Likovni odmevi

Mednarodni festival Svetlobna gverila svojo jubilejno, že dvajseto izdajo praznuje z naslovom Raznolikosti. Tako želijo organizatorji poudariti, da so dela, ki jih predstavlja, različna in da se jih je v dvajsetih letih veliko nabralo. Svetlobna gverila je v tem času postala mednarodno prepoznaven festival, ki je hkrati tudi ena osrednjih prireditev za prikaz sodobne svetlobne umetnosti v regiji. V oddaji gostimo sokuratorico festivala Niko Erjavec, ki je podelila svoje izkušnje in pot od obiskovalke do sodelujoče študentke, zdaj pa kuratorice festivala, ter razmišljala o pomenu Svetlobne gverile v našem prostoru. V drugem delu oddaje je gost pred mikrofonom Antonio Grulli, kurator sestrskega festivala Svetlobne gverile iz Torina Luci d'Artista, ki je podelil svoje mnenje o mediju svetlobe in smislu umetnosti v javnem prostoru. Bere: Aleksander Golja Tonska slika: Maks Pust Glasba: Beepblip

Družbeno kritični cerkveni slikar je tista za večino verjetno presenetljiva oznaka, s katero povezujemo Toneta Kralja, slovenskega umetnika, predstavnika ekspresionizma in nove stvarnosti. A njegova etična drža je očitna že v zgodnejših delih, poudarja Goran Milovanović, direktor Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki in avtor razstave Tone Kralj – vizionarski mistik v Narodni galeriji v Ljubljani, ki se osredotoča na čas med obema vojnama. Ob vstopu v razstavne prostore uzremo dve, širši javnosti dolgo nedostopni, deli – monumentalno, skoraj trimetrsko Zadnjo večerjo in pa nekoliko mlajšo Saloma. Sliki spadata med vrhunce Toneta Kralja in sta bili za to priložnost tudi konservirani-restavrirani.

Rezi, prekrivanja, šivi in fragmenti podob – to je način, kako poskuša svet razumeti umetnica Tanja Lažetić, ki že več desetletij raziskuje razmerja med vidnim in skritim in pa teme vsakdana, spomina, identitete. Pri tem se medijsko ne omejuje – ob knjigi umetnice, fotografiji, videu, keramiki, instalaciji in performansu se v zadnjem času nekoliko presenetljivo obrača k slikarstvu. V Mestni galeriji Ljubljana je na ogled njena razstava z naslovom Laž, ki med drugim prinaša tudi delo Dialog v kuhinji, 2. del. Gre za dialog umetnice z orodjem umetne inteligence o njenem delu, v katerem igra samo sebe in sprašuje, ali bi Tanja Lažetić tako tudi odgovorila. In kaj je odgovorila Izi Pevec?

Odprtje letošnjega Beneškega bienala so pospremili številni protesti ter politični odzivi. Kako ob tem gledamo in doživljamo projekte v nacionalnih paviljonih ter osrednjo razstavo V molu kamerunsko-švicarske kustosinje Koyo Kouoh? Ta se nekaterim komentatorjem zdi premalo politična. Že ob vstopu v Arsenale obiskovalce sicer pričaka pesem If I Must Die (Če moram umreti) palestinskega pesnika Refaata Alareera. A vendar marsikaj tudi umanjka, poudarja Zdenka Badovinac, nekdanja direktorica Moderne galerije v Ljubljani. Saša Nabergoj, direktorica Galerije Ivana Groharja v Škofji Loki, pa ob tem dodaja, da je letošnji bienale v smislu kulminacije številnih kriz in problemov prelomen. Kako sta v luči vsega političnega vrenja doživeli osrednjo razstavo in kateri nacionalni paviljoni so ju letos najbolj nagovorili?

