacije so pomemben steber demokratične družbe.

V oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij.Celje, Bela krajina, Mežica in Anhovo še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, evidence pa Slovenija nimaV tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja smo potegnili črto pod prve štiri oddaje, torej onesnaženost Celja, Bele krajine, Mežice in Anhovega. Da ne bi pozabili. Izpostavili smo tudi, da to še zdaleč niso edina problematična območja, ki vplivajo na zdravje ljudi, pa tudi, da Slovenija še vedno nima niti evidence teh območij. Število področij, ki imajo lahko zdravstvene posledice, je veliko, pravi predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak. “Gre za obsežnejša področja, kot so Mežiška dolina, Celjska kotlina, Bela krajina, celotna Vrhnika z okolico, področje Salonita v Anhovem, kjer so deloma vključena tudi Brda, pa vse do Tolmina in Gorice. Potem so področja naravnih ogroženosti. Na idrijskem področju se izloča ogromno živega srebra. V Postojni, predvsem Postojnski jami, kraških jamah in nekaterih rudnikih je zelo veliko ioniziranega sevanja. Ob tem so še mikro področja v okolici tovarn, kjer so zakopani sodi. To je recimo tovarna na Primorskem, ki uporablja nevarna organska topila. Obiskala sem tudi tovarno, ki uporablja organska topila, na Gorenjskem. Nikakor ne smemo pozabiti področja, kjer je šlo in v določeni meri še gre za splošno uporabo pesticidov in herbicidov. Po Sloveniji imamo na primer rdeče točke atrazina.” V osnutku nacionalnega programa varstva okolja so prvič kot posebna kategorija omenjena v preteklosti prekomerno onesnažena območja. Vendar smo zdaj šele v skrajno zaskrbljujoči fazi evidentiranja, dodaja Dušan Plut. To pomeni, da v tem trenutku Slovenija nima evidence, preglede nad tem, kakšna je stopnja onesnaženosti na najbolj degradiranih območjih. Predvideva se priprava metodologije za določitev vrstnega reda sanacije območij in med temi območji ni nikjer na primer Zasavja, Bele krajine z območjem onesnaženosti s PCB, ni Anhovega, Idrije, Jesenic, Šaleške doline. “Tukaj smo v gromozanski zamudi in zelo me skrbi, ker ta onesnaženost okolja ne povzroča samo probleme v bivalnem okolju, ampak dejansko pomeni vse večje zdravstveno tveganje. Mislim, da si tega ne bi smeli privoščiti. V nacionalnem programu varstva okolja bi ta območja morala biti postavljena kot prioriteta.” Namestnica Varuha človekovih pravic Kornelija Marzel se strinja, da ne gre samo za pravico do zdravega življenjskega okolja. Gre tudi za pravico otrok, ki so jasno zapisane in definirane, pa tudi za pravico vsakega posameznika, da dostojno živi v življenjskem okolju, ki mu bo tudi zagotavljalo moralno pravico do ene največjih pravic, to je pravica do zdravja.

Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladih.Po proizvodnji azbesta danes v Anhovem sosežigajo odpadke. Prelomljene obljube, dvom o meritvah, smrad, predvsem pa težke bolezni se že kažejo tudi v izseljevanju mladihGorazd Rečnik se je v tokratni seriji Okolje ne pozablja odpravil v dolino Soče. Problematiko sosežiga odpadkov v Anhovem, kjer imajo grozljivo dediščino proizvodnje azbesta, smo v oddaji Kje pa vas čevelj žuli obravnavali že večkrat. Danes tam sosežigajo odpadke. Zdravnica Nevenka Mlinar pravi, da je Salonit namreč prek pooblaščene odvetnice pritiskal na lokalne zdravnike. Zdaj je prvopodpisana pod poziv zdravnikov odločevalcem k odgovornejšemu odnosu do problematike okolja in opozorilo o vplivih onesnaženega okolja na zdravje ljudi v Soški dolini. Podpisalo se je skoraj 600 zdravnikov in 8.000 prebivalcev. “Po zadnjih podatkih, ki so bili predstavljeni v državnem zboru, je bilo več kot 3000 bolezni priznanih v okolici cementarne zaradi azbesta. Zdravstveno stanje teh bolnikov je zelo hudo. Mislim na mezoteliom pljučne ali trebušne mrene, pojavljajo se tudi raki na drugih organih.”  Obolevajo tudi mlajši. Toda dejstva zanikajo celo nekateri politiki, ki pravijo, da je verjetnost za nastanek raka v Soški dolini danes enaka kot kjerkoli drugod v Sloveniji. S tem pa se ne strinja Nevenka Mlinar, saj podatki z Onkološkega inštituta kažejo, da je pojavnost rakavih celic na tem območju veliko večja. Kljub grozljivim posledicam proizvodnje azbesta v Anhovem danes sosežigajo 89 vrst odpadkov, od tega 17 vrst nevarnih. Pretežno iz tujine. “V Anhovem kurijo tuje in naše odpadke. V okolje gredo tako številne škodljive snovi, ki imajo negativen vpliv na zdravje prebivalcev. Kakšne bodo posledice, medicina ne zna opredeliti, zato smo zdravniki naše regije in tudi s cele Slovenije pozvali ključne oglaševalce, naj se do zdravja in življenja ljudi odgovorno obnašajo. Naj zaščitijo bolnike, ki živijo v naši dolini. Žal mejne vrednosti ne zagotavljajo varnega in zdravega okolja, posebno ne za to dolino, v kateri so številni še oboleli zaradi azbesta in so zaradi tega toliko bolj ogroženi kot zdravi ljudje.” – Nevenka Mlinar Življenje okoliških prebivalcev, je onesnaževanje zelo močno zaznamovalo. “Vsakomur, ki živi na tem območju, je jasno, da kar se dogaja v Salonit Anhovo, ima vpliv na okolje. Ljudje zaradi smrada ne morejo izvajati zunanjih aktivnosti, ne morejo odpirati oken. Tudi v zadnjih desetih letih je kraj stagniral, ostali smo brez pošte, banke, ljudje se izseljujejo. Vodstvo ne živi tukaj. Tisti, ki lahko, se izselijo. Mi vse kupujemo. Zelenjava, ki pride iz Španije, je bolj zdrava od te, ki raste tukaj v našem okolju.”– Mateja Sattler, članica društa EKO Anhovo V tovarni zagotavljajo, da uporabljajo najboljšo razpoložljivo tehnologijo, vendar okoliških prebivalcev to ne pomirja. “Oni imajo lahko najboljšo tehnologijo, ampak to je za ljudi, ki še vedno čutijo posledice azbezsta, premalo. Težka industrija v to okolje ne sodi.” –  Mateja Sattler

V tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja opozorjamo na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini. Svinec med drugim vpliva na živčni sistem in niža inteligenčni kvocient. Onesnaževanje s svincem se še kar nadaljuje.Škodljivi učinki svinca vplivajo na inteligenčni kvocient otrok in njihov centralni živčni sistem, odrasli pa težave zaznavajo predvsem na ledvicah, bolečinah v trebuhu, več je tudi spontanih splavovV tokratni oddaji iz serije Okolje ne pozablja Gorazd Rečnik opozarja na onesnaženost s svincem v Mežiški dolini, ki se še kar nadaljuje. Svinec predstavlja grožnjo zdravju tamkajšnjim prebivalcem, predvsem pa otrokom, ki so najbolj občutljiva skupina populacije. “Pri otrocih se škodljivi učinki svinca kažejo predvsem na inteligenčnem kvocientu ter na centralnem živčnem sistemu. Odrasli pa učinke svinca občutijo na ledvicah, bolečinah v trebuhu, celo rast je lahko manjša. Pojavljajo se tudi težave pri razmnoževanju, več je spontanih splavov.” – Matej Ivartnik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje Najvišje izmerjene vrednosti svinca v krvi otrok so zelo zaskrbljujoče. Po besedah Ivartnika so najvišje ocene iz preteklih let pri otrocih, ki so mlajši od sedem let, dosegale do 400 mikrogramov na liter krvi, 50 mikrogramov pa je najvišja vrednost, ki so si jo za cilj zastavili na NIJZ-ju. “Na Koroškem imamo mlade, ki so perspektivni kader naše družbe, pa se zaradi zdravstvenih težav, ki jih povzročajo težke kovine, ne razvijejo popolnoma oziroma do tistih rezultatov, ki bi jih v drugačnem okolju imeli.” – Janez Rotovnik, občinski svetnik Predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak dodaja, da analiz za inteligenčni kvocient v Sloveniji nimamo, se pa glede na ameriške raziskave niža. “Če imaš razred tridesetih otrok, pri vsakem otroku pa imaš v poprečju zmanjšanje inteligenčnega nivoja za šest inteligenčnih točk, imaš potem 6×30 izgube. Američani so tako izračunali, da se s tem siromaši inteligenca, če to dovoljujejo.” Občinski svetnik Janez Rotovnik opozarja, da v Mežiški dolini ni civilnih iniciativ, ki bi naslavljale problem svinca in da pomanjkanje sredstev pri sanaciji ni edini problem. “V Zgornji Mežiški dolini se spet odpirajo odlagališča svinčeve rude, material pa se razvaža in uporablja v gradbene namene. Drug problem pa je, da je pri sanaciji državne ceste prišlo do izkopa velikih količin peska iz reke Meže. Kupi tega materiala so bili na prostem, veter je to odpihoval in te prašnate delce odnašal po dolini. Ta material se je prosto razvažal po Koroški in nekateri ljudje ga imajo doma, kjer ga uporabljajo. To je zelo strupena zadeva, ki bi jo morali odpeljati na deponijo, pokriti z zemljo in sanirati.” Predstojnica kliničnega inštituta Metoda Dodič Fikfak se v zvezi s težavami v Zgornji Mežiski dolini spominja tudi mednarodnega simpozija o svincu, ki so ga organizirali v Sloveniji. “Tuji predavatelji so v nas strmeli, saj so v tem videli eksperiment na otrocih. Svinec nam podobno kot drugi polutanti mejo dovoljenosti niža. Več kot veš, bolj se niža.”

Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.

V oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB-ja v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu problemu morali namenjati bistveno večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu.  V osemdesetih in devetdesetih letih je bilo tveganje glede zbolevanja za rakom na žolčniku za ženske na tem območju štirikrat večje, študije so pokazale tudi napake v razvoju zobne sklenineV oddaji iz serije Okolje ne pozablja tokrat o problemu PCB v Beli krajini. Dušan Plut, ki je v osemdesetih razkril izjemno presežene vrednosti enega najbolj škodljivih organskih onesnaževal v reki Krupi, je prepričan, bi temu morali namenjati veliko večjo pozornost. PCB se razgrajuje zelo počasi, vendar se s tem problemom v Beli krajini danes sistematično ne ukvarja nihče. Gre za nekakšen tabu. “Ta zgodba ima dolgo zgodovino. Tovarna Iskra v Semiču je izdelovala kondenzatorje, ki so jih uporabljali kot sredstvo za poliklonirane bifenile. Ti se uvrščajo v skupino strupov, primerljivih z furanom, dioksidom in težkimi kovinami. Odpadne kondenzatorje so potem nezakonito odlagali v številne kraške vrtače. PCB se je začel izcejati v kraško podzemlje in je prišel na površje v izviru Krupe, ki naj bi sredi osemdesetih let postal glavni vir oskrbe z vodo.” Ob razkritju smo morali poiskati tudi mednarodno zaščito, se spominja Dušan Plut. Njegovo doživljanje afere s PCB v osemdesetih: Kot opisuje Plut, so bile te koncentracije tako visoke, da se je to območje Krupe uvrščalo med območja na svetu, na katerih so bile koncetracije PCB najbolj presežene. Tako so se med prebivalci Bele Krajine začeli pojavljati zdravstveni problemi. Novejše raziskave kažejo, da se te koncentracije v reki Krupi zelo počasi zmanjšujejo, zdravstveno tveganje pa je še vedno tu. Vplivi PBC, ki sodi pod prvo skupino rakotvornosti, so prepoznavni predvsem po kožnih spremembah, pravi predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak in dodaja, da je problem PCB-ja v tem, da je razpolovna doba dolga tudi do 50 let. “PCB je kancerogen in povzroča tudi vrsto drugih obolenj. Me drugimi jetrno cirozo, ki je zelo podobna cirozi pri uživanju alkohola. V Beli krajini je bilo vedno več ciroze jeter, vendar so našim trditvam oporekali, čeč da je to področje cvička. Brez konkretnega podatka o izpostavljenosti je težko vedeti, ali je ciroza od cvička, PCB ali obojega.” V Beli krajini so nazadnje naredili raziskave leta 2010, pravi predstojnica območne enote Nacionalnega inštituta za javno zdravje Novo mesto Bonia Miljavac.  “Od takrat naprej ni bilo več raziskav glede zdravstvenega stanja tam živečih ljudi. Vse do zdaj nekako ni bilo denarja za to.” Nekaj analiz pa je bilo kljub temu narejenih. “Zanimiva je analiza pojavnosti raka, ki je pokazala, da je za ženske na tem območju v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja veljajo štirikrat večje tveganje, da bodo zbolele za rakom žolčnika. To tveganje pa se je potem zmanjšalo in ni bilo več odstopanja. V letih od 2007 do 2009 je bilo opravljeno tudi merjenje kemikalij v organizmih. Pokazalo se je, da je obremenjenost prebivalstva s PCB bistveno višja. Študija na zobeh je pokazala večje napake v razvoju zobne sklenine. Nekaj podatkov je, vendar PCB lahko vpliva na več funkcij v telesu.” PCB se v organizmu kopiči, zato se predvsem odsvetuje uživanje rib iz Krupe in Lahinje. “Pri uživanju živil živalskega izvora imamo možnost, da v naše telo naenkrat pride večja koncentracija PCB.” – Bonia Miljavac Predsednik društva Proteus – gibanja za naravo in okolje Bela krajina Niko Šuštarič pravi, da se kljub priporočilom, naj država poskrbi za opazovanje tega pojava in naj se delajo analize živil, da bomo lahko ocenili, koliko PCB še pomeni nevarnost za ljudi, ni zgodilo nič. “Danes na ministrstvu za okolje komaj še vedo za problem.” Do leta 1987 so vse večje zaloge PCB iz vrtač spravili v betonski sarkofag in država je sprejela obvezoznost, da bo zanj skrbela in več kot 30.000 kubikov materiala odpeljala stran. To se ni zgodilo. Domen Leštan z biotehniške fakultete pravi, da gre za star sarkofag in da je vprašanje, koliko je še vodotesen. “Vsi ti materiali imajo neko življenjsko dobo. Problem je, če se strup začne odcejati v okolje.”

Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...Ta prostor je nevaren za nas, pravijo celjski otroci. Živijo s svincem, kadmijem, cinkom, kromom, ...V prvi oddaji iz serije o degradiranih območjih Okolje ne pozablja smo obiskali prebivalca Bukovžlaka s kronično ledvično odpovedjo, ki jo povzroča kadmij. Franc Cajhen živi v naselju ob vzhodnem robu Celja, okolju, kjer je veliko svinca, kadmija, cinka, kroma, niklja in bakra. “Vsi oboleli imamo težave s ščitnico, ali pa z rakom na pljučih ali črevesju. Še konji v tem okolju niso zdržali niti eno leto. Sam imam preveč kadmija v telesu, popuščata mi ledvici … Zemlja je zastrupljena, nič več ne gojimo. Včasih smo to hrano jedli.” Franc poudarja, da se ljudje, ki prihajajo v ta kraj, ne zavedajo, v kako zastrupljenem okolju bodo živeli. Cvetka Ribarič Lasnik z Inštituta za okolje in prostor ob starih bremenih poudari tudi aktualno onesnaževanje. “Vsi onesnaževalci naj bi delovali v mejah normale. Ampak mejo normale smo si sami postavili. Ni industrije brez emisije. Tudi če je v mejah normale, emisija je. Tudi nevarnih rakotvornih substanc, ki se spuščajo v zrak.” Nevarne vplive težkih kovin zelo dobro pozna predstojnica kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak, ki pravi, da kadmij povzroča kronično odpoved ledvic. Zdravnica z nacionalnega inštituta za javno zdravje iz Celja Simona Uršič pravi, da raziskave zemljin in vrtnin kažejo povečane vsebnosti določenih težkih kovin že od devetdesetih let naprej. “Otroci še niso do konca razviti. Tudi njihova odpornost je manjša. Če gledamo vnos hrane, vode in vdihane zraka na telesno težo, je pri otroku večji kot pri odraslem človeku.”  Boris Šuštar iz civilnih iniciativ Celje izpostavlja, da lokalna skupnost ve za zastrupljene igralne površine v vrtcih že od leta 2005, ampak so s sanacijo začeli šele lansko leto. “Trenutni dobički podjetij niso nič v primerjavi s tem, koliko bo stala zdravstvena oskrba bolnih ljudi.” Simon Zajc pravi, da je država vrtce morala razglasiti za degradirano območje, da je sploh lahko vstopila v sancijo, ki bi jo morala narediti občina. Okoljski minister, ki opravlja tekoče posle, pravi, da bo država nujno morala začeti izterjevati onesnaževalce. “Kjer so onesnaževalci ali njihovi pravni nasledniki znani, bomo morali iti naprej brez usmiljenja. Ker to, kar se dogaja zdaj, da vse krije proračun, od Ekosistemov naprej, se mora nehati. Vsi, ki onasnežujejo, morajo vedeti, da bodo za to finančno odgovarjali.”  Domen Lestan z biotehniške fakultete v Ljubljani poudarja, da strupene kovine vnašamo prek vode, hrane in prahu. “Tla so podvržena vetrni eroziji, saj gre v Celju za odprte, velike površine. Prebivalci pa vse to dihajo. Nujna bi bila celovita rešitev za celotno celjsko območje, ne samo stare cinkarne.” 

Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.Poplave Drave v Podravju so od leta 2012 do danes povzročile že za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah, nihče razen kmetov in kakšnega župana pa se ni pretirano vznemirjal. Kaj šele ukrepal.Povodenj ob Dravi je novembra lani poškodovala približno tisoč hektarjev njiv in travnikov. Trajno škodo je pustila na nekaj deset hektarjih. S predstavniki ministrstva za kmetijstvo ter okolje in prostor so sicer imeli sestanke, kaj več pa ne, čeprav so poplave v Podravju od leta 2012 do danes povzročile za skoraj 100 milijonov evrov škode na kmetijskih površinah. Novinarka iz spodnjega Podravja Gabrijela Milošič ugotavlja, da bi morali ne le kmetje, temveč vsi prebivalci ob Dravi, zlasti od Ptuja proti hrvaški meji, biti plat zvona. Predstavnik civilne iniciative kmetov zoper poplave Drave Darko Dobnik je prepričan, da so bile v Podravju poškodovane najboljše njive. Po njegovih besedah najhuje šele prihaja: “V Sloveniji bomo postali ozko grlo, Avstrija bo do meje vse uredila, Hrvaška že ureja protipoplavno varnost, mi pa smo pozabljeno področje in če ne bomo striktno zahtevali, da se porečje Drave od Maribora do Središča ob Dravi uredi, da bo standard tak, kot za ostale občane ob rekah v Sloveniji, ne bo miru.“ Ne le kmetje, tudi na Dravskih elektrarnah menijo, da bi že lahko oziroma morali ukrepati. Direktor Dravskih elektrarn Andrej Tumpej: “Potrebno je zagotoviti pretočnost z večjim koridorjem, odstranjevati zarast … Ni kritična samo struga, nekatera mesta so kritična, tam pride do izliva vode, ki povroči škodo. Mislim da bi z nekaterimi parcialni ukrepi lahko zmanjšali ta izliv vode iz reke Drave, vsaj pri teh vsakoletnih visokih vodah.” Struga Drave pri nas namreč ni očiščena, čeprav Dravske elektrarne v Vodni sklad letno prispevajo milijone evrov, dodaja Trumpej. Mitja Horvat, župan občine Duplek in predsednik lani ustanovljene delovne skupine poplave ob Dravi meni, da je treba zagotoviti stalen vir financiranja za te ukrepe. Dokler bo Drava tekla, bodo Dravske elektrarne imele od tega prihodek in del tega prihodka mora biti namenjen vzdrževanju porečja na našem območju, ne pa v integralni proračun. Ne glede na milijonske zneske, ki jih prispevajo Dravske elektrarne, večjih protipoplavnih ukrepov ob Dravi pri nas ni bilo. So se pa protipoplavne zaščite po stoletnih poplavah novembra 2012 intenzivno lotili v obeh sosednjih državah, v Avstriji in na Hrvaškem. Na avstrijskem Koroškem ob mestu Labot, ki je bilo pred osmimi leti hudo poplavljeno, so severni sosedje že skoraj dokončali protipoplavni zid. Resno so se protipoplavne zaščite ob Dravi lotili tudi na Hrvaškem. V tamkajšnji občini Cestica v vasi Virje-Brezje tik nasproti Ormoža ob Dravi zadnje leto raste protipoplavni zemeljski nasip. Štiri kilometre dolg zemeljski nasip gradijo od lanskega poletja, dela so na polovici, pojasnjuje načelnik hrvaške občine Cestica Mirko Korotaj: “Avgusta lani smo začeli graditi nasip in dela bodo končana v 24 mesecih, se pravi avgusta 2021. Že zdaj se vidi, da dobro napredujejo, da je že pol narejenega, tako da smo lahko prepričani, da bo vse dokončano v roku. Zahvala za to gre dobremu načrtovanju in trudu podjetja Hrvaške vode, ki vodi ves projekt.” Z nasipom bodo protipoplavno zaščitili več 100 hiš in gospodarskih poslopij v vasi Virje – Brezje, ki so bile v občini Cestica poplavljene ob stoletnih vodah leta 2012 in ki jih pogosto prizadene tudi jesensko deževje. Korotaj pravi, da so o gradnji nasipa prebivalstvo obveščali in se z njimi posvetovali. Drugače niti ne gre, poudarja Tomislav Jarmič s komunalnega oddelka Varaždinske županije: “Treba je bilo prisluhniti lokalni skupnosti. Stvari se namreč rešujejo v občinah, v mestih. Država ima lahko kdaj celo več informacij in včasih je treba delovati že prej, ampak ljudje so tisti, ki imajo težave. Zato mora država poslušati, kaj se dogaja na terenu, da bi lahko težave rešili.” V Sloveniji pa večina naših sogovornikov, ki živijo in delajo ob Dravi o tem, kakšni so protipoplavni načrti pri nas, ne vedo nič ali bore malo. Na Direkciji za vode pisno pojasnjujejo, da je Slovenija skupaj s Hrvaško sodelovala v evropskem projektu Frisco 1, kjer je pridobila štiri milijone evrov za pripravo ali dopolnitev strokovnih podlag. Polovica zneska – torej dva milijona evrov –  je šlo Sloveniji. V nadaljevanju projekta Frisco 2 oziroma 3, vrednega 3, 4 milijone evrov naj bi izvajali projekte na Kolpi in Dravi. Od 15. avgusta do 30. novembra letos naj bi pod gradom Borl za slab milijon evrov začeli urejati dodatni rečni rokav, so zapisali na Direkciji za vode. Avstrijci so torej s protipoplavnimi ukrepi ob Dravi pri koncu, Hrvati na pol poti. Slovenci pa … lahko le upamo, da do poplav še leta ne bo prišlo.

Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnosti.Namesto dolgih čakalnih vrst za sprejem v institucionalno varstvo bi ljudem morali zagotoviti samostojno življenje s podporo v skupnostiČeprav so bili na razpolago evropski milijoni, v Sloveniji dolgo ni bilo nobene volje za spremembo institucionalne kulture. Zdaj smo na prelomni točki, ko bomo začeli preoblikovati in zapirati nekatere posebne socialno-varstvene ustanove. S procesom deinstucionalizacije bi pri nas morali začeti že zdavnaj. Za pot deinstitucionalizacije sta se zdaj odločila Dom na Krasu in CUDV Črna na Koroškem. Iz vsake od teh ustanov bodo v naslednjih treh letih preselili po 70 ljudi. V zavodu v Dutovljah, ki nudi storitve 171 stanovalcem z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, v matični enoti biva 123 ljudi. “Dom si v taki obliki, kot je, želimo zapreti in spraviti vse ljudi nazaj v skupnost. Življenje v našem domu ni človeka vredno.” – Matjaž Prelc Direktor Matjaž Prelc opisuje, kako si zdaj v Domu na Krasu po dve kopalnici deli tudi 40 ljudi, ki živijo v prenatrpanih sobah. “Smo leta 2020. Že toliko let se sprehajamo po vesolju in luni, tu pa se še zmeraj valjamo po blatu.” Neizvajanje deinstitucionalizacije je kršitev konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, na kar opozarja tudi varuh človekovih pravic Peter Svetina. Ljudje morajo imeti zagotovljeno svobodo izbire. Čeprav so bila na voljo evropska sredstva, se Slovenija do zdaj ni lotila deinstitucionalizacije. Čehu Janu Pfeifferju, ki strokovnjak za deinstitucionalizacijo pomaga številnim državam, se to zdi nedojemljivo. “Slovenija je bogata in civilizirana država, v neposredni bližini ima Trst, ki je vzor deinstitucionalizacije na področju duševnega zdravja. Mislim, da bi tako bogata in majhna država to lahko izpeljala z lahkoto. Predpostavljam, da manjkata primerno vodenje procesa in politična volja. Slovenske vlade dolgo sploh niso želele evropskega denarja, ki je bil na razpolago. Za naslednjo finančno perspektivo še ne vemo, koliko denarja bo za to namenjenega, upam pa, da bo Slovenija takrat bolje pripravljena. Mislim, da je Slovenija zamudila priložnost.” Vodja projektov deinstitucionalizacije na inštitutu za socialno varstvo Andreja Rafaelič meni, da smo ujeli še zadnji trenutek v tej finančni perspektivi. “Lahko bi šla ta perspektiva čisto mimo in ponovno ne bi nič naredili. Če bomo v Dutovljah in Črni naredili dober model deinstitucionalizacije, ki bo ljudem zares zagotavljal izbiro, je to odločilen trenutek za to, kako bo šla slovenska deinstitucionalizacija naprej.” Namestnica direktorice Direktorata za socialne zadeve Valentina Vehovar poudarja, da projekta Doma na Krasu in Črna predstavljata prvi korak k postopni spremembi temeljev socialnega varstva. “Ta projekta bosta model, ki ga bo država uporabila tudi za preoblikovanje drugih institucij.” Ministrstvo bo za deinstitucionalizacijo iz evropskih strukturnih skladov lahko počrpalo približno 60 milijonov evrov, za ta dva projekta bo namenjenih približno 18 milijonov evrov. Pionir deinstitucionalizacije v Sloveniji profesor Vito Flaker meni, da institucije ne rešujejo uspešno problemov ljudi. “Vedno znova slišimo, kako dolge so čakalne vrste za domove za stare, namesto da bi razmišljali o tem, kako ljudem omogočiti oskrbo v skupnosti. Obstajajo podatki, da se ob istih boleznih, istem družbenem-ekonomskem statusu, isti starosti življenjska doba v ustanovi zmanjša za pol. Deinstitucionalizacija je postala globalna platforma.” Slovenija na tem področju zaostaja za drugimi državami. Na Češkem so s pomočjo evropskih strukturnih skladov zaprli že 30 posebnih socialno-varstvenih zavodov in v skupnost preselili 3.500 ljudi. V roku desetih let nameravajo psihiatrične bolnišnice povsem zapreti in jih nadomestiti z manjšimi enotami in skupnostnimi storitvami. “Nismo še zaprli vseh institucij, smo pa pokazali, kaj je mogoče narediti. V skupnost smo preselili tudi ljudi s hudimi intelektualnimi in hkrati telesnimi ovirami. Tudi oni zdaj živijo v razmeroma normalnem okolju in uporabljajo skupnostne storitve. Pokazali smo, da je mogoče zapreti tudi velike psihiatrične ustanove. Imamo take primere, toda pred nami je še dolga pot.” – Jan Pfeiffer V Italiji so deinstitucionalizacijo izvedli že pred desetletji, opisuje Roberto Mazzini, ki je svojo kariero psihiatra začel v zadnji fazi zaprtja psihiatričnih ustanov v Trstu. “V Italiji smo zaprli vse psihiatrične bolnišnice. To je bil dolgotrajen proces, ki pa ni bil ustrezno podprt, ampak končali smo ga in zdaj teh bolnišnic nimamo več. Pred tremi leti smo zaprli celo forenzične oddelke … V Italiji imamo danes najmanj ljudi, ki so izolirani iz skupnosti v Evropi. In še ti so zaprti za omejen čas v splošnih bolnišnicah. Doživljenjsko ni zaprt nihče – ne ljudje, s težavami z duševnim zdravjem, ne hendikepirani ne starejši.” Mezzina se spominja, kako so iz nekdanje psihiatrične bolnišnice San Giovanni izselili tudi bolnike z najtežjimi psihiatričnimi diagnozami. “Celo bolniki, ki so jim naredili lobotomijo, z ustrezno podporo živijo v stanovanjih v bližini drugih ljudi. To je bila čudovita izkušnja. Ovreči je treba prepričanje, da potrebujemo za posebne ljudi posebne prostore.” Kot psihiater je videl ogromno bolnikov, ki so hirali v institucijah. V skupnosti se je njihovo življenje spremenilo, največkrat na bolje. “Spominjam se na primer mlade bolnice, ki je danes stara kakšnih 45, 50 let. Ko sem jo spoznal, je bila stara je 16 let. Bila je v grozljivem stanju. Bila je nasilna, razbijala je stekla, nismo mogli vzpostaviti stika z njo. Danes sama skrbi za svoj dom in upravlja s svojim življenjem. Pred kratkim sem slišal, da hodi celo sama na počitnice. Ljudje so zmožni narediti velike stvari, če vanje verjameš. Če jim zaupaš in te ne ustavlja strah, je mogoče narediti ogromno. Strah je največji sovražnik pri delu na področju duševnega zdravja. Če se ne bojimo teh, ki so drugačni in se nam zdijo čudni, potem smo lahko z njimi, jim zaupamo in računamo nanje pri uvajanju sprememb. Sprememb ni mogoče narediti zato, ker si direktor ali zdravnik, ampak zato, ker jih delaš skupaj z ljudmi.”

