Paolo Pellegrin: ''Fotografiranje je zadnje dejanje neke poti, ki se začne z vprašanjem, kdo si – kot posameznik, kot človek''

''Fotografija je glas, ki je živ,'' pravi fotoreporter Paolo Pellegrin. Svoje prvo naročilo je izvedel v 90-ih na Kosovu, od tedaj pa je nadaljeval delo na kriznih žariščih in območjih spopadov; aktiven je še danes. Spremljal je invazijo ZDA na Irak, drugo palestinsko intifado, genocid v Darfurju, vojni v Siriji in Ukrajini. V objektiv ne zajema samo spektakla vojne, ampak tudi trenutke žalovanja, medčloveške solidarnosti. Zanimajo ga posledice vojnega dogajanja, o tem priča serija portretov mladih palestinskih civilistov, ki so bili ob bombnih napadih trajno poškodovani in zato z vojno za vedno zaznamovani tudi telesno. Spremljal je posledice izraelskih zračnih napadov v Libanonu in dogajanje v Gazi, kamor mu kot zahodnemu novinarju vstop ta hip ni dovoljen. Ob tem Pellegrinove fotografije zaznamuje izjemna estetska kakovost. S fotoaparatom beleži tudi posledice podnebnih sprememb. Njegovo razstavo Antologija v Galeriji Jakopič v Ljubljani denimo zaključujejo podobe razpok v večnem ledu na Antarktiki. Ob odprtju pregledne razstave se je v prestolnici mudil tudi avtor sam, ki smo ga med sprehodom po razstavi povabili k premisleku o mediju fotografije in vlogi fotografa v svetu, zasičenem s podobami. Kot gostja pa se nam je v studiu pridružila še dr. Marija Skočir, umetnostna zgodovinarka, kuratorka in programska vodja Galerije Jakopič. Foto: Blaž Gutman / MGML