Še vedno keramično ustvarjalnost povezujemo predvsem z uporabnimi predmeti in zelo zahtevno tehnično izvedbo. A keramika je že zdavnaj presegla zgolj svojo praktičnost in pogojenost z obrtniško veščino mojstrov, meja med uporabnim in umetniškim pa se je precej zabrisala. Številna dela so konceptualna in kritično naslavljajo družbene probleme, spet druga že z načinom ponovne uporabe opozarjajo na ekološko razsežnost. Izbor inovativnih in presežnih primerov si vsaka tri leta lahko ogledamo na Mednarodnem trienalu keramike UNICUM v Ljubljani. 6. izdaja poleg že tradicionalne predstavitve umetniške izdelkov v Narodnem muzeju Slovenije prinaša še razstavo uporabnega oblikovanja v Centru Rog. Skupaj tako razstavlja 170 umetnikov iz več kot 30 držav.

V Galeriji Božidar Jakac v Muzeju moderne in sodobne umetnosti v Kostanjevici na Krki je do konca avgusta na ogled razstava Vprašanje pogleda, ki obsega pregled delovanja fotografa Jake Babnika v zadnjih dveh desetletjih. Babnik prek opazovanja in beleženja sprememb v kulturni krajini svojega neposrednega okolja analizira sodobne družbene fenomene in gledalce spodbuja k preizpraševanju (naučenega) pogleda.

Aleksander Bassin je svoje prve kritiške komentarje že v srednji šoli zapisoval v beležko. Najprej je doštudiral pravo, potem še umetnostno zgodovino in prav likovni umetnosti je posvetil vso svojo kariero – kot kustos, kritik, publicist, organizator razstav in dolgoletni direktor Mestne galerije Ljubljana. Pred nekaj leti je svoje spomine ujel v avtobiografijo Obris mojega časa, zdaj pa je pri Založbi ZRC izšla 380 strani dolga knjiga zbranih člankov, predavanj in neobjavljenih prispevkov, ki jih je ustvarjal od petdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Naslovil jo je Gledalec misli: Umetnikovo delo in njegov interpret. V njej najdemo spise o mejah in razsežnostih slikarstva in kiparstva danes, umetnosti v krizi in možnih alternativnih poteh, premisleke o skupinskih identitetnih prostorih, kot je Metelkova mesto, pa tudi predstavitve domačih in tujih umetnikov.

Na travniku v Logu pod Mangartom danes ni več skoraj nobene sledi, a tam je kratek čas stala džamija, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska za potrebe bošnjaških vojakov na soški fronti. Ta praznina pa je še danes polna pomenov, ki bodo v ospredju letošnje slovenske predstavitve na 61. Beneškem bienalu sodobne umetnosti. Skupina Nonument se namreč s projektom Zvočna sled nevidne hiše posveča zgodbi te stavbe, ki je stala le nekaj mesecev, vendar njena sled odpira vprašanja spomina ter politične, verske in teritorialne zgodovine. Pri projektu so med drugimi sodelovali znanstvena svetovalka Anja Zalta, kustosinja Nataša Petrešin-Bachelez, skladatelj Gašper Torkar, vokalna skupina Vokum in Irena Z. Tomažin; komisarka pa je Martina Vovk, direktorica Moderne galerije. Kot poudarjajo avtorji, bo instalacija vzpostavila kontemplativen prostor poslušanja, ki povezuje preteklost in sedanjost ter razpira prepletenost religije, politike in vojne, obenem pa odprla vprašanja o nevidnih strukturah kolektivnega spomina in spreminjajočih se identitetah evropskih muslimanskih skupnosti. Projekt so v pogovoru predstavili Nika Grabar, Miloš Kosec in Neja Tomšič, ki so skupaj z Martinom Bricljem Barago člani skupine Nonument.