V kratki zgodovini samostojne Slovenije smo doživeli že številne absurde, ki so jih spisali uradniki. Žal so ti absurdi krojili usodo ljudi. In krojijo jo še danes. Prejšnji teden so Eritrejski prosilci za mednarodno zaščito opozorili na negativne odločbe, ki so jih prejeli pred novim letom. V njih je veliko izjemno nenavadnih ugotovitev. Pristojni organ na primer ugotavlja, da v Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, da ujete dezerterje, ki jih brez dostopa do odvetnika obsodijo na vojaških sodiščih, lahko tudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo, da je prisilno in obvezno delo koristno za skupno dobro.V Eritreji služenje vojaškega roka, ki traja nedoločen čas, uporabljajo kot sredstvo za pridobivanje delovne sile za celoten gospodarski sektor, prisilno delo pa naj bi bilo koristno za skupnostPred novim letom je skupina eritrejskih prosilcev za mednarodno zaščito dobila negativne odločbe, v katerih je polno zelo nenavadnih trditev. V njih je denimo pisalo, da Eritreja izvaja kaznovanje zunajsodno, vendar prijete ljudi izpustijo, če potrebujejo delovno silo. Da je prisilno delo koristno za skupnost. Da zapornih kazni zaradi dezerterstva iz vojske, ki traja neomejen čas, ni mogoče šteti za pretirane. Da nehumano in poniževalno ravnanje v zaporih ni povzročeno namerno in podobno. Eritreja velja za najhujšo afriško diktaturo, v katero mednarodne organizacije za človekove pravice nimajo vstopa. Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija: “V Eritreji je situacija slaba že zelo dolgo. K sreči so sicer z Etiopijo sklenili mirovni spozazum leta 2018, ampak pozitivno lahko izpostavim le to, da za ljudi, ki bežijo čez mejo, ne velja več politika streljanja, torej da se te ljudi ubije. Jih pa še vedno aretirajo. Ena izmed posledic teh nesporazumov glede meje je bila ta, da so od leta 1995 imeli vojaški rok za nedoločen čas, ki je veljal za vse Eritrejce od 18. do 40. leta. Združeni narodi so potrdili, da to predstavlja suženjstvo.” Po dekretu morajo v vojsko vsi, razen poročenih žensk, neporočenih mater in oseb, ki iz zdravstvenih razlogov niso sposobne za vojaško službo. Guitom je star 41 let. V Slovenijo je prišel leta 2017 prek sistema relokacije iz Italije. V eritrejski vojski je bil prisilno dve desetletji. Spominja se, kako ni imel prav nobenih pravic, ni dobival plače, njegova družina, ki je ni smel niti obiskati, pa je živela v hudem pomanjkanju. Počutil se je kot v zaporu. Ko je pobegnil, so začeli groziti njegovi ženi, ki je potem prav tako morala zapustiti državo. 41 letni sogovornik meni, da so negativne odločbe, ki so jih pred novim letom prejeli nekateri prosilci za azil iz Eritreje, popolnoma nerazumne. Med temi, ki so jih dobili, je bil tudi Zeresenay. 21 letni Eritrejec razlaga, kako so ga pri 17 letih vpoklicali v vojsko. Pobegnil je, toda oblast je začela groziti njegovi mami, zato se je vrnil. Razmere v zaporu, kjer je v enem prostoru v slabih higienskih razmerah gnetlo več kot sto ljudi, so bile nehumane. Pobegnil je iz zapora, uspel je pobegniti tudi iz države. Če bi ga Slovenija zdaj vrnila, je prepričan, da bi ga kot dezerterja in ubežnika v najboljšem primeru ponovno čakala zaporna kazen. V odločbi, na katerem je pečat slovenskega ministrstva za notranje zadeve, tudi piše, da so sankcije za dezerterje in ubežnike verjetno manj dramatične kot navajajo opazovalci in da splošno stanje v Eritreji in v zaporih, ki je sicer lahko nehumano in poniževalno, ni posledica namernega ravnanja države in prosilcu ni povzročeno namerno. Metka Naglič: “To, da pristaneš v zaporu, ne da bi se proti tebi sprožil kakšen postopek, ne da bi tvoji bljižnji vedeli, kje si, in ne da bi vedel, do kdaj boš v zaporu, je nesposobno trditi, da to pa ni slabo.” Eritrejci, ki so med prazniki prejeli negativne odločbe, so med drugim lahko prebrali, da slovensko ministrstvo za notranje zadeve zapornih kazni v Eritreji zaradi dezerterstva iz vojske, ki torej traja nedoločen čas, ne more šteti za pretirane, saj naj bi se v praksi zmanjšale na od šest mesecev do dve leti. “Ljudje so prisilno vključeni v vojaški rok in država, oblast se ne drži zakonov. Eritrejci imajo resno skrb za svoje življenje, saj nihče od njih ne ve, kje bo pristal.” Kaj pomeni zaporna kazen v Eritreji, je izkusila tudi 39-letna sogovornica. Njen mož je bil vojak. Ker je pobegnil, so zaprli njo. Med zaslišanji so jo tudi mučili. Zeresenay, ki je pomagal s tolmačenjem, je danes 39-letno Eritrejko spoznal na begunski poti. Pravi, da, glede na to, v kakšnem stanju je bila, ko je pobegnila iz zapôra, ni zares verjel, da ji bo uspelo preživeti. Da so negativne odločbe popolnoma nerazumne, se strinja tudi 32-letni Abraham, ki je Slovenijo prišel konec leta 2018. “Znano je, da v Eritreji vlada diktatura, da tam ni nobenih pravic, da ni demokracije. Številni ljudje so zaprti. Sam sem učitelj, poučeval sem matematiko in fiziko, vlada pa je zahtevala, da naj v roke vzamem puško. Nisem hotel postati vojak.” Miha Blažič iz delovne skupine za azil, je prepričan, da nenaden novoletni paket negativnih odločb ni naključje. 40-letni Habte ima danes urejen status v Sloveniji. Skoraj polovico svojega življenja je bil prisiljen preživeti v vojski. Iz Eritreje je pobegnil leta 2015. “Eritreja ni varna država. Na izbiro sem imel dve možnosti – smrt ali življenje. Ni lahko prečkati Sahare in Sredozemskega morja. Nihče se ne bi podal na tako nevarno pot, če bi bilo v Eritreji varno. Če bi bilo varno, bi živel tam.” Na ministrstvu za notranje zadeve ocenjujejo, da so javni uslužbenci, ki delajo na področju mednarodne zaščite, ustrezno strokovno usposobljeni.

Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola, glasna so tudi opozorila astronomov, da bomo s tem zapravili starodavno vrednoto temnega nočnega neba.Smo vkorakali v novo dobo komercializacije vesolja?Podjetje SpaceX naj bi v kratkem nad Zemljo poslalo več kot 12 000 satelitov, skupno načrtujejo mrežo več kot 42 000 satelitov, s katero želijo Zemljanom kjerkoli na planetu ponuditi širokopasoven dostop do interneta. A v ozadju, svarijo nekateri, naj bi bili predvsem komercialni interesi gradnje novega komunikacijskega monopola. Prvi, ki so ugotovili, da so načrtovane izstrelitve sporne, so bili astronomi. Astrofizičarka dr. Andreja Gomboc z Univerze v Novi Gorici: “Nasprotujemo, zato ker motijo naše znanstveno delo, tako v vidni svetlobi kot v radijskih valovih. Poleg tega celotnemu človeštvu jemljejo pogled na nočno nebo, ki ga bodo zdaj motile črtice, sledi, ki jih povročajo Starlink sateliti. To ne moti samo astronome, ampak bi moralo skrbeti celotno človeštvo. To bo še posebej prizadelo projekte, kjer iščemo spremenljive izvore na nebu – eksplozije zvezd, plinska raztrganja zvezd … tudi zaznavanje asteroidov. Asteroidi, ki bi lahko uničili celo mesto, so slabo poznani in sateliti bodo odkrivanje takih objektov zelo oteževali.” Astrofizičarka Andreja Gomboc ob tem izpostavlja tudi varnostne razloge. Večja gneča v nižje ležečih orbitah bo pomenila tudi večjo možnost trkov, večja možnost trkov pa večje število vesoljskih smeti, ki bodo imele, posledično, še večjo verjetnost trčenja. Da astrofiziki ne govorijo na pamet, potrjujejo tudi pretekle izkušnje, pripomni astrofizik dr. Tomaž Zwitter z ljubljanske Fakultete za matematiko in fiziko. Tudi v preteklosti so v nebo pošiljali manjše komercialne konstelacije satelitov, ki so kljub drugačnim zagotovilom motile astronome. “Slaba izkušnja je bil sistem satelitov, z imenom Iridium, kjer se je izkazalo, da oddajniki niso delovali, kot bi bilo treba, zato so ti močno onesnažili posamezne frekvence, ki so rezervirane za astronomijo. Ker Iridium ni bil komercialno uspešen, je nevarnost nekako mimo. Starlink ima bistveno krajše frekvence. V bližini so tiste frekvence, s katerimi so opazovali črno luknjo. Tako da ja, v bližini se lahko marskikaj zgodi, ampak zaenkrat še ni znano, kako se ti oddajniki obnašajo. Obstaja nevarnost onesnaževanja radijskih frekvenc.” In čemu naj bi bila megainstalacija satelitov sploh namenjena? Dr. Iztok Kramberger z mariborske Fakultete za elektrotehniko, računalništvo in informatiko, kjer vodi Laboratorij za digitalne in informacijske sisteme, meni: “Ideja ni nič novega, Musk mora hiteti, ker ga predpisi silijo v to situacijo, ker je zasedel precejšen del frekvenčnega sektorja. Kolikor je meni znano, za zdaj nimajo zagotovljenih zemeljskih terminalov. Naša izkušnja je bila vedno ta, da je vesolje bolj področje, kjer velja staro rimsko pravo – prvi prideš, prvi melješ. Po ameriško. Onweb, ki je bolj evropsko usmerjen, zaostaja, za Kitajce pa tudi vemo, da gradijo nekaj podobnega.” Doba tako imenovane komercializacije vesolja je neizbežna “Definitivno prihaja,” pravi Kramberger. Tukaj vidim težavo, da vsi ki ponujajo tehnologijo – mobilni trg, ki je trenutno eden najmočnejših – vsi, ki proizvajajo opremo, vidijo velike poslovne priložnosti, Starlink je ena od teh priložnost, vprašanje, ali se da to enostavno ustaviti. Če mene vprašate, ali je to dejanski interes omogočiti komunikacijo kjerkoli – mislim, da je bolj pomembno, da se izogneš posrednikom.” Kako pa je z omejitvami, kdo izvaja na tem področju nadzor, kdo prevzame odgovornost v primeru škode? S pojasnili o mednarodnih dokumentih, ki se nanašajo na vesoljsko pravo, se nam je v studiu oglasila pravnica Katja Grünfeld, ki je ena od redkih strokovnjakinj za to področje pri nas. “Pogodbenice so vedno države, ki morajo zagotoviti, da je določen organ znotraj njihove organizacije tisti, ki obravnava vse prošnje za izstrelitve in izdaja dovoljenja. V dotičnem primeru je izdala dovoljenje Amerika in zato bodo ZDA tudi morale izvajati nadzor nad temi dejavnosti. Če bo prišlo do nesreče, bo na mednarodni ravni odgovarjala Amerika. Ta pa lahko od zasebnih akterjev zahteva povračilo stroškov, če ima to v nacionalni zakonodaji.” V prihodnjih letih bomo torej na nebo poslali več satelitov, kot smo jih kadarkoli doslej. Razlika bo tudi v tem, da bodo to sateliti, ki bodo tja gor potovali iz izključno komercialnih interesov. ****V prispevku smo z dovoljenjem avtorja objavili zvočni insert z videoposnetka na spletni strani YouTube avtorja Alyna Wallacea. V izvirniku je na voljo tukaj.

V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.V Železnikih že več kot dvanajst let čakajo na celovite rešitve, ki bi zagotovile poplavno varnost v občini. Pristojni zagotavljajo, da projekt časovno še ni ogrožen, dokončan pa naj bi bil do leta 2023.Dolgoročna poplavna varnost Železnikov je nujna, česar se po nekaj letih zaveda tudi država. Šest let po sprejetem državnem prostorskem načrtu so sicer stekli postopki za začetek graditve protipoplavnih ukrepov in premostitev dela regionalne ceste, a se je pred začetkom del zapletlo, saj je Upravno sodišče zaradi pritožbe razveljavilo okoljevarstveno soglasje. Vodja projekta Rok Fazarinc, ki na tem dela že dvanajsto leto. kot strokovnjak trdo stoji za stališčem, da bodo ukrepi, ki so v skladu z zakonodajo, izboljšali poplavno varnost Železnikov. Ti naj danes ne bi bili pred ekstremnimi poplavami nič bolj varni kot leta 2007, ko je uničevalna ujma odnesla številna življenja. “Poplavni nevarnosti je izpostavljen predvsem zgornji del Železnikov. Statistično lahko določamo varnost, kolikokrat se lahko v nekem obdobju nek dogodek zgodi. In na tem območju bi bilo v povprečju poplavljeno enkrat v desetih letih. Pa tudi nikjer drugje ni zagotovljena poplavna varnost, ni varovanih urbanih območij.” Njihov cilj je, da zagotovijo varno življenje in normalno delovanje industrije na območju Železnikov. Ker vso vodo ne morejo spraviti skozi Železnike, je eden izmed ukrepov ta, da se del vode zadrži pod Zalim Logom. ki je tudi edino območje, kjer je dolina dovolj široka. Tako bodo ostalo količno vode lažje nadzirali. V številne druge ukrepe, ki jih navaja Fazarinec, pa ne verjame odvetnica Marija Konjar, ki je s tožbo na Upravnem sodišču dosegla razveljavitev okoljevarstvenega soglasja ARSA. Konjarjeva vztraja, da načrtovana predstavitev regionalne ceste Podrošt-Češnjica in ureditev vodne infrastrukture niso ustrezne. “Moj dvom je utemeljen v številkah dokumentov, ki so bili izdani ob državnem prostorskem načrtu in ob okoljevarstvenem soglasju. Iz teh dokumentov je razvidno, da se bo na območju ceste struga reke Sore zoožila iz sedanjih 15 na 11 metrov. Ostalo bo cesta, ki se predvideva, da se bo gradila kot izlivno območje. Vendar 11 metrov zabetonirane Sore ne bo prevajala stoletnih voda.” Konjar ne nasprotuje zagotavljanju poplavne varnosti, ampak nevarnost vidi v gradnji ceste. Rešitev vidi v vzpostavitvi izlivnih območij. Tako bi po njenem mnenju lahko Sora prevajala dvestoletne vode. Celotna vrednost projekta pa ni poceni, stala naj bi okoli 34 milijonov evrov, polovico denarja naj bi zagotovili iz evropskih sredstev. Tomaž Willenpart iz Direkcije za infrastrukturo, je odločen, da bodo projekt poplavne varnosti v Železnikih uresničili. “Obe direkciji in oba ministrtva so se odločili, da bodo problem poplavne varnosti Železnikov rešili. Ali jih bodo rešili do leta 2023 ali kasneje, sploh ni pomembno. Rešili jih bodo. Odločili smo se, da bomo to naredili. In bomo.”

V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli bo svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do narave.V letošnjem izboru oddaj Kje pa vas čevelj žuli je svet hrematistične iluzije s svojimi toplimi in hkrati zelo ostrimi komentarji razblinil pater Karel Gržan, ki je prepričan, da se vse začne v odnosu do naraveMislite, da jaz nimam opozicije, zdaj ko sem to izrekel? Ali to pomeni, da se bom skril v našo sveto uniformo in kot papagaj ponavljal tisto, s čimer bom čim bolj pripadal naši misli? V oddaji Kje pa vas čevelj žuli smo tudi letos raziskali številne teme, ki močno vplivajo na naša življenja. Izbor je komentiral pater Karel Gržan, oster kritik polarizacije in hrematizma. Vse se začne v odnosu do narave Živali po čustveni inteligenci neizmerno presegajo človeka, na vprašanje, ki dela težave nekaterim odločevalcem, jasno odgovarja Karel Gržan. “V porabništvu so najprej na vrsti živali, sledi pa človek. Najprej so rekli, da živali nimajo duše. Bojim se, da bo prišel čas, ko bo nekdo izglasoval, da tudi določen sloj ljudi nima duše in je namenjen za porabništvo.” Proces izobraževanja nas ne usposablja za zadovoljstvo v življenja Gržana so živali reševale, ko je izgorel. To se mu je zgodilo že večkrat, saj ne zna reči ne. Pravi, da so nas vzgojili v uslužnost, popolno predanost. Navadili so nas pozabljati nase in misliti samo na druge. Še na številne druge načine so nas manipulirali – tako, da smo dobili odlično oceno, da so nam rekli, da smo pridni, da smo dovolj dobri. Če se temu korenčku pridruži še palica, če ne ustrezamo, je manipulacija popolna, dodaja. Najhuje je, če posameznika osamijo in potisnejo v kot. “Potem boš pregorel, obnemogel, poln občutkov krivde in zavračanja sebe. Ne sistema, ampak samega sebe, ker ne zmoreš ustrezati pričakovanjem.” Gržan je trdno prepričan, da bi bil delež ljudi, ki so odvisni od snovi, kot je alkohol, veliko manjši, če bi bil naš proces izobraževanja usmerjen v vzgojo in pomoč človeku, da bo našel sebe. Ljudje se umikajo v svet iluzije, saj se ne morejo soočiti z resničnostjo. Gržan poudarja gledanje resničnostnih šovov. Sam se je spraševal, zakaj toliko ljudi gleda nekaj, kar ne prinaša nobene vsebine: “Gledajo Kmetijo, ker se ne morejo soočiti s svojo lastno ‘štalo’.” Jezusu statusa begunca ne bi priznali, ampak bi ga vrgli iz države Gržanu se zdi nedopustno, kakšen odnos do migrantov podpirajo nekatere krščanske sredine. “Veste, Jezus je bil migrant. Takoj po rojstvu je morala njegova družina zbežati. V Egiptu, v katerega so prebežali, mu gotovo ne bi priznali statusa begunca, saj v njegovi rojstni deželi ni bilo vojne. Torej je bil migrant in bi ga izgnali. Kako hinavsko: praznujemo božič, Jezusa pa izženemo. In če to zagovarja nekdo, ki se šopiri z nekakšno krščanskostjo, je to zame vrhunec hinavščine, najbolj prefinjena hinavščina. Kako lahko praznujemo božič, migranta – Jezusa – pa pošiljamo stran? Potem je božič samo nekakšen blišč, plehkost, zahodnjaška izrojenost, ne pa resnična prazničnost, ki lahko pride samo takrat, ko odpreš vrata svojega srca.“ Projiciranje strahov v drugačne “Vsak človek ima pravico, da je objet, da čuti ljubezen, da je sprejet. Marsikdo najde to v odnosu moški – ženska, marsikdo v istospolnem razmerju. In kdo ima pravico komur koli reči, da se ne uresničuje v ljubezni, da nima pravice biti objet, sprejet, ljubljen? Kdo ima tukaj pravico soditi?! Kdo sem jaz, da bi tiste, ki ljubijo drugače, kakor koli poniževal, blatil, celo napadal, kot smo slišali?” Gržan meni, da se je treba osredotočiti na navdihovalce, potrjevalce in zagovornike agresivnosti. Toda ti gospodarji, ki sprožajo agresijo, so v igri polarizacije, sistemu “naših in nenaših”, nedotakljivi. “Mislite, da jaz nimam opozicije, zdaj ko sem to izrekel? Ali to pomeni, da se bom skril v našo sveto uniformo in kot papagaj ponavljal tisto, s čimer bom čim bolj pripadal naši misli? To je zame ponižujoče – ovohavanje, ali si ‘naš’. V institucijah, ne samo religioznih, vlada popolna paranoja. Nekateri samo ovohavajo, ali je ta še naš in v čem ni naš. Kako bi želel tem ljudem, da se vrnejo k sebi, k tisti notranji prijetnosti, izvirnosti. Mogoče so prav ti ljudje drugačni in se zelo bojijo drugačnosti, zato se v strahu tako enačijo z neko deklarirano sprejetostjo.” Odpasti bodo morala sprenevedanja – ali pa tisti, ki se sprenevedajo Gržan meni, da se bo cerkev morala soočiti še z veliko vprašanji. Tudi z veliko hinavščino pri spolnih zlorabah. Pravi, da je pred grehom posameznika greh ustanove. “Se cerkev vpraša, ali je, preden je nekoga prisilila v celibat, preučila vse možne izkrivljenosti, ki se porodijo, ko ne zna kanalizirati te napetosti? Na začetku kanonskega prava piše, da nima nihče pravice uvajati običajev, ki bi bili proti naravnemu redu.” Zadnje obdobje življenja je lahko veličastno, če si na to pripravljen Glede evtanazije, ki smo jo omenili v eni izmed oddaj, opozarja, da je pri tem treba biti izjemno previden, hkrati pa pravi, da nima pravice, da bi presojal odločitve ljudi, ki izjemno trpijo. Najpomembnejše se mu zdi, ali znamo stati ob strani ljudem, ki doživljajo to obdobje življenja v hudih bolečinah. “Glede evtanazije se odpira toliko vprašanj, ki bi jih bi bilo treba premisliti in spraviti v koncept človečnosti.” Vse oddaje Kje pa vas čevelj žuli najdete tukaj.

Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-ja.Letošnji pridelek industrijske konoplje kmetom ostaja v skladiščih, da jih bo rigorozno uvajanje evropske regulative uničilo, skrbi tudi proizvajalce izdelkov z izvečki CBD-jaV zadnjih letih se je tako v Evropi kot pri nas razširila ponudba izdelkov, ki vsebujejo kanabidiol oziroma CBD. V Sloveniji je dovoljeno gojiti industrijsko konopljo za prehranske in industrijske namene, ker pa je Evropska komisija, ki ureja Katalog novih živil, januarja letos na zahtevo držav članic Evropske unije vanj vnesla tudi spremembe v zvezi s CBD-jem oziroma izdelki, ki vsebujejo ta kanabinoid konoplje, je tako med proizvajalci kot potrošniki zavladala zmeda. Industrijska konoplja poleg THC-ja vsebuje tudi kanabidiol oziroma CBD ter druge kanabinoide in ko se uporablja v prehrani, ne sme predstavljati tveganja za zdravje. Ministrstvo za zdravje je na osnovi raziskave izpred treh let ocenilo, da uživanje običajnih živil, kot so konopljino olje, poparki čaja, semena, moka in izdelki, ki ne vsebujejo koncentriranih sestavin industrijske konoplje, ne predstavljajo tveganja za zdravje pri odraslih ljudeh. Robert Holc iz Lipe, prvi, ki je v Sloveniji začel izdelovati konopljin med, pa pravi, da zaradi evropske direktive naša država želi popolnoma ukiniti prodajo CBD ekstraktov: “V ozadju se zagotovo skrivajo temni oblaki nad konopljo, saj najverjetneje želi farmacija prevzeti posel konoplje, ki je zdaj v razcvetu. Izvohali so denar in zdaj želijo na nek način pritisniti na celoten sistem.” Da bo od prepovedi kanabidiola največ pridobila farmacevtska industrija, se strinja tudi prof. dr. David Neubauer: “Najnovejše zdravilo, ki je bilo registrirano že v Ameriki lansko leto, ga je letos potrdila tudi Evropska medicinska agencija. Imenuje se epidioleks in je 100% kanabidiol, ki ga izdeluje GW Pharma. Verjetno bo kmalu na voljo tudi v Sloveniji in izračuni so, da je cena 32 000 dolarjev letno na otroka s trdovratno epilepsijo, medtem ko je sedanja cena kanabidiola na otroka, ki ga imamo v kliničnem centru, okrog šest tisoč, kar je približno petkrat manj.” Nad novimi razmerami na trgu so zaskrbljeni in obupani tudi kmetje, ki pri nas pridelujejo industrijsko konopljo na skoraj 400 hektarjih. Dejan Rengeo iz Prekmurja je bil med prvimi, ki je začel pridelovati konopljo. Gojenje pa mu predstavlja kar petino poljedeljske pridelave: “Surovine se je nabralo kar nekaj, prodali pa nismo niti grama še. Vse je v skladiščih. Že depresija nas je začela loviti. Če bo tako dalje, bomo morali zmanjšati površino, s tem pa bo tudi naš trud in vložek razvrednoten.” Preverili smo pri Evropski komisiji, kjer pojasnjujejo, da katalog novih živil ni zakonsko zavezujoč. So pa nosilci živilske dejavnosti dolžni preveriti, ali živilo, ki ga nameravajo prodajati na evropskem trgu, spada na področje uporabe te uredbe. Dejstvo, da je določeno živilo vnešeno v katalog kot novo živilo, ki ga ni mogoče prodajati brez predhodnega dovoljenja, je pomemben dejavnik pri tem preverjanju, ne glede na to, ali je katalog zakonsko obvezujoč ali ne. Za kakšne spremembe pa sploh gre, odgovarja generalna direktorica Direktorata za javno zdravje Mojca Gobec: “Izdelkov s koncetriranim CBD-jem se ne sme prodajati kot živila ali prehranska dopolnila, dokler se ne pridobi ocena tveganja, varnosti s strani Evropske agencije za varno hrano in odobritve s strani Evropske komisije.” Na ministrstvu s tem želijo opozoriti, da je pri ukrepih glede koncentriranega CBD-ja na prvem mestu varnost potrošnika. “So študije, ki kažejo, da bi lahko koncentriran CBD imel negativne učinke na zdravje. Tako opozorilo je pred kakšnim tednom dal tudi ameriški urad za prehrano in živila FDA.” – Mojca Gobec V opozorilu FDA izpostavlja, da so študije na živalih pokazale, da bi CBD lahko imel vpliv na plodnost in nivo testosterona. V mednarodnem inštitutu za kanabinoide ICANA po drugi strani pravijo, da je pri študijah na laboratorijskih živalih, ki so genetsko spremenjene in v razmerah, ki so daleč od homesoataze za živali, težko in nehvaležno sklepati rezultate na ljudi. Poudarjajo, da študij, ki bi kazale, da CBD negativno vpliva na plodnost moških ali žensk, zaenkrat ni. Član mednarodnega inštituta za kanabinoide ICANNA, prof. dr. David Neubauer izpostavi poročilo Svetovne zdravstvene organizacije: “Poročilo navaja, da je v konoplji prisoten kanabidiol varen in ga ljudje, kot tudi živali, dobro prenašajo ter ni povezan z negativnimi učinki na javno zdravje.” Ob tem pa Neubauer opozarja, da CBD ni za zdrave ljudi, ampak ljudi, ki imajo kakšne tegobe. To so lahko tudi hude motnje spanja. Ker Ministrstvo za zdravje od januarja ni uspelo izdati nikakršnih navodil ali smernic o tem, kako ravnati po vpisu izdelkov z vsebnostjo CBD-ja v Katalog novih živil, je zavladala zmeda. Julija je pri nas stekel inšpekcijski nadzor, postopki so v teku, ukrepov še niso izrekli. Zmedeno uvajanja evropske zakonodaje pri nas pa ne prinaša škode samo kmetom pač pa tudi proizvajalcem, ki se bojijo, da jih bodo med čakanjem na dovoljenja evropskih institucij na trgu izrinili tuji, ki so očitno podvrženi prijaznejšemu ravnanju domače države kot naši. Evropski red nenazadnje velja za vse države v Evropski uniji, a že v sosednji Avstriji tudi naši proizvajalci še naprej prodajajo svoje izdelke, tam imajo svoje trgovine z izdelki iz konoplje tudi slovenski državljani.

Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine.Nevarni primeri zaostritve italijanske občinske politike do slovenske manjšine, za katere smo upali, da jih ne bomo več videliV zadnjem času je bilo več primerov zaostritev italijanske občinske politike do slovenske manjšine v Italiji. Podžupan občine Bardo Mauro Pinosa trdi, da v njegovi občini v resnici ni Slovencev, na Facebooku pa je zapisal, da bi si želel, da bi bila Kobarid in Bovec italijanska. Nekateri svetniki v goriškem svetu zapuščajo dvorano, medtem ko svetniki slovenske narodnosti govorijo v slovenščini. Kot poroča Ivana Zajc z Radia Koper, se to dogaja že kar nekaj let. “Nekateri svetniki iz koalicije zapustijo dvorano, drugi si ne nadenejo slušalk. Ker ne znajo slovensko, ne morejo razumeti, o čem je govor. To je grozno. To pomeni, da kdor govori slovensko, ne obstaja. Kot bi bil v občinskem svetu duh.” – Andrea Picco, član občinskega sveta Če nekateri predstavniki občanov v občinskem svetu ne priznavajo enakovrednosti slovenskega jezika in kulture, smo, po besedah Andrea Picca, v resnici še vedno zelo razdvojeni. Občinski svet bi moral biti zgled. Sergio Cosma, eden izmed svetnikov skrajno desne stranke Fratelli d‘Italia (Bratje Italije), je povedal, da dvorano redno zapušča, ko svetniki govorijo slovensko: “Dejstvo, da slovenski svetniki v občinskem svetu govorijo slovensko, je zame žalitev italijanskosti tega mesta. Če si manjšina želi, da jo prepoznamo, mora najprej pustiti, da jo preštejemo.”  Po mnenju župana Rodolfa Ziberne pa gre za zasebno in ne politično stvar. Kljub oviram je dejstvo, da lahko goriški svetniki govorijo slovensko, pomemben dosežek. Drugače je v tržaškem občinskem svetu, kjer materinščine ne morejo uporabljati. Zgodovinar Luka Lisjak Gabrijelčič kot Novogoričan na takšne provokacije odgovarja: “Gorica in Trst sta zapletena kraja. To, kar vidimo v zadnjem času, je vrnitev nekaterih starejših vzorcev, za katere smo upali, da so pozabljeni tudi na obmejnem območju.“ To pa vsekakor ni edina stvar, ki se dogaja. Integracija slovenske skupnosti, povezovanje čez mejo – to so procesi, ki so se v zadnjem desetletju zelo pospešili in se nadaljujejo. “Devetdeseta leta so bila leta odpiranja in lepih besed in napredovanja manjšinskih vprašanj. V tistih letih, ko takšnih diskurzov ni bilo slišati v javnosti, je bil odnos do slovenske manjšine veliko bolj zaprt, kot je to zdaj. Danes imamo opraviti z nečim drugim – šovinistični glasovi so močnejši, glasnejši.” – Luka Lisjak Gabrijelčič Ravno zato je treba razumeti krepitev protislovenske drže in porast šovinizma na vseh frontah skupaj. Luka Lisjak Gabrijelčič dodaja, da to ni več ista italijanska mejna družba, ki smo jo poznali v prejšnjih desetletjih.

Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere, ko zdravstveno osebje poskuša vplivati na njihovo svobodno odločitev. O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske. Splav je v Sloveniji v ustavo zapisana pravica, ki v sicer redkih primerih trči ob pravico ginekologov do ugovora vesti. Ženske izpostavljajo tudi primere vpliva na njihovo svobodno odločitevSplav je večni predmet razprav, ki kljub pravni ureditvi vedno znova pokaže, da gre za vročo politično in ideološko temo, zaradi katere se pogosto krešejo mnenja, ali ima ženska pravico do umetne prekinitve nosečnosti ali ne. Tu gre pogosto za mešanje čustvenih odzivov z utemeljenimi razlogi, osebnih mnenj z zdravniško etiko. Kdaj je prekoračena meja in zakaj se zdi, da se morajo ženske kljub pridobljenim pravicam in svoboščinam vedno znova boriti za svobodno odločanje o svojem telesu? O splavu v ustavni teoriji in vsakodnevni praksi tudi skozi osebno zgodbo mlade ženske.