Arhitekturni mislec Juhani Pallasmaa meni, da se o arhitekturi ne naučimo največ iz priročnikov, temveč iz literature, filozofije, filma in drugih umetnosti, pa tudi od prijateljev in mentorjev, ki so morda že stoletja pokojni. Leta 1936 rojeni finski arhitekt, pedagog in teoretik še danes spodkopava samoumevnosti stroke. Namesto gotovosti ponuja dvom kot temeljno ustvarjalno orodje; namesto podob poudarja telo, čute in izkušnjo prostora; namesto o rešitvi govori o izpovedi ter poudarja sposobnost empatičnega vživljanja. Arhitektura pri njem ni le funkcionalna, temveč način vzpostavljanja odnosa do sveta – »kako se jaz in svet prepletata«, kot je zapisal sam. Pri Outsiderju je nedavno izšel prevod njegovega dela Ukoreninjenost: Refleksije za mlade arhitekte, ki je nastalo po zgledu Rilkejevih pisem mlademu pesniku in razpira ključne vidike njegove misli. Toda knjiga je dragoceno branje za vse, ki se sprašujejo o svojem odnosu do prostora, poudarjata prevajalec Luka O. Jerman in strokovni sodelavec Matevž Granda.

Palestinska umetnica Samira Badran živi in dela v Barceloni. Je akademsko izobražena likovna umetnica. Njeno glavno izrazno sredstvo je risba, značilnost njene prakse pa preobrazba risbe in njeno mešanje z medijem fotografije ter prehajanje med tehnikami, kot sta kolaž in animacija. Zanjo je umetnost sredstvo, s katero lahko premakne zavest ljudi o dogajanju o Palestini, in njen namen je odpirati prostor, kjer se tovrstnemu razmisleku lahko posveti počasi in podrobno. Meni, da množični mediji ljudi spreminjajo v številke, umetnost pa omogoči prostor čustvom in pripovedništvu. V njenih umetniških delih se plasti čas. Ob obiskih Palestine umetnica fotografira zasedeno ozemlje. Fotografije razdejane pokrajine in odpadlih predmetov natisne na papir, namenjen uporabi v fotografski temnici, potem pa v svojemu studiu v Barceloni intervenira vanje z ilustratorsko gesto, počasi, vztrajno in podrobno. Zarez v emulzijo povzroči kemijsko reakcijo, ki fotografskemu papirju spreminja barvo. Od tod tudi naslov razstave Jedka Palestina, ki je opomnik na desetletja zasedbe Palestine in nasilno zatiranje njenega ljudstva. V oddaji lahko prisluhnete pogovoru z umetnico Samiro Badran in Angels Miralda, kuratorko razstave, ki je predstavljena v Galeriji Škuc v Ljubljani. Oddajo je pripravila Urška Savič, brali sta Mateja Perpar in Lidija Hartman, tonsko sliko je uredil Damjan Rostan.

Spreminjajoči se, živi zemljevid svetlobe - tako Sandi Červek razume svoje slike, o katerih lahko preberemo tudi, da zrcalijo brezmejno in nevidno v zamejenem in vidnem. "Z najbolj zahtevno samoomejitvijo na uporabo ene same barve je ustvaril navdušujoč obsežen opus nefiguralnih podob, ki se v ničemer ne ponavljajo, ampak slikarsko pronicajo v prostore kozmičnih in duhovnih razsežnosti" pa piše v utemeljitvi nagrade Riharda Jakopiča za življenjsko dela, ki jo je prejel letos. Umetnik je leta 2021 prejel nagrado Prešernovega sklada, tedaj je nastal tudi pogovor o njegovem delu.

Barva zahteva od slikarja psihološki napor; ko je ni več v njem, je ni več na platnu, pravi umetnik Oto Rimele, ki se trenutno s pregledno razstavo Od rdeče do rdeče predstavlja v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu. Pod vodstvom kustosa Marka Košnika se v njej na novo sprašuje o pomenu rdeče barve v okviru razvoja svojega likovnega izraza od dvodimenzionalne površine k sliki kot objektu. Kako razmišlja o gledalcu, za katerega si želi, da bi z umetnostjo stopal sam k sebi, ter zakaj je v razstavo vključil avtorsko glasbo, pa izveste v pogovoru, ki ga je pripravila Aleksandra Saška Gruden.