Dobra dva meseca potem, ko so kranjski družinski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.Dobra dva meseca potem, ko so kranjski zdravniki umaknili odpovedi, se kaj dosti ni spremenilo. Administrativne preobremitve ostajajo, družinskih zdravnikov še vedno primanjkuje, sistemskih rešitev ni na vidiku.V kranjskem zdravstvenem domu, kjer so družinski zdravniki septembra umaknili odpovedi zaposlitve, se razmere kadrovsko začasno umirjajo, zaposlili so tri nove specializante, z novim letom pa bodo zdravniki popoldne delali zgolj enkrat na teden. To so premiki, ki pa žal ne zmanjšujejo obremenjenosti zdravnikov in ne pomenijo dolgoročnih sistemskih rešitev za družinsko medicino, kar povečuje negotovost. Apatija med družinskimi zdravniki, ki so najpomembnejša, prva vstopna točka pacientov v zdravstveni sistem, se poglablja. Kranjski zdravniki so ostali v svojih prizadevanjih enotni in so sistemu nastavili ogledalo. Tudi drugod je podobno, a se družinski zdravniki, teh je zdaj skupaj s specializanti 1265, ne izpostavljajo. V Kranju je trenutno zaposlenih 35 družinskih zdravnikov, takoj bi jih potrebovali še deset. Če bi želeli spoštovati število opredeljenih pacientov, ki jih je predpisala država, pa bi jih potrebovali še 17. Trenutna kadrovska zasedenost zdrži ob normalni pristotnosti zdravnikov, ampak nove luknje se bodo pokazale ob daljših dopustih, bolniških odstotnostih ter izobraževanjih. “V stiku smo z zdravniškimi zbornicami iz republik nekdanje Jugoslavije, v Srbiji smo bili prisotni na kariernem sejmu. Imamo tri resne kandidate oziroma kandidatke. Eni izmed teh smo že pomagali nabrati vso dokumentacijo ter jo že oddali na Ministrstvo za zdravje in tudi pozvali za pospešitev postopka, drugemu smo že poiskali zaposlitev, tretja pa bo prišla v naslednjem letu po septembru.” – Lili Žura, direktorica kranjskega zdravstvega doma Na vprašanje, kakšne so trenutne razmere pri vpisovanju novih pacientov, Lili Žura odgovarja, da jih trenutno sprejema nova zdravnica, ki pa ima prostora za majhno število ljudi. Ko pa bo ta kvota zapolnjena, bo Zdravstveni dom Kranj spet zaprt za novo registracijo. Zdravniki družinske medicine so si med drugim prizadevali, da bi v prihodnje delali zgolj enkrat tedensko. To pa naj bi predvsem olajšalo delo povezovanje službe in zasebnega življenja mladim zdravnicam, tudi materam … To naj bi začelo veljati prihodnje leto, po besedah direktorice ZD Kranj pa bodo poskrbeli tudi, da aktivnemu prebivalstvu ne bo potrebno vzemati prostih ur ali dni, da bi obiskali zdravnika. Po dostopnih podatkih na IJZS iz februarja letos je v Sloveniji 950 specialistov družinske medicine in 315 specializantov družinske medicine. Številni pa imajo preseženo število opredeljenih pacientov. To se tudi v Kranju ni spremenilo. Država sicer plačuje presežek, a tega si, tako zagotavljajo v Kranju, niso želeli. Njihova prva skrb je kakovostna in varna obravnava pacientov. Družinski zdravnik družinske medicine Luka Kristanc: “Največji dosežek je, da mladi zdravniki lahko opredeljujejo le do strokovnega normativa. Kar pa se ostalih stvari tiče pa smo dosegli bore malo.” Dodaja še, da dolgoročnih rešitev ne išče več nihče, saj se je po njegovem mnenju: “Politika umaknila v jesenski sen in stvari so obtičale na mestu.”  S podobnimi težavami se srečujejo tudi v domovih za ostarele. Družinska zdravnica Martina Horžen: “Tudi v domovih presežemo količnik. Po novem standardu in normativu naj bi imeli okrog 200 zavarovancev za pet dni v tednu dela. Vsi si želimo, da bi imeli vsaj šest ur na enega na leto, sedaj jih imamo le pet.” V Sloveniji primanjkuje skoraj 300 zdravnikov družinske medicine, družinski zdravnik pa v povprečju  opravi 42 obiskov na dan. Na negotov položaj družinske medicine je pred desetletjem s protestnim zaprtjem ambulante prvič opozoril družinski zdravnik, koncesionar v Juršincih Miro Lasbaher. Ker ni korenitih sprememb, bo po štirinajstih letih dela, obsežnih lastnih vlaganjih, obnovil prostorov, kar mu je občina štela v najemnino, z novim letom vrnil koncesijo. Naslednika koncesije pa ni, kljub temu da je ponujal 10% večje plačilo kot v zdravstvenem domu, 45 dni letnega dopusta ter obremenitve po standardih in normativih. “Delo na podeželju ni zanimivo tako za mlajše kot starejše zdravnike. Tam smo mnogokrat sami, zelo težko najdemo nadomeščanje ali si vzamemo dopust, ki nam sicer pripada. Ne moremo kar zapreti ambulante.”  Miro Lasbaher, ki ima v podeželski ambulanti 1650 pretežno starejših ljudi in presega glavarinski količnik, meni, da v vsej tej zgodbi največ izgubijo bolniki. “Bolniki so zelo potrpežljivi. Čudno je, da so vse to, kar se v zadnjih letih dogaja, mirno prenesli. Verjetno bo z zaostritvijo pogojev v družinski medicini in z zmanjšanjem števila družinskih zdravnikov v prihodnjih letih postal pritisk bolnikov večji.” Juršinski družinski zdravnik naj bi bil tretji, ki je odpovedal koncesijsko pogodbo za delo v zasebni ambulanti družinske medicine. Pred njim se je za tak korak odločila celjska zdravnica. Pred enajstimi leti pa je koncesijo za družinsko medicino vrnila zdravnica iz Železnikov in se posvetila homeopatiji.

Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?Kaj se pri nas dogaja z zavrnjenimi prosilci za mednarodno zaščito in kako učinkovit je pravzaprav sistem vračanja migrantov?Afganistancu Noorullahu Oriyakhelu po štirih letih grozi deportacija v nevarni Afganistan, potem ko je v Novem mestu, v katerem je bival zadnji dve leti, že stkal osebne vezi in se močno vključil v skupnost. V državo, za katero je konec oktobra Urad Združenih narodov za koordinacijo humanitarne pomoči objavil, da je bilo v njej zaradi dolgoletnega konflikta od začetka leta prisiljeno svoje domove zapustiti več kot 350.000 ljudi; razselitev se je zgodila v 31 od 34 afganistanskih provincah. V enakem obdobju lani je bilo v Afganistanu 310.000 razseljenih. Noorullahov primer je kompleksen. Zdaj se v njegovem primeru vodi več postopkov, tudi na upravni enoti, a še vedno je zaprt v Centru za tujce in še vedno mu grozi tudi deportacija, ki nima časovne omejitve. Zavrnili so mu tako prošnjo za azil kot tudi njegovo vlogo za začasno zadrževanje v Sloveniji. Gre za institut, ki je bil uveden oktobra 2017 z dopolnjenim Zakonom o tujcih in ki ureja status zavrnjenih prosilcev za mednarodno zaščito, ki pa jih obenem naša država iz različnih razlogov ne more vrniti v njihovo ali kako drugo državo. Dovoljenje se podeljuje za pol leta, po dveh letih bivanja s tem dovoljenjem pa si tujec pri nas lahko uredi tudi začasno prebivališče. Kar bi Noorullah pri nas že lahko imel. “Primer je problematičen, ne zato, ker bi izstopal, ampak ker prikazuje tipičen absurd slovenske politike.” – Miha Blažič, Delovna skupina za azil Vasja Badalič, ki je nedavno izdal delo: Vojna proti civilistom: žrtve »vojne proti terorju« v Afganistanu in Pakistanu pravi, da Afganistan zagotovo ni varna država, spopadi pa potekajo po vsej državi. Miha Blažič dodaja: “Večinoma so Afganistanci dobivali azil po Evropski uniji, Slovenija pa ima pri tem izrazito negativen trend. To je politika odvračanja. Ideja, ki za tem stoji, je, da če bomo pokazali, da bomo obravnavali prošnje za azil državljanom Afganistana, jih bo potem tukaj več prosilo za azil. Tega pa mi nočemo.“ Na vprašanje, zakaj ima Slovenija negativen trend podeljevanja azila prosilcem iz Afganistana v primerjavi z drugimi evropskimi državami, na Ministrstvu za notranje zadeve odgovarjajo, da je težko govoriti o negativnem trendu podeljevanja, saj se odloča od primera do primera. In še: “Kar zadeva statistiko na nacionalni ravni, menimo, da je treba upoštevati dejstvo, da večina prosilcev iz Afganistana samovoljno zapusti državo še pred izdajo odločitve, kar pomeni, da se o prošnjah v takih primerih ne odloči vsebinsko. V takih primerih ne izdamo negativne odločbe, ampak je postopek ustavljen. Letos je bilo do konca oktobra tako ustavljenih 81 odstotkov postopkov prosilcev iz Afganistana. Podobna statistika je bila tudi v letih 2017 (79 %) in 2018 (87 %).“ Deportacijski postopki, ko zavrnjen prosilec za mednarodno zaščito dobi odločbo o vračanju, niso časovno omejeni, in prisilna deportacija se lahko zgodi tudi šele po več letih. Kot pravi pravna svetovalka pri Pravno-informacijskem centru nevladnih organizacij Urša Regvar, so postopki vračanja izjemno zahtevni in jih večina tujcev niti ne razume prav dobro, nikakor pa se ne morejo v teh postopkih zastopati sami. “Celotna EU v primerjavi s številom odločb o vrnitvi oziroma zapustitvi območja EU vrne približno 44 odstotkov ljudi.“ Dejstvo pa je tudi, da so številke zgovorne: večina svetovnih beguncev se ne odloča za prihod v Evropo, pač pa je razseljenih v svojih in prvih sosednjih državah. Letos do konca oktobra je od 3350 vloženih prošenj za mednarodno zaščito status begunca ali subsidiarne zaščite pri nas dobilo 62 ljudi.

Zgodila sta se kar dva nasilna napada na ljudi LGTB. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazen samo v Sloveniji. Ali obstajajo zgodovinske vzporednice?Prejšnji mesec sta se zgodila kar dva nasilna napada na ljudi LGBT. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj ni opazno samo v SlovenijiV petek zjutraj so nasilneži napadli klub LGBT v Ljubljani. Pet sodelavcev je končevalo klubski večer, med njimi sta bila tudi Blaž Brumen in Anemarija Planšek. Pol ure po odhodu varnostnikov se je začelo razbijanje po vratih. “Ves čas so se drli na nas s homofobnimi žaljivkami in grožnjami s fizičnim napadom.” – Blaž Brumen Da Slovenija ni varna država in da smo še zelo daleč od tega, da bi ljudje postajali strpnejši, pretresljivo izkušnjo opisuje tudi Anemarija Planšek. “To so bili nestrpneži, ljudje, ki bi bili pripravljeni človeka ubiti, ker je drugačen. Iskreno, vedno sem mislila, da se te stvari dogajajo samo ljudem, ki so v krogih, ki so sami po sebi nevarni. Nimamo javnega diskurza, vedno sta dva pola. Centralna pozicija se vedno le bolj premika proti desni. Ne podnebne krize, ne nasilja nad privrženci gibanja LGBT, ne ksenofobije ne moremo več obravnavati ločeno.” Gorazd Rečnik je v studio povabil znanstveno svetnico z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani, izredno profesorico doktorico Mirjam Milharčič Hladnik. “S konstrukcijo drugega, drugačnega, ki ga potem lahko napadaš verbalno in fizično, odpiraš polje za konstrukcijo drugačnega in drugega na sploh. To se ne more ustaviti samo pri migrantih ali beguncih. To je potem lahko tvoj sosed, nekdo, ki pripada skupnosti LGBT. Tukaj ni nobene meje, to vemo iz zgodovine.” Vsako nasilno dejanje, vključno s sovražnim govorom, je po besedah Mirjam Milharčič Hladnik prepovedano. Kot pravi, to nima nobene povezave s tem, kako se mi počutimo. V demokratični družbi je to nesprejemljivo. “Ni prvič, da se je treba zbuditi, organizirati in samoorganizirati proti poskusom nasilja, nasilnih dejanj, ksenofobije, sovražnega govora in izključevanja ljudi. In to vsak od nas v vsakodnevnem življenju.” Pred napadom na klub v Ljubljani pa so huje pretepli tudi geja v Murski Soboti. Posledice bo nosil vse življenje. Povečano število nedemokratičnih, ekstremističnih, tudi nasilnih dejanj pa ni opazno samo pri nas. V Dresdnu so prejšnji teden razglasili izredno stanje zaradi neonacizma.

Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost? Kako pomembno je skupnostno upravljanje življenjskih virov pri prehodu v nizkoogljično družbo in zakaj je v boju proti podnebnim spremembam ključna solidarnost?V okviru konference Dovolj za vse, ki sta jo organizirali Umanotera in društvo za sonaraven razvoj Focus, je predstavnik evropske mreže za skupnostne pobude Robert Hall lokalne skupnosti označil za katalizatorje družbene, ekonomske in ekološke transformacije. “Predaleč smo šli v tem, da moramo vsi uresničiti svojo edinstvenost. Mislim, da je to mogoče le, če ob tem vidimo, da smo tudi del širše skupnosti. Posameznik se mora zavedati, da je del nečesa, kar je večje od njega.” – Robert Hall Trajnostne skupnosti skušajo doseči spremembe na lokalnem nivoju in to naj bi po besedah Halla imelo izjemen potencial. “Podnebne spremembe lahko naslovimo samo s spremembo načina življenja, pridobivanja hrane, mobilnosti, uporabe energije. Izogibati se moramo ustvarjanju odpadkov. Stvari moramo početi pametneje, izoblikovati moramo nove strukture. Razmišljati moramo, kaj vse lahko ob tem pridobimo.” – Robert Hall Dober primer je souporaba avtomobila. S tem ne samo, da privarčujemo in ohranjamo okolje, ampak tudi spletemo družbene vezi in izvemo za zanimive projekte, v katere so vključeni vaši sosedi. “Pride do domino učinka. Proti podnebnim spremembam se lahko borimo le tako, da spremenimo vzorce obnašanja.” – Robert Hall Raziskovalka evropskih trajnostnih skupnosti Cary Yungmee Hendrickson iz Rimske univerze La Sapienza pravi, da niso pričakovali, da je način proizvodnje hrane skoraj tako pomemben, kot način njene porabe. “Ugotovili smo, da ima izbira tega, kar bomo jedli, večji vpliv na zmanjšanje emisij od samega sistema proizvodnje hrane.” – Cary Yungmee Hendrickson V Barceloni obstaja zanimiva skupnost, ki v svoji restavraciji uporablja hrano, ki bi jo v trgovinah običajno zavrgli na primer zaradi pretečenega roka uporabe, čeprav je še vedno užitna, razlaga Cary Yungmee Hendrickson. Pripravlja zdrave, kakovostne, okusne vegetarijanske obroke in jih dostavlja s kolesom. Njihov učinek je tako dvojen. Obstaja veliko načinov, kako lahko skupnosti prispevajo k boju proti podnebnim spremembam. Vse več je skupnosti uporablja samo ekološka živila od lokalnih dobaviteljev. Vztrajajo, se širijo in vzpostavljajo alternativne ekonomske modele. Tudi o dobrih primerih pri nas se je Gorazd Rečnik pogovarjal z Barbaro Kvac iz Focusa. “Spremembe se začnejo generirati v manjših skupinah in skozi prenašanja zgledov in praks, preraščajo v večje razsežnosti. Skupnost se organizira in odkriva možne načine in orje pot k spremembam. Gibanje od spodaj navzgor predstavlja tudi pomemben pritisk na odločevalce, da začnejo spreminjati stvari.” –  Barbara Kvac iz društva Focus Na delu poti se je pridružil tudi Sopotnikom, ki ponujajo brezplačen prevoz starostnikom. V boju proti podnebnim spremembam je solidarnost ključna. “Ogromen poudarek dajemo temu, da z enim prevozom prepeljemo čim več ljudi. S tem prispevamo k manjšemu okoljskemu odtisu.” – Anu Kahuna iz zavoda Sopotniki, ki ponuja brezplačen prevoz starostnikom  

Starše enega od ljubljanskih vrtcev je presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati deset evrov, zanje pa bi skrbel zunanji ponudnik.Po uveljavitvi uredbe o varstvu podatkov GDPR so bili vrtci bolj ali manj prepuščeni sami sebi. Enotnih sistemskih rešitev ni. To pa lahko prinese tudi dodatne stroške za starše.Predsednica Skupnosti vrtcev Slovenije Janja Bogataj ugotavlja, da je ravnanje s fotografijami v vrtcih v zadnjem obdobju postalo velik problem. Toda ob uveljavitvi GDPR maja lani, so bili vrtci bolj ali manj prepuščeni sami sebi in so se organizirali vsak po svoje. “Ko je uredba stopila v veljavo, smo bili kar malo prestrašeni. Vsekakor bi potrebovali več navodil, več podpore.” – Janja Bogataj Starše ljubljanskega vrtca Najdihojca je letos presenetil obrazec za soglasje za nalaganje in hrambo fotografij otroka, za kar bi morali plačati dodatnih 10 evrov. Za fotografije otrok bi namreč skrbel zunanji ponudnik. Ravnateljica Andreja Škvarč nam je odgovorila, da bi lahko za hrambo in omogočanje dostopa najeli zunanjega izvajalca, ker vrtec sam nima ustrezne informacijske infrastrukture. Na koncu so se odločili, da fotografij ne bodo shranjevali v oblaku zunanjega ponudnika. 536 staršev je soglasje podpisalo, 272 pa jih je bilo proti, ali pa ga niso vrnili. Hrambo in obdelavo fotografij otrok že drugo leto zaupajo zunanjemu izvajalcu v vrtcu Galjevica. Ravnateljica Barbara Novinec poudarja, da vrtec sam nima ustrezne infrastrukture za to. Zastopnica vrtca Najdihojca Nataša Pirc Musar izpostavlja, da so oblačne storitve navadno veliko bolj zavarovane, kot bi bile pri upravljavcu, ki ni tehnično in finančno sposoben narediti dobro varovanega strežnika. “Prednost elektronske hrambe podatkov v oblaku je tudi to, da se lahko natančno vidi, kdo in kdaj je dostopal. Ko da nekdo neko fotografijo v javnost, se na podlagi revizijske sledi lahko vidi, kdo jo je dal iz sistema ven. In tak posameznik potem odškodninsko odgovarja. V dobi modernih informacijskih tehnologij pa se je treba zavedati tudi tega, da sto odstotne varnosti ni.” – Nataša Pirc Musar V vrtcu Škofja Loka se dogovorili, da bodo sami rokovali s fotografijami otrok. Ravnateljica vrtca in predsednica skupnosti vrtcev Janja Bogataj je prepričana, da tudi če bi se vrtec odločil za sklenitev pogodbe z zunanjim izvajalcem, to ne bi smelo predstavljati dodatnega stroška za starše. “To je strošek, ki je vključen v ceno programa. Iz tega naslova ne bi smeli nastati dodatni stroški.” – Janja Bogataj Uredba GDPR najem zunanjega izvajalca dopušča, vendar tega ne zahteva, poudarja namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič. “Vsaj v sistemu javnega izobraževanja in vzgoje je smiselno iskati skupne, enotne, potrjene sistemske rešitve.” – Andrej Tomšič Z ministrstva za izobraževanje, znanost in šport so nam sporočili, da GDPR ne sodi v pristojnost ministrstva. Ob tem pa so še dodali, da je vrtec samostojni pravni subjekt, ki je, kot upravljavec osebnih podatkov, sam odgovoren za zakonito zbiranje in hrambo osebnih podatkov. V Mestni občini Ljubljana izpostavljajo dodatne stroške, ki jih predstavlja varovanje osebnih podatkov, in poudarjajo, da bi težko zagotavljali varstvo osebnih podjetjih v javno zavodih in podjetjih, glede na to, da je sama mestna občina velik kompleks, ki mora primerno varovati osebne podatke. Tako ugotavljajo, da drugačna rešitev, kot to, da vrtci sami odločajo o rešitvah, trenutno ne obstaja.

Teromoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in investicijske dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Na ta vprašanja bodo odgovarjali Tanja Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljski aktivist Uroš Macerl in predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metoda Dodič Fikfak.TEŠ išče izvajalca za izdelavo dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit Anhovo želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj veljajo drugačne mejne vrednosti? Termoelektrarna Šoštanj išče izvajalca za izdelavo projektne in naložbene dokumentacije za sosežig odpadkov, družba Salonit Anhovo želi povečati količino odpadkov za sosežig. Zakaj za sosežig odpadkov veljajo drugačne mejne vrednosti kot za sežig v specializiranih sežigalnicah? Kakšne so zdravstvene posledice? Ta vprašanja smo zastavili Tanji Bolte z ministrstva za okolje in prostor, okoljskemu aktivistu iz društva Eko krog Urošu Macerlu in predstojnici Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa prof. dr. Metodi Dodič Fikfak. “Ne naredimo nič resnega glede preprečevanja količine odpadkov. To, kar je napisano, je skup želja, ki nima resnih načrtov do kdaj, koliko, terminskih planov, kdo bo odgovoren za to, korakov, kako priti do tja. Še kakšne afriške države nas krepko prekašajo v ravnanju z odpadki in preprečevanju odpadov. Zelo dejavni smo pri sežiganju na način, da gremo na Dunaj pogledat zelo kakovostno specialno sežigalnico, pridemo domov, delamo veliko reklamo, potem pa dobimo Anhovo, Lafarge in zdaj se očitno pripravlja TEŠ.” – Uroš Macerl Macerl opozarja, da imajo specialne sežigalnice manjše pretoke plinov, so bolj nadzorovane in imajo strožje mejne vrednosti. “Kot zdravnici mi je vseeno, ali gre za sežig ali sosežig. Gre za količino snovi, ki gre v zrak in zemljo. Ne razumem, kako so lahko normativi različni. Jaz sem človek, ne glede na to, ali se sežiga tako ali drugače. Če dobim večjo količino polutantov, je večja verjetnost, da bom zbolela, in glede na snovi, ki so, tudi večjo verjetnost, da bom umrla. Po kakšni logiki so torej dovoljene večje vrednosti, če so že prve postavljene za zdrave odrasle ljudi?!”– Metoda Dodič Fikfak Predstojnica Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa Metoda Dodič Fikfak poudarja, da se normativi postavljajo za zdravega človeka, zdravih odraslih ljudi pa je polovica. “Za otroke in ljudi, ki imajo kakršno koli obliko bolezni, ni postavljenih normativov. Evropa postavlja normative za vsako snov posebej, ne postavlja pa za skupaj. Ko imamo snovi, ki se spuščajo v zrak ali zemljo, imamo vedno kombinacijo. Govoriti o eni sami snovi je posmeh človekovemu telesu. V telo pridejo poleg benzena še živo srebro, kadmij, svinec, številne druge snovi, vse od enega sežiga.” Na ravni države glede sežiganja odpadkov še ni sprejeta odločitev, zagotavlja Tanja Bolte.

V zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot so nam povedali na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. Katere regije v državi so še posebno ogrožene, kako lahko preverimo količino radona v svojem vsakdanjem okolju in kako naj ravnamo, če v prostorih izmerimo prevelike količine radona?Doktor Tomaž Šutej z Uprave za varstvo pred sevanji pojasnjuje, katere regije v državi radon še posebno ogroža, in kako naj ravnamo, če ga v prostorih izmerimo v prevelikih količinahV zadnjih letih se pojavlja vse več opozoril o škodljivosti radona v okolju, v katerem delujemo in živimo. Kot je povedala vodja epidemiologije in registra raka na Onkološkem inštitutu profesorica Vesna Zadnik, naj bi bil radon vzrok za nastanek vsakega desetega raka pljuč pri nas, to pomeni, da zaradi izpostavljenosti radonu na leto zboli približno sto prebivalcev Slovenije. “Pljučnega raka v največji meri povzroča kajenje, radon pa je med dejavniki tveganja takoj na drugem mestu. Zavedati pa se moramo, da se tveganje kadilca, izpostavljenega radonu, ne sešteva, ampak množi.” V naše okolje radon pride iz zemeljske skorje, kjer je kar nekaj urana, ki ima razpolovni čas milijardo let. Ob razpadu nastanejo razni stranski produkti, med drugim radij 226, neposredni predhodnik radona. Slednji je edini izmed razpadnih produktov v plinastem stanju, tako da lahko skozi razne razpoke ali jaške prodre v naše bivalne prostore. Doktor Tomaž Šutej z Uprave za varstvo pred sevanji pa razlaga, da radon sam po sebi ni škodljiv. “Radon vdihnemo in izdihnemo, tako da le majhen del razpade v pljučih. Težava so njegovi kratkoživi potomci, kot so radioaktivni polonij, bizmut in svinec. Ti težki izotopi so glavna sevalna obremenitev za celice v pljučih.” Količino radona v prostoru merimo z bekereli, oziroma številom razpadov v sekundi. EU je kot opozorilno vrednost določila 300 bekerelov na kubični meter. Popolne varne vrednosti na žalost ni, saj so raziskovalne ekipe zdravnikov ugotovile, da že pri 200 bekerelih nekaj odstotkov več ljudi zboli za pljučnim rakom, naključna obolelnost pa se zgodi že pri 100 bekerelih. V Sloveniji so v nekaterih stanovanjih namerili tudi več kot 1000 bekerelov. “Opozorilna vrednost je postavljena dokaj visoko, to pa zato, ker če bi želeli radon omejiti na sto bekerelov, bi morali sanirati vsako drugo stavbo.” – Tomaž Šutej Najbolj izpostavljeni del Slovenije je jugovzhod, še posebej kraški svet zaradi prepustnih tal, največ ga najdemo v kleteh in nepodkletenih pritličjih, v stanovanja brez kleti pa prodira skozi tla, razpoke, odtoke in napeljave. Hiter in učinkovit ukrep je prezračevanje, predvsem zjutraj, ker čez noč vsebnost radona naraste. Moramo pa temeljito prezračiti, zamenjati ves zrak z zunanjim, kjer je prisotnost radona zanemarljiva. Zainteresiranim posameznikom so na Upravi za varstvo pred sevanji na brezplačno izposojo na voljo tudi merilniki radona v prostoru.  

Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in zakaj je ministrstvo iz predloga proračuna obljubljena dodatna sredstva nenadoma izbrisalo? Ali to ogroža te programe? Odgovarja Gorazd Rečnik.Zakaj za delavce v socialnovarstvenih programih krize še vedno ni konec in izgorevajo na plačah iz časa krize?Pristojno ministrstvo se je v obdobju varčevalnih ukrepov zavezalo, da bo ob boljši gospodarski sliki sredstva za zahtevne socialnovarstvene programe vrnilo na isto raven kot pred krizo. Toda delavke in delavci v teh programih opozarjajo, da še zmeraj izgorevajo na plačah iz časa krize. Ali to že ogroža programe, v katere je vključeno 160.000 ljudi? Predsednica društva Projekt Človek Suzana Puntar opozarja, da varčevalnih ukrepov ni več, sredstva za delavce v socialnovarstvenih programih pa ostajajo enaka kot leta 2012. Usposobljeni kadri zato odhajajo. “Hkrati se bojimo, da sploh ne bomo dobili več novega kadra. Ko sliši, kakšne so plače, da ne more napredovati, da nima perspektive, se tukaj, če ni nujno, ne zaposli. Mi pa rabimo dober usposobljen kader, ker so to specifični programi, ki zahtevajo specifična znanja.” Kot poudarjajo izvajalci programov, napredovanja ob obstoječih sredstvih niso možna, nadur ne morejo izplačevati. “Ko prideš na Kralje ulice, je v redu imeti nekih 950 evrov plače. Potem mine pet let in še vedno dobiš 950 evrov, mine sedem let in še vedno enako. Ko začneš razmišljati o večjih življenjskih korakih, kot sta nakup stanovanja in imeti otroka, vidiš, da bi drugje bili vsaj plačilni pogoji veliko boljši.” – Bojan Kuljanac, Kralji ulice Vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za socialne zadeve na pristojnem ministrstvu Mojca Pršina izpostavlja, da je ministrstvo za leto 2020 uspelo obdržati sredstva za socialnovarstvene programe v enaki višini kot za leto 2019. “Se pa trenutno soočamo z dejstvom, da je proračun za leto 2020 omejen, kar seveda vpliva tudi na obseg nalog in aktivnosti, ki jih mora država zagotoviti.” Na vprašanje, ali 15.000 evrov, ki jih država zagotavlja za laičnega delavca v socialnovarstvenem programu, zadošča za minimalno plačo, na ministrstvu zagotavljajo, da bi to načeloma moralo zadostovati. “Do teh razlik, ko omenjate minimalno plačo, lahko pride predvsem takrat, ko je delavec bolj oddaljen od kraja dela, ker to zajema tudi potne stroške. Mora pa izvajalec zagotoviti sofinanciranje vsaj v višini 20 odstotkov.” Država preučuje zakonske možnosti, da bi nekatere socialnovarstvene programe uvrstila v javno mrežo in tako v celoti zagotovila financiranje iz proračuna. “Uporabnikom in svojcem smo na razpolago tudi izven delovnega časa. Ker nimamo možnosti izplačila nadur, potem to v najboljšem primeru kompenziramo s kakšnimi urami, če se da. Največkrat se ne da, torej je tisto delo prostovoljno. Sem socialna delavka in v skladu z mojo naravo in poklicem se mi ne bi zdelo humano, da človeku rečem ne.” – Žanin Čopi Žanin Čopi je strokovna vodja s 30 leti delovne dobe. Zadnjih 10 let dela v društvu za pomoč odvisnikom in njihovim družinam SVIT Koper. Dvakrat je že doživela izgorelost. “Telo me je obakrat opozarjalo. Pri vseh sodelavcih vidim znake, ki sem jih imela sama.” Gregor Dular je socialni pedagog, ki se je po desetih letih zaposlitve v društvu Projekt Človek, predvsem zaradi finančnih razlogov odločil za delo v gospodarstvu.  To delo sicer nima nobene povezave z njegovo izobrazbo in izkušnjami, toda životarjenja v socialnovarstvenem programu je imel dovolj. “Plača je prenizka za stopnjo izobrazbe, ki je potrebna za opravljanje tega dela. Ob vseh problemih, stresih, ki jih ta služba prinese, je plača izrazito prenizka. Tudi zdaj, ko je kriza mimo, država ni držala obljube, da bo po koncu recesije končala s temi rezi.” “Sem smatral, da če pomagaš drugim, da moraš znati pomagati tudi samemu sebi.” – Gregor Dular V socialnovarstvenih programih je zaposlenih približno 600 ljudi, njihove storitve uporablja približno 160.000 ljudi. Izvajalci so prepričani, da nadaljevanje varčevanja pri zaposlenih že ogroža programe.