V Mestni galeriji Ljubljana se z do zdaj najobsežnejšo pregledno razstavo predstavlja akademski slikar Silvester Plotajs Sicoe. Naslov Kako sanjati nazaj? nam da na več načinov misliti: naprej, nazaj, v vse smeri – kajti njegov opus po eni strani deluje, kot da ne spreminja kaj dosti svojega sicer izrazito prepoznavnega obraza – ko človek vidi njegovo sliko, reče, ja, to je Sicoe. Ampak argument slikarja je lahko, da se invencija odvija bolj subtilno. Poleg tega motiv ni vedno enak, včasih je slikal več ljudi iz popularne kulture, potem so prišli vtisi iz otroštva. Nekaj se torej spreminja, a v različne smeri, ne le premočrtno. Njegove podobe na po večini velikih platnih delujejo že, če jih ošvrknemo s pogledom, sicer pa so tudi polne simbolike in humorja. Osnovni element je barva, živa, žareča, ki ga je, kot pravi, zastrupila, načrtno se ukvarja z njeno magijo. Prepleta različne principe, na primer čiste barvne ploskve sopostavlja vzorčnemu slojenju, polivanju, ali pa ostro zamejene oblike obda z mehkimi, kot bi jih napršil. Človeške figure, sove, rastline so lahko v na videz kubistični maniri ali pa jih s senco modelira in jim da vsaj delno realističen volumen. Podlage so kdaj gladke, kdaj reliefne. Sicoe, neoekspresionist in punkovski kubist, se ne ustraši, ko na plan stopijo otroška igrivost, eksplozivnost in neke vrste totalnost. Ker med drugim piše poezijo, likovni jezik prepleta z literarnim.

Tandem Small but dangers, ki ga sestavljata Simon Hudolin in Mateja Rojc, že od prvih razstav predstavlja različne "vizualne bodice, s katerimi preizkuša debelost naše kože, ukrivljenost naših sivih celic in predvsem smisel za opazovanje, branje in iskanje neznanega v znanih stvareh", je zapisal Božidar Zrinski, kustos njune razstave Natura Morta v mednarodnem grafičnem likovnem centru v Ljubljani. Gre za njuno največjo samostojno predstavitev doslej. Umetnika pa sta med znana po kroglici govna hrošča govnača z naslovom Frnikula, za katero je sta prejela nagrado skupine OHO.

Pokrajinski muzej Kočevje v ciklu fotografskih razstav Izvor: Kočevje predstavlja najnovejši fotografski projekt Klavdija Slubana z naslovom Peglezen in bič. V njem svetovno priznani avtor, ki se je rodil v Parizu slovenskim staršem iz Kočevja, na svoj značilno subtilni in tankočutni način obravnava spomine svojih prednikov na obdobje fašističnih koncentracijskih taborišč Rab in Gonars. Serija, ki jo je Sluban ustvaril, prej še nikoli ni bila predstavljena javnosti.

Koroška galerija likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu je ob 100. obletnici rojstva Bogdana Borčića, enega najpomembnejših umetnikov druge polovice 20. stoletja pri nas, pripravila zaokrožen vpogled v obširen avtorjev opus. Poleg slik, grafik, risb in skulptur predstavlja tudi dokumentarno gradivo, s čimer se KGLU povezuje z Galerijo Božidarja Jakca v Kostanjevici, ki ji je umetnik poklonil celoten grafični opus. Razstavo je predstavil kustos Jernej Kožar.

Magična ekspresivnost odrevenelih figur in zamolkle, a kontrastne barve so značilnosti slikarstva Klavdija Zornika, leta 2009 preminulega umetnika, ki je leta 2005 prejel zlati red za zasluge za življenjsko delo na področju kulture in prispevek k modernizmu v slovenskem slikarstvu. V Bežigrajski galeriji 2 so trenutno na razstavi V svetlobi življenja predstavljene večinoma doslej neznane risbe, skice za slike, slike močnih barv v dinamičnih kompozicijah in prvič leseni kipi iz umetnikovega zadnjega ustvarjalnega obdobja. Razstavo je na krajše predstavil kustos Miloš Bašin, v drugem delu oddaje pa lahko slišite pogovor s Klavdijem Zornikom, ki je nastal leta 2005, štiri leta pred umetnikovo smrtjo. Tedaj se je z njim pogovarjala Vida Curk.

Olupljeni iglavci z okrašenimi krošnjami in debli, na katerih se pogosto znajde prometni znak za omejitev hitrosti, v zadnjem času pa tudi pravcate improvizirane skulpture ali jumbo plakati – to so rojstnodnevni mlaji, ki naj bi se pravzaprav razvili iz obeležij, povezanih s plemstvom. Čeprav jih danes povezujemo predvsem s podeželjem, jih lahko opazimo tudi v mestnih okoljih, pred leti pa so ujeli zanimanje mlade fotografinje Lucije Rosc, ki se pri svojem delu pogosto posveča spominu, trenutno pa se z razstavo Vozi počasi predstavlja v Mali galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani.

Umetnik in fotograf Tadej Vaukman se v Galeriji P74 Zavoda P.A.R.A.S.I.T.E predstavlja z novo razstavo Dober sin: manifestiranje mize pri vratih. V predstavljenih delih nadaljuje avtoportrete, dokumentiranje lastne očetovske vloge in meditativne razmisleke, ki se vse bolj obračajo k podrobnostim iz narave in portretiranju za avtorja simbolnih predmetov. Miza pri vratih je stavek, ki ga je Vaukman našel v verzu pesmi Camerona Winterja in vanj simbolno naselil vse občutke, ki ga navdajajo ob čutenju minevanja časa in življenja, ki se, kot pravi sam, odvija, kot da bi gledal film.

France Prešeren ima za našo identiteto prav posebno simbolno in tudi mitologizirano vlogo. Zaseda osrednje mesto v naši kulturni, narodni, politični in umetniški zavesti. Raziskan je do obisti, njegov videz pa nam z gotovostjo ne bo nikoli znan – kar je bilo očitno celo tako zelo moteče, da so se pojavili pozivi, da bi ga izkopali in posthumno rekonstruirali njegov obraz. Od kod tako močna potreba, da bi vedeli, kako je bila videti neka znana osebnost? Prešernova podoba mora ustrezati tudi našim predstavam o tem, kako naj bo videti pesnik, ki mu pripisujemo tolikšen pomen. Morda ni čudno, da je Prešernov spomenik v Ljubljani, danes tako samoumeven, ob razkritju leta 1905 razdelil kranjsko javnost – in obe strani sta imeli svoje očitke. Klerikalna struja je bila zgrožena zaradi golote muze, drugi so mu očitali likovno zastarelost. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivih javnosti in drugih Prešernovih podobah razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu, ki je bila v Narodni galeriji na ogled od oktobra 2023 do februarja 2024. Tedaj je nastal tudi pogovor.

»"Ni gore brez doline!" je eden izmed pogosto ponovljenih stavkov akademskega slikarja Karla Pečka, tako kot ni gibanja brez mirovanja in tišine brez glasu. O teh nasprotjih in ravnotežju ter harmoniji govorijo tudi njegova dela.« Tako je zapisala Andreja Hribernik ob umetnikovi razstavi v Koroški galeriji likovnih umetnosti, ki je bila na ogled na prehodu iz leta 2005 v leto 2006. Tedaj se je z leta 2016 preminulim umetnikom, ki je galerijo 40 let tudi vodil, pogovarjala Vida Curk.

V Mednarodnem grafičnem likovnem centru je na ogled razstava grafičnih del Oliverja Pilića z naslovom "Vizualna arhitektura dvoma". Avtor je dela ustvaril v Grafičnem ateljeju MGLC, v njih pa je v svojem prepoznavnem slogu združil tradicionalne tehnike lesoreza in sodobne digitalne tehnologije. Obenem je natisnil nove grafike v tehniki sitotiska, s katerimi zaokroža svoje raziskovanje medijskih podob. O razstavi je v pogovoru z Aleksandro Saško Gruden več povedal kustos Božidar Zrinski.

Fundacija Louisa Vuittona iz Pariza vse od leta 2014, ko so odprli svoje stalne razstavne prostore, predstavlja monografske razstave, posvečene ključnim osebnostim umetnosti 20. in 21. stoletja. Med njimi so do zdaj prikazali dela Joan Mitchell, Marka Rotha in Davida Hockneyja. Konec oktobra lani pa so pripravili edinstveno razstavo del Gerharda Richterja, ki velja za enega najpomembnejših in mednarodno priznanih umetnikov svoje generacije. O razstavi je Aleksandri Saški Gruden več povedala Magdalena Gemra, kuratorka in sodelavka v kuratorskem timu aktualne razstave.

Umetniški praksi Zmaga Lenardiča, prejemnika nagrade Ivane Kobilca za življenjsko delo, ni enostavno najti skupnega imenovalca. Ob koncu 80. in v začetku 90. let je skozi pluralizem sodobnih likovnih praks aktivno izzival rigidne omejitve modernizma, pozneje pa se je usmeril k bolj družbenokritičnim vsebinam. Ali drži, da "se je zmeraj prepoznaval v poziciji drugega – nekoga, ki mu ni lagodno v gotovih pozicijah in prevladujočih tokovih", kot je o njem zapisala Nadja Gnamuš.

December in januar sta v upodobitvah iz zgodovine umetnosti prikazana kot meseca obdarovanj in gostij, a tudi refleksije časa, pravi umetnostna zgodovinarka dvojna doktorica Nataša Golob, ki se je ikonografiji dvanajstih mesecev od pozne antike do renesanse posvetila tudi v magistrski nalogi. Kako so čas dojemali v srednjem veku, smo se z njo pogovarjali ob izteku leta 2021.

Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.

Ob koncu leta se oziramo, spominjamo, komentiramo. Kaj se je na področju likovne in vizualne umetnosti v Sloveniji dogajalo v letu 2025? Kar nekaj močnih razstav smo dobili prav ob koncu, kot so v Cukrarni Art Vital – 12 let tandema Ulaya in Marine Abramović, v Moderni galeriji Festival (ne)hvaležnosti líbanonsko-ameriškega umetnika Walida Raada, v Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu pa Valentin Oman, In Memoriam: Križev pot Ukrajina/Bližnji vzhod, ob 90-letnici tega koroškega Slovenca. O velikem projektu Barok v Sloveniji, pa tem, katera slovita fotografska imena so letos privabile naše galerije, in še čem z Majo Kač, umetnostno zgodovinarko, urednico kulture in novinarko v MMC-jevem spletnem uredništvu RTV Slovenija, ki ji je Slovensko društvo likovnih kritikov letos podelilo nagrado za kritiško delovanje v zadnjih treh letih.

Na zavod GO! 2025 smo med drugim naslovili vprašanje, kolikšen del od skupnega proračuna na slovenski strani Evropske prestolnice kulture je bil namenjen prav področju likovne in vizualne umetnosti. Ta, po njihovi oceni, znaša okrog 10 odstotkov. Ključni projekti so bili razstavi Zorana Mušiča, festivala R.o.R in Pixxelpoint ter 20. mednarodni bienale mladih ustvarjalcev Evrope in Sredozemlja. Ob koncu EPK sta nas za komentar v novogoriškem studiu Radia Slovenija obiskali Rene Rusjan, umetnica, profesorica sodobnih umetniških praks in direktorica programa Akademije umetnosti Univerze v Novi Gorici, ter Nataša Kovšca, umetnostna zgodovinarka, likovna kritičarka in programska vodja galerije GONG.

Slikar, performer in vsestranski umetnik Yoshio Nakajima ustvarja že sedem desetletij. Pri štirinajstih letih je pobegnil od doma in se v iskanju svojega lastnega umetniškega izraza iz vaškega okolja preselil v velemesto, Tokio. Na začetku ustvarjalne poti sta ga navdihovala dadaizem in takrat sodobna japonska umetniška skupina Gutai. Pozneje se je preselil v Evropo, kjer živi in dela še danes. Navkljub častitljivi starosti, Nakajima ima kar 85 let, je na povabilo Galerije Vžigalica prišel v Ljubljano in svojo retrospektivo Umetnost je vedno naslednja možnost odprl z dolgim in živahnim performansom skupaj z umetnico Chico Fukushima. Pred mikrofon smo poleg umetnika povabili tudi poznavalca Nakajimove umetniške prakse dr. Williama Marottija, profesorja zgodovine na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu. Na povabilo oddelka za japonologijo Filozofske fakultete v Ljubljani je Marotti ob razstavi pripravil tudi predavanje o Nakajimovem ustvarjanju. Nakajima je ustvarjal v obdobju, ki je bilo zaznamovano z umetniškim in političnim vrenjem. Njegovo delo simbolizira takraten izstop umetnikov iz muzejev in galerij ter upor proti konformizmu. Yoshio Nakajima, Ginza, Tokio, Japonska, 2023 © foto Sakae Okatomi / Arhiv družine Nakajima (izrez)

Marina Abramović in Ulay, ikoni performativne umetnosti, sta se spoznala pred 50 leti v Amsterdamu in ugotovila, da imata oba rojstni dan 30. novembra. Bila sta vsak iz svojega družbenopolitičnega okolja – ona iz Jugoslavije, on iz Nemčije. Postala sta ljubimca in umetniški tandem, ki je spreminjal zgodovino. V svojem prvem performansu Relation in Space leta 1976 na bienalu v Benetkah sta gola uprizarjala silovite trke teles. Potem sta nenehno preizkušala svoje telesne in duševne meje, v akcije pa vključevala tudi občinstvo. Iz dveh energij sta se zlivala v tretji jaz, ki se je na koncu tako zgostil, da je razpadel nazaj na dvoje, in po dvanajstih letih sta se na Kitajskem zidu z 90-dnevno hojo naproti ob srečanju simbolično poslovila. Velika razstava v Cukrarni z naslovom Art Vital, ki se odpira prav na rojstni dan obeh umetnikov, se osredinja na njuno skupno pot, in sicer najobsežneje do zdaj, marsikaj je na ogled prvič. Nastala je v sodelovanju s Fundacijo Ulay in Leno Pislak ter arhivom Marine Abramović in Sydney Fishman, kurirata jo umetniška vodja Cukrarne Alenka Gregorič in profesorica dunajske akademije likovnih umetnosti Felicitas Thun-Hohenstein. Ob razstavi bodo uprizorili tudi rekonstrukcije nekaterih performansov. Ob tej priložnosti se je za Likovne odmeve z Marino Abramović pogovarjal Žiga Bratoš. Foto: Neža Tuma

Libanonsko-ameriški umetnik Walid Raad se v Moderni galeriji v Ljubljani predstavlja z obsežno razstavo Festival (ne)hvaležnosti. Na ogled so dela, ki jih kontinuirano ustvarja v sklopu treh projektov: The Atlas Group, Skice tega, kar bi lahko zatajil (Scratching on Things I Could Disavow) in Sladke besede: Bejrut (Naročila) (Sweet Talk: Beirut (Commissions)). Razstavo dopolnjujejo tudi dela, ki so nastala posebej za to priložnost. Fotografa, ki se sicer izraža skozi paleto ustvarjalnih praks, v pogovoru predstavlja kustosinja Zdenka Badovinac. Foto: Sanja Rejc

Glavno mesto Francije je te dni v znamenju tedna fotografije in 28. mednarodnega fotografskega sejma Paris Photo. Sejem, ki je bil ustanovljen leta 1997, velja za najpomembnejšo platformo za raziskovanje fotografije in podobe ter spodbujanje dialoga med zgodovinskimi deli in sodobnimi praksami. Z več kot 200 galerijami in 45 založniki Paris Photo ponuja bogat program, razdeljen v pet segmentov. Iz Slovenije se je letos posebne okrogle mize udeležil Dejan Sluga, programski vodja ljubljanske Galerije Photon, ki je tudi nam podrobneje predstavil fotografsko dogajanje v Parizu in pod stekleno streho Velike palače. Foto: Pixabay

Težko bi z opisi zaobjeli ustvarjalca, kot je 82-letni Stane Jagodič. Multimedijski, konceptualni in performativni umetnik, futurist, magični realist, konstruktivist, dadaist. Vse to in morda nič od tega zares. Predvsem že več kot pol stoletja razvija samosvojo vizualno govorico, temelječo na odličnem obvladovanju likovnih izrazil, ki ne potrebuje besedila, da bi jo razumeli. Njegova dela, naj gre za risbe, grafike, fotokolaže, rentgenske kolaže ali skulpture, so hkrati družbeno kritična, satirična in strašljiva, obravnavajo pa anomalije in bizarnosti sodobne družbe, človeško agresijo, tehnologijo, ekologijo. Stanetu Jagodiču so v Mestni galeriji Ljubljana, kjer se je prvič pregledno predstavil leta 1975, v sodelovanju z Galerijo Photon pripravili pregledno razstavo Nemirno oko, kustosa sta Barbara Sterle Vurnik in Dejan Sluga. Foto: Žiga Bratoš

Še pred ogledom razstave Ohlajanje v Galeriji Ravne bi se za vzdušje obiskovalec lahko odpravil nedaleč stran v novo odprti muzej Stara železarna na Ravnah na Koroškem. V teh krajih ima jeklarstvo več kot 400 let zgodovine, ki se na neki način zgosti v temačnem prostoru, polnem velikanskih hidravličnih strojev in trpkega vonja po prekajenem. V njem zdaj vse miruje, v pravem pogonu pa je sosednja proizvodnja. ''Velike in mračne proizvodne hale delujejo na obiskovalca nadrealistično in navdihujoče. Ostri kontrasti svetlobe in teme poudarjajo fotogeničnost industrijskih interierjev, ki spominjajo na prezrte periferne vedute,'' je zapisal kustos Jernej Kožar ob risbah in slikah akademskega slikarja Miha Štruklja, ki je za svoj motiv tokrat izbral SIJ Metal Ravne. Foto: Žiga Bratoš

V Portorožu je na sporedu 28. Festivala slovenskega filma tudi novi celovečerni dokumentarec Damjana Kozoleta. OHO film, pred tem prikazan med drugim že na Sarajevskem filmskem festivalu, je portret skupine OHO in celovito predstavi eno najpomembnejših umetniških gibanj našega prostora, ki je zagovarjalo neideološki, igriv, šaljiv pogled na svet in na človeka v njem. V ospredje je postavljalo odkrivanje poetike življenja in prevpraševalo antropocentrični pogled nanj. Kozole je v film vključil tudi videe in posnetke performansov, ki javnosti dolgo niso bili dostopni. Foto: Posnetek zaslona OHO filma

Andrea Zabric je slikarka, ki živi med Dunajem, Ljubljano in Krasom. Njeni projekti so konceptualno oblikovani in se medsebojno prepletajo. V najnovejši razstavi Le model v prostorih Zavoda 2^32 v Ljubljani je v sklopu dolgometražnega avtorskega projekta predstavila deveto tuto. Tuta v primorskem narečju označuje delovno obleko