Oddaja Kje pa vas čevelj žuli je tokrat drugačna. O sprejemanju drugačnosti govorijo Ali R. Taha, migrant v Sloveniji, Miranda in Aljoša Škarper, par iz Prekmurja, kjer je Aljoša na invalidnem vozičku, Camilo Acosta Mendoza, Kolumbijec, ki je v Evropi postal klovn in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdraviti. O doživljanju drugačnosti govorijo migrant, par, v katerem je eden izmed partnerjev na vozičku, Kolumbijec, ki je postal klovn, in Svetlana Slapšak, ki meni, da bi nacionalizem morali zdravitiMedtem ko se je o prostovoljnih vaških stražah, ki v “rojstni deželi ameriške prve dame” patroljirajo vzdolž režilne žice s Hrvaško, razpisala celo ameriška tiskovna agencija, v “liberalni alpski državici, v kateri so bile vaške straže do zdaj nepojmljive”, kot so našo državo označili v AP, še niso povsem utihnili glasovi razuma. “Treba je razumeti, da je Slovenija majhna država, zato so Slovenci do nje nekoliko zaščitniški.” – Ali R. Taha Svetlana Slapšak meni, da bi sovražnost in nacionalizem morali zdraviti: “Nacionalizem je neumnost. Je zmeraj ista zgodba – mi smo najboljši, ostali pa slabi.” “Pod sovraštvom je skrito izkoriščanje. To je del sodobnega kapitalizma. Pri posamezniku gre za psihološki transfer, ki podzavestno ali zavestno prelaga svoje frustracije na kolektiv.” – Svetlana Slapšak “Sva normalen nenormalen par, ki živi običajno življenje, kot vsi drugi. Invalidski voziček je nekaj običajnega v najini vezi. Ljudje naju sprašujejo neprimerna vprašanja, na primer o najini intimi.” – Miranda in Aljoša Škaper Camilo Acosta Mendoza je inženir, ki prihaja iz Kolumbije. V Evropo, kjer je postal klovn, je prišel pred sedmimi leti. Nihče nima ene same identitete: “V Kolumbiji me nimajo več za Kolumbijca, tam me imajo za Slovenca. V Sloveniji me imajo za Kolumbijca. Ko sem s starši, sem še vedno njihov otrok. Ko sem z ženo, sem mož. Tudi s prijatelji imam različne identitete. S prijatelji s fakultete, s katerimi smo skupaj igrali ragbi, nas druži občutek bratstva, s prijatelji tukaj me bolj vežejo narava, klovnovstvo in umetnost.” – Camilo Acosta Mendoza Camilu se ljudje, ki sovražijo, smilijo: “Ljudje, ki sovražijo, imajo mogoče hude travme. Njihovo sovraštvo kaže na to, da imajo velike težave. Mogoče niso nikoli imeli priložnosti potovati in se zato bojijo vsega, kar prihaja od drugod. Sovražijo zato, ker se bojijo. Na ta način skušajo vzpostaviti občutek varnosti. Tudi pes laja zato, ker se boji. To so zelo prestrašeni ljudje.” Nekateri v tem strahu vidijo priložnost za krepitev svoje politične moči. Romana Zajec iz Zavoda Apis, kjer skušajo družbeno angažirano umetnostjo uporabljati kot orodje socialne vključenosti, ugotavlja, da so migracije postale orodje političnih manipulacij. “Vse teme, ki so povezane z našimi primarnimi strahovi, so zlorabljene.” “Spodbujanje nasilja in sovraštva ne bi smelo biti dovoljeno in bi moralo biti pravno regulirano.” – fotografinja Manca Juvan  

Zahteva Eko kroga, naj Salonit Anhovo umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira veliko vprašanj. Imajo pravico do interepretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Kje bi morale biti meje teh interpretacij in kje meje pritiskov na okoljske organizacije?Zahteva Salonit Anhovo, naj Eko kroga umakne študijo o sežiganju odpadkov v cementarnah, odpira več vprašanj. Imajo pravico do interpretacije okoljskih podatkov res samo pooblaščene ustanove? Salonit Anhovo zahteva umik študije o sežiganju odpadkov v cementarnah s spletne strani. Eko krog je želel zaščititi gostitelja in gostovanje prenesel drugam, tako da je še zmeraj dostopna. V Eko krogu opozarjajo, da njihov namen ni zaprtje tovarne, ampak izenačenje mejnih vrednosti emisij cementarn s sežigalnicami, učinkovitejši nadzor nad njihovim delovanjem ter večja transparentnost. “Ko se v medijih promovira sežiganje odpadkov, se enači sežiganje odpadkov v specializiranih sežigalnicah s sosežigom v cementarnah. Ko pa narediš primerjavo, pa dobiš dopis odvetnika Salonita Anhovo, da je nezakonito delati primerjavo med specializiranimi sežigalnicami in cementarnami, ki sosežigajo odpadke.” – Uroš Macerl V Salonitu Anhovo, v katerem so za gorivo v zadnjih treh letih uvozili več kot polovico odpadkov iz tujine, poudarjajo, da ves čas dosledno spoštujejo vso okoljsko in drugo zakonodajo, ki jo je Slovenija prenesla iz Evropske unije, za meritve in vrednotenje pa je odgovorna pooblaščena institucija, ki je tudi akreditirana za izvajanje meritev po predpisanih merilnih metodah. “Ker gre za strokovno zahtevne vsebine, je zakonska zahteva, da to izvajajo akreditirane in pooblaščene institucije. Za zajemanje in prikazovanje podatkov trajnih meritev emisij (ki potekajo kontinuirano) se uporablja posebna programska orodja. Vsi podatki (vključno z vrhovi) se upoštevajo pri vrednotenju podatkov.” “Z vidika dostopa informacij javnega značaja ne vidim razloga, da bi lahko neko informacijo komentiral in o njej razmišljal samo za to pooblaščeni. V Sloveniji imamo svobodo govora in pravico vedeti, obe pa sta zelo močni.” – informacijska pooblaščenka Mojca Prelesnik Salonit Anhovo pa Eko krogu med drugim očita navedbo neresničnih in zavajajočih podatkov. V zahtevku odvetniške družbe glede občasnih preseganj določenih parametrov v letu 2017 med drugim piše, da so bili podatki verjetno povzeti po neuradnih informativnih objavah meritev emisij, ki jih je Salonit Anhovo objavil na spletni strani, vendar da podatki niso uradni. Kot piše, so se včasih lahko pojavila različna nihanja pri podatkih, ki niso kazala dejanskih, pozneje uradno ovrednotenih podatkov pooblaščenega izvajalca monitorniga, saj v podjetju izdelana metodologija takrat še ni ustrezala vsem potrebnim zahtevam. “Tudi ta očitek smo dobili, da smo uporabljali podatke z njihove spletne strani, ki so bili objavljeni pred koncem leta 2018,” opisuje Uroš Macerl. Takrat je tovarna zamenjala programsko opremo in tudi vse merilnike za trajno merjenje emisij, pri čemer zdaj za prikazovanje emisij na spletu uporablja profesionalno programsko opremo, piše v zahtevku odvetniške družbe. “Zdaj pa ne vem, kaj smo mi tukaj krivi, če smo vzeli meritve, za katere zdaj oni trdijo, da takrat niso bile v redu, čeprav so jih sami objavljali na svoji spletni strani.” Iz Salonita Anhovo so na naše novinarsko vprašanje odgovorili, da je bilo vrednotenje meritev vedno skladno z veljavno zakonodajo in standardi. Salonit Anhovo zelo skrbi, kakšne informacije se o njegovem delovanju pojavljajo v javnosti. Zdravnica Nevenka Mlinar o kršitvi Kodeksa zdravniške etike, ki so jo očitali v Salonitu Anhovo v zvezi s podatki o obolevnosti pacientov v splošni ambulanti v Desklah: “V mediacijo nisem privolila, ker menim, da so vsi podatki točni in da je v skladu s Kodeksom moja dolžnost, da opozarjam na dejavnike, ki vplivajo na zdravje in bolezen naših ljudi.” Okoljske organizacije so doživele že več različnih zahtev odvetniških pisarn. Barbara Kvarc iz društva za sonaraven razvoj Focus opiše grožnjo, ki so jo doživele organizatorice kampanje proti TEŠ 6:

Vse več je otrok s specifičnimi učnimi težavami, zaradi prepozne pomoči pa je vse več tudi tistih, ki imajo kompleksnejše motnje. Tudi v šolskem sistemu ne izvajajo prilagoditev in ne zagotavljajo dodatne pomoči otrokom s priporočili, zato starše pravzaprav spodbujajo, naj sprožijo postopek pridobivanja odločb za usmerjanje.Število izdanih odločb za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami se povečuje. Strokovnjaki opozarjajo, da je obravnava v okviru zdravstvenega sistema prepočasna in neustrezna“Najvišji porast izdanih odločb je v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju, ko so otroci vključeni v četrti, peti in šesti razred, ko se dejansko bolj intenzivno začne proces številčnega ocenjevanja.” – dr. Natalija Vovk Ornik, vodja oddelka za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami na Zavodu RS za šolstvo Vse več je otrok s specifičnimi učnimi težavami, zaradi prepozne pomoči pa je vse več tudi tistih, ki imajo kompleksnejše motnje. Tudi v šolskem sistemu ne izvajajo prilagoditev in ne zagotavljajo dodatne pomoči otrokom s priporočili, zato starše pravzaprav spodbujajo, naj sprožijo postopek pridobivanja odločb za usmerjanje. “Po mojem mnenju šolski sistem nekako tudi spodbuja pridobivanje odločb. Če otroci brez odločbe pri poučevanju niso deležni vseh prilagoditev, potem so seveda v večji stiski, njihovi starši pa slej ali prej izpeljejo vse ustrezne postopke.” – dr. Mateja Hudoklin, specialistka klinične psihologije iz Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana

Novinarji Vala 202 se posvetijo tudi majhnim in velikim težavam, ki jih poslušalci ne morejo rešiti sami. Rešujemo nerešljivo, in to po navadi uspešno.Spolno nadlegovanje in nasilje se pogosteje dogajata tam, kjer naj bi se žrtve počutile varne: doma in v službi. Več kot polovica žrtev pozna storilca“Mislim, da ni ženske, ki se ne bi vsaj enkrat v življenju počutila izpostavljene, izkoriščene, ponižane – ker je ženska!” To je eden od več kot 150 zapisov, ki so jih prejeli na Inštitutu 8. marec ob kampanji #jaztudi. “Analiza je ovrgla mit, da se spolno nadlegovanje in nasilje dogajata v temnih ulicah in neznanih prostorih in da ju izvajajo ljudje, ki jih ne poznamo. Žal je analiza pričevanj pokazala, da se nasilje najpogosteje dogaja v domačem okolju,” pravi Nika Kovač, direktorica Inštituta 8. marec, in dodaja, da več kot 50 odstotkov žrtev pozna storilca, pogosto gre tudi za dejanje, ki se ponavlja. To dokazuje tudi naslednji zapis: “Zlorabljal me je oče, kadar sva bila sama doma.” Ob tem Inštitut 8. marec opozarja, da trenutna oblast še ni naredila ničesar, da bi spremenila zakonodajne in sodne postopke. “Osebe, ki so delile izkušnjo spolnega nadlegovanja, so zapisale, da so bili sodni postopki skoraj enako travmatični kot sama izkušnja.” – Nika Kovač Analiza pričevanj je pokazala tudi, da spolno nadlegovanje ni pogojeno z izobrazbo, je pa pogosto pogojeno z močjo. “Spolni nadlegovalci so ljudje, ki imajo moč, avtoriteto, ki so avtoriteta v službi, doma ali v domačem kraju.” Pomembno je, da se žrtve kljub morebitni stigmi povežejo in s svojimi zgodbami pomagajo premagati miselnost, da je opolzka opazka ali udarec po zadnjici nekaj čisto običajnega, kar brez obsojanja in sankcij spada v našo družbo.

Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Res pa je, da je bila ta še leta 2009 pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami: manj kot odstotek in tudi danes smo (še) na šestem mestu po najnižji razliki. Še vedno, bi lahko znova poudarili. O čem sploh govorimo, ko govorimo o razliki v plači med spoloma in s katerimi ukrepi se jo lahko uspešno zmanjšuje? O tem v pogovoru z raziskovalko Evropskega inštituta za enakost med spoloma Jolanto Reingarde v oddaji Kje pa vas čevelj žuli.Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečujeEvropski inštitut za enakost med spoloma je bil ustanovljen leta 2010. Sedež ima v Vilni v Litvi in je ena manjših evropskih agencij, ki pa pokriva zelo obsežno področje in sodeluje tako z evropskimi institucijami kot s posameznimi državami. Predvsem pa je zanesljiv vir informacij na tem področju. Slovenija je edina država v Evropski uniji, ki plačno razliko med spoloma zadnja leta povečuje. Leta 2009, torej pred desetimi leti, je bila ta pri nas najnižja med vsemi evropskimi državami, znašala je manj kot odstotek. Leta 2019 se nahajamo na šestem mestu po najnižji razliki, a glede na trenutne trende bi lahko kmalu zdrsnili po lestvici navzdol. “Eden od ukrepov, ki velja za zelo uspešnega, je zakonska uvedba transparentnega plačnega sistema. In Evropska komisija na tem področju predlaga konkretne mehanizme. Prvič, da države zakonodajno vzpostavijo sistem, v katerem ima zaposleni pravico vpogleda o plačah ljudi na podobnih delovnih mestih v svojem podjetju oziroma organizaciji z določenim obsegom zaposlenim (kar se prepušča posamezni državi). Drugič, da morajo delodajalci poročati o plačni strukturi v svoji organizaciji in pri tem specificirati, kaj je osnovna plača in kaj so plačni dodatki. To pa zato, ker so plačne razlike pogosto večje v dodatkih k plači. Tretji predlog je, da morajo večja podjetja izvajati revizije plač, ki jo opravijo zunanji strokovni izvajalci. Četrti predlog pa je okrepitev kolektivnih plačnih pogajanj in ohranjanje socialnega dialoga.” Jolanta Reingarde, raziskovalka Evropskega inštituta za enakost med spoloma Evropska komisija definira razlike v plači med spoloma kot povprečno razliko pri skupnem zaslužku na uro med moškimi in ženskami. “To je treba res jasno poudariti. Ko govorimo o plačni razliki ne primerjamo enakega z enakim. V osnovi primerjamo to, koliko zaslužijo v družbi ženske in koliko moški v splošni populaciji vseh zaposlenih. Pogledamo vse zaposlene ženske in koliko zaslužijo bruto na uro in potem to primerjamo z bruto zaslužkom vseh moških,” poudarja Jolanta Reingarde. Vzroki za plačno vrzel med spoloma so raznoliki in med seboj prepleteni, vendar pa urejanje plačnih razlik ni le stvar pravičnosti v družbi. Gre tudi za odpravo posledic, ki jih prinaša plačna neenakost. Po mnenju Reingardove ekonomija izgublja veliko, dokazi pa kažejo na to, da je vsaka spolna neenakost izguba tako za gospodarstvo kot tudi ekonomijo. Dodaja, da na ta način izgubljamo ženske na delovnem trgu, ženski talent v družbi pa tako ostaja neizkoriščen. Izguba za ekonomijo je velika, saj ima diskriminacija svojo ceno, za boljši položaj žensk pa bi se morala prizadevati celotna družba. “Spremeniti moramo naše predstave in koncepte o vodenju in predvsem sprejeti, da niso lahko samo moški dobri menedžerji. Ta stereotip nas omejuje in predstavlja veliko oviro za ženske. Čeprav ta stereotip pogosto gojijo same tudi ženske. Vsi smo žrtve patriarhalnega razmišljanja, tako ženske kot moški. Vsi se moramo spremeniti. In biti moramo dovolj kritični, da razumemo, da so si ženske pogosto največje sovražnice in da ne gre za obtoževanje moških ali iskanje krivcev. Gre za našo splošno kulturo, ki jo moramo začeti spreminjati že pri najmlajših.”

Kako je spletna platforma za najem počitniških namestitev Airbnb posegla v slovenski nepremičninski trg in kako vpliva na življenje domačinov? Kako je spletna platforma za najem počitniških namestitev Airbnb posegla v slovenski nepremičninski trg in kako vpliva na življenje domačinov? Ljubljana je še pred desetimi leti veljala za zaspano mesto, ki ga je potrebno oživiti. Oživljanje je bilo uspešno, turistične ponudbe v mestu mrgoli in sploh v poletnih mesecih v središču mesta vedno težje srečaš domačine. “Bili smo tako uspešni da se zadnjih nekaj let pojavljajo kritike, da je Ljubljana preveč živa, preveč napolnjena s turisti.” Aidan Cerar, urbani sociolog Statistični urad Republike Slovenije poroča, da nas je julija letos obiskalo 13 odstotkov več turistov kot junija lani, Banka Slovenije pa sporoča, da je Slovenija v prvem polletju beležila 1,16 milijarde evrov prilivov od izvoza potovanj, kar je skoraj pet odstotkov več kot v prvi polovici lanskega leta. Da je turistična panoga pri nas v vzponu, že dolgo ni več skrivnost. Turizem pa s seboj prinaša tudi posledice, v zadnjem času so najbolj opazne na področju razpoložljivosti stanovanj v turistično zanimivejših mestih. Lastniki stanovanj se vedno raje odločajo za kratkotrajno oddajanje stanovanj preko spletnih platform kot je Airbnb, s tem pa stanovanja izginjajo iz najemniškega trga. Nekateri lastniki stanovanja preko platforme oddajajo tudi samo čez poletje in iz njih izselijo študente in druge najemojemalce. “Na koncu je prišlo do tega, da se je pojavila situacija, ko ni bilo na voljo toliko stanovanj. Ko misliš, da se bodo študentje in vsi ostali izselili, pridejo turisti. Lastniki in najemodajalci so ugotovili, da je to takrat zelo dober posel za njih.” študentka Nika Kratkoročno oddajanje stanovanj v turistične namene brez dvoma spreminja najemniški trg v Sloveniji, na portalu Airbnb pa smo v začetku tega tedna zasledili celo sobo v študentskem domu IV. v Rožni dolini, ki sodi pod okrilje javnega zavoda Študentski dom Ljubljana in naj bi mladim med študijem omogočal ugodnejše bivanje. Ekonomska stanarina za mesec avgust za študenta znaša nekaj čez 56 €, torej 112 € za celo sobo, za nočitev prek Airbnb za dve osebi pa cena znaša odšteli 45 €. Pravo regulacijo oddajanje preko portala Airbnb še vedno čakamo, se pa že sedaj sankcionira nezakonito oddajanje. Kljub visokim globam, ki znašajo od 400 do 30.000 €, se še vedno veliko ponudnikov odloči za oddajanje na črno. Airbnb je bil v osnovi dobra stvar, na začetkih nismo mogli predvidevati, da bo platforma še dodatno vzpodbudila stanovanjsko problematiko v Sloveniji. “Količina stanovanj, ki je bila na trgu za dolgoročni najem, se je zmanjšala, ker se je na drugi strani del teh stanovanj preselil na turistični trg in se začel oddajati turistom. Poznamo različne primere, predvsem se veliko omenja velika mesta kot sta Barcelona in Amsterdam, vendar tudi v manjših mestih kot je Ljubljana to postaja težava in ljudje to zaznavajo kot težavo, da težje najamejo stanovanje.” Aidan Cerar, urbani sociolog Alternative najemu počitniške namestitve preko portala Airbnb seveda obstajajo. Od tistih bolj klasičnih, ko se odločite za hotel ali hostel do modernejših kot sta Booking in Couchsurfing. Med najnovejšimi alternativami je platforma Fairbnb, ki obljublja pravičnejši turizem in zaenkrat nudi namestitve v 6 evropskih mestih. Prednost platforme je v tem, da je povezana z lokalnim okoljem, sodeluje z lokalnimi oblastmi in se pri oddajanju tudi drži lokalne zakonodaje. Čeprav sta pomanjkanje stanovanj, predvsem za mlade, in turizem različni temi, sta v določeni meri zagotovo povezani. Če se želimo lotiti reševanja stanovanjske problematike, moramo nedvomno razmišljati dolgoročno, pri čemer ne smemo zanemariti čedalje večje turistične ponudbe in vedno bolj dostopnejših potovanj.

Tovorni promet na mejnem prehodu Obrežje se je letos v primerjavi z lanskim letom povečal za več kot štiri odstotke. Ob vse daljših kolonah tovornjaki s svežim sadjem in zelenjavo ob petkih pogosto ne uspejo preiti meje do 13. ure, ko svoje delo konča fitosanitarna inšpekcija. Polni tovornjaki zato za ves konec tedna obtičijo na Obrežju. Kljub temu da morajo ob tem ves čas imeti prižgan hladilnik, sta sadje in zelenjava v ponedeljek že v veliko slabšem stanju, kot sta bila v petek.Reportaža z mejnega prehoda Obrežje. Kolone so vse daljše, ob tem pa več tovornjakov, ki prevažajo sveže sadje in zelenjavo, ob koncih tedna s prižganimi hladilniki obtiči vse do ponedeljkaNa največjem slovenskem mejnem prehodu Obrežje se tovorni promet nenehno povečuje že od leta 2015. Pred štirimi leti je mejni prehod prešlo več kot 560.000 tovornjakov, lani 800.000. V prvih sedmih mesecih tega leta je mejo na Obrežju prestopilo že več kot pol milijona tovornjakov. Kolone so vse daljše, ob tem pa več tovornjakov, ki prevažajo sveže sadje in zelenjavo, ob koncih tedna na Obrežju s prižganimi hladilniki obtiči vse do ponedeljka. Fitosanitarni inšpektorji in inšpektorji za varno hrano v petek namreč končajo svoj delovnik na meji ob 13.00. Potem ko je junija Slovenija za tovornjake zaprla 17 mejnih prehodov s Hrvaško, se je tovorni promet na Obrežju še dodatno povečal za od 300 do 400 vozil dnevno. Nadzor je strožji tudi zaradi iskanja migrantov, ki pogosto skušajo prečkati mejo celo v podvozju tovornjaka. Med pregledi policija uporablja tudi testerje za ugotavljanje izdihanega zraka in senzorje srčnega utripa. Ob vse daljših kolonah morajo vozniki tovornjakov hladilnikov, ki prevažajo sveže sadje in zelenjavo, po prehodu meje opraviti še fitosanitarni pregled. Fitosanitarni inšpektorji in inšpektorji za varno hrano ob petkih končajo delo na meji ob 13.00. Če vozniku zaradi predolgega čakanja v koloni ali razmer na cesti posledično ne uspe prečkati mejnega prehoda do te ure, s tovorom obtiči na Obrežju vse do ponedeljka, ko inšpektorji začnejo spet delati. Podjetja, ki se ukvarjajo z uvozom in izvozom, morajo potem trgovcem plačevati penale, sadje in zelenjava se pokvarita, trgovci ju nočejo več sprejeti. “No, to ja. Ampak jaz mislim, da mora biti vozilo za prevoz kakovostno, mora biti prilagojeno temu, da vzdržuje kakovost daljši čas. V državni upravi pa je določen delovni čas tako, kot je.” – direktor Območnega urada UVHVVR Novo mesto Branko Podpečan Tovornjaki s sadjem in zelenjavo morajo imeti ob tem, ko čakajo, ves konec tedna prižgan hladilnik, kar obremenjuje tudi okolje. Na Upravi RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pravijo, da bi za daljši delovni čas ob petkih potrebovali več usposobljenega kadra in tudi dodatnih finančnih sredstev. Uredba o delovnem času v organih državne uprave sicer omogoča tudi izmensko delo, ki ne bi zahtevalo dodatnih sredstev. bty

Požari v zbirnih centrih za odpadke kažejo tudi na pomanjkljivo regulacijo požarne varnosti pri skladiščenju in predelavi odpadkov. Požarna varnost je v veliki meri prepuščena lastnikom. Zakaj bi morali več vlagati v preventivo, namesto da gasimo požare, ko je že prepozno?Aleš Drnovšek in Mateja Gris iz Slovenskega združenja za požarno varnost o tem, da je požarna varnost na odlagališčih odpadkov prepuščena lastnikom“V Sloveniji nimamo nobenih navodil, smernic, pravilnikov, ki bi določali, kako morajo biti odlagališča urejena. To je prepuščeno lastnikom.” – Aleš Drnovšek, Slovensko združenje za požarno varnost Požari v zbirnih centrih za odpadke kažejo tudi na pomanjkljivo regulacijo požarne varnosti pri skladiščenju in predelavi odpadkov. Požarna varnost je v veliki meri prepuščena lastnikom. Zakaj bi morali več vlagati v preventivo, namesto da gasimo požare, ko je že prepozno? “Breme teh požarov gre na vso družbo. Nekdo služi na račun pomanjkljivih varnostnih ukrepov, ker to področje ni urejeno.” – Mateja Gris, SZPV

Na primerjalnem testu nerafiniranega bučnega olja Zveze potrošnikov Slovenije se je večina vzorcev izkazala za dobro, en izdelek pa je vseboval preveliko vsebnost pesticidov. Kot pojasnjuje namestnik generalnega direktorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) dr. Jernej Drofenik, so proizvod že umaknili iz prometa. V njem so bili tudi ostanki nevarnega pesticida aldrina, ki ima podobne lastnosti kot DDT in je prepovedan že več desetletij. Pri bučnem olju mora biti navedeno samo poreklo države proizvodnje, poreklo semena pa ne. Polovica vzorcev, ki jih vzorči UVHVVR, vsebuje ostanke pesticidov. Od 1 do 2 odstotka vzorcev presega dovoljeno vrednost.dr. Jernej Drofenik iz Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin o pesticidih v hrani“Delež neskladnih živil, ki so proizvedena v Sloveniji, je bistveno nižji od deleža živil iz drugih evropskih držav, še bolj pa iz tretjih držav. Neskladnih je pod 0,5 odstotka živil slovenskega porekla.” – Jernej Drofenik Na primerjalnem testu nerafiniranega bučnega olja Zveze potrošnikov Slovenije se je večina vzorcev izkazala za dobro, en izdelek pa je vseboval preveliko vsebnost pesticidov. Kot pojasnjuje namestnik generalnega direktorja Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR) dr. Jernej Drofenik, so proizvod že umaknili iz prometa. V njem so bili tudi ostanki nevarnega pesticida aldrina, ki ima podobne lastnosti kot DDT in je prepovedan že več desetletij. Pri bučnem olju mora biti navedeno samo poreklo države proizvodnje, poreklo semena pa ne. Polovica vzorcev, ki jih vzorči UVHVVR, vsebuje ostanke pesticidov. Od 1 do 2 odstotka vzorcev presega dovoljeno vrednost. “Največ koktejlov pesticidov je v živilih, ki niso sezonska. Npr. v decembrskem paradižniku ali januarski kumari.” – Jernej Drofenik

Kakšno zdravstveno oskrbo tuji turisti sploh lahko dobijo pri nas? Kaj jim zagotavlja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in kaj, če je nimajo? Kam napotiti obolelega turista, ki ne sodi na urgenco? Na vprašanja je odgovarjala Eva Godina s Področja za urejanje zavarovanj in mednarodno zdravstveno zavarovanje ZZZS.Vse večji obisk tujih turistov prinaša tudi vse več primerov, ko tujci iščejo zdravniško pomočMed tistimi, ki so zdravstveno zavarovani v tujini, je tudi naša poslušalka, Slovenka, ki že vrsto let živi v tujini. Pred kratkim je zaradi zelo visoke vročine in gnojne angine pomoč poiskala na lokalni zdravstveni postaji, kjer deluje koncesionarka. Računalniški sistem v ambulanti sicer veljavne evropske zdravstvene kartice ni znal sprejeti. Zdravnica je ni želela pregledati niti samoplačniško, temveč je poslušalko kljub zelo slabemu zdravstvenemu stanju napotila v skoraj dvajset kilometrov oddaljen zdravstveni dom. Primer je s pomočjo pristojnega zastopnika pacientovih pravic rešen, zdravnica je priznala napako in se opravičila. A zgodba je povod, da izvemo kaj več o storitvah, ki jih tujci pri nas lahko pričakujejo. Gospa je visoko izobražena in govori slovensko, a ji kljub temu pomoči ni uspelo dobiti, kaj torej lahko pričakujejo (sploh v turistično manj obleganih krajih) slovenščine in sistema manj vešči tujci? Kakšno zdravstveno oskrbo tuji turisti sploh lahko dobijo pri nas? Kaj jim zagotavlja evropska kartica zdravstvenega zavarovanja in kaj, če je nimajo? Kam napotiti obolelega turista, ki ne sodi na urgenco? Eva Godina s Področja za urejanje zavarovanj in mednarodno zdravstveno zavarovanje ZZZS pravi, da je primer izjema in ne pravilo. “Tuje osebe z evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja imajo povsem enake pravice, kot slovenski zavarovanci.”

Nadzor kopalnih voda traja med kopalno sezono in sicer od 15. junija do 31. avgusta na celinskih vodah, na morju pa se začne že 1. junija in konča 15. septembra. Tveganje za okužbe se zaradi prisotnosti mikroorganizmov fekalnega izvora bistveno poveča na divjih kopališčih, kjer kakovosti vode ne spremlja nihče.Območja naravnih kopališč so dobro označena, v času kopalne sezone tudi poteka redno spremljanje kakovosti kopalnih voda. A možnost okužbe kljub nadzoru obstaja“Dobro kakovost imamo predvsem na morju, saj so vse kopalne vode razvrščene v razred odlično. Nekaj odličnih kopalnih voda imamo tudi na celini. Zavedati se moramo, da smo kot kopalec gost v vodi, ki je življenjski prostor za rastline in živali. Zato naj se ljudje izogibajo kopanju zunaj kopalnih voda, ker s tem lahko uničujejo vodne in obvodne rastline, ki s svojim koreninskim sistemom čistijo vode.” – Mateja Poje, Agencija RS za okolje Nadzor kopalnih voda traja med kopalno sezono, in sicer od 15. junija do 31. avgusta na celinskih vodah, na morju pa se začne že 1. junija in konča 15. septembra. Tveganje za okužbe se zaradi prisotnosti mikroorganizmov fekalnega izvora bistveno poveča na divjih kopališčih, na katerih kakovosti vode ne spremlja nihče. Kopalci se lahko o kakovosti vode pozanimajo na spletni strani Agencije RS za okolje, na kateri so prikazani lokacije nadzora in rezultati merjenj.  “Med padavinami se izpirajo zaledne površine kopalnih voda, ki so lahko kmetijske ali prometne. Tako da po dežju lahko pričakujemo večjo onesnaženost kopalnih voda.” – Majda Pohar, Nacionalni inštitut za javno zdravje

Zadnja leta so staranje prebivalstva, odnos do starosti, domovi za starejše pogoste teme pogovorov in razlogi za nezadovoljstvo. Zakaj smo se odločili, da izpostavimo združenje za dostojno starost Srebrna nit? Ker so v njem ljudje, ki želijo spremeniti odnos družbe in oblastnikov do starejših. Zbirajo informacije, svetujejo, spremljajo delo pristojnih ustanov, razkrivajo nepravilnosti. Napisali so že štiri pisma, v katerih javnost in pristojne, od predsednika vlade navzdol, opozarjajo na slabe razmere v domovih za starejše. Na zadnje pismo so jim zaenkrat po elektronski pošti poslali odgovore le avtomatski odzivniki.Če bo ostalo tako, kot je, bo starost samo za pogumneZadnja leta so staranje prebivalstva, odnos do starosti, domovi za starejše pogoste teme pogovorov in razlogi za nezadovoljstvo. Zakaj smo se odločili, da poudarimo združenje za dostojno starost Srebrna nit? Ker so v njem ljudje, ki želijo spremeniti odnos družbe in oblastnikov do starejših. Zbirajo informacije, svetujejo, spremljajo delo pristojnih ustanov, razkrivajo nepravilnosti. Napisali so že štiri pisma, v katerih javnost in pristojne, od predsednika vlade navzdol, opozarjajo na slabe razmere v domovih za starejše. Na zadnje pismo so jim za zdaj po elektronski pošti poslali odgovore le avtomatski odzivniki. Biserka Marolt Meden, predsednica Srebrne niti, o burnih odzivih na njihove predloge in na kritike slabih praks v domovih za starejše: ”Dobronamerna kritika bi morala biti tudi dobronamerno sprejeta.” Neva Železnik, podpredsednica tega združenja in pobudnica, da je združenje nastalo: ”V domovih za starejše je vse odvisno od vodstvenega osebja. Če je to dobro, je tudi oskrba veliko boljša kot v domovih, v katerih so direktorji nastavljeni po politični liniji. V domovih, v katerih ni empatije in znanja, je slabša oskrba.” Novinarka Neva Železnik je v enem izmed številnih člankov, ki jih je napisala o tej tematiki, opisovala tragični primer osamljene starejše ženske, napisala je, da so ji v različnih uradih pojasnjevali, kako so za to gospo naredili, kar so lahko, v resnici pa niso naredili ničesar: ”To je tipično za našo državo. Birokrati prelagajo papirje, v resnici pa ničesar ne naredijo,” pravi Neva Železnik. ”Vse več je civilnih pobud. Zahtevamo, da se stvari spremenijo. To se mora končati!” odločno poudarja Biserka Marolt Meden, ki upa, da ne bo treba protestirati na ulicah, ker je to res zadnja možnost. ”Če bo ostalo tako, kot je, bo starost samo za pogumne,” svari Neva Železnik, ki ugotavlja, da je v naši družbi vse več staromrzništva. To se kaže na različne načine: ”Če si hoče 65-letnik kupiti telefon, mu ponudijo najbolj primitivnega, začudeni so, če ga zna uporabljati …” Tudi v zdravstvu najdemo veliko podobnih primerov diskriminacije starejših, dodaja Biserka Marolt Meden: ”Do takih pojavov bi morali imeti ničelno toleranco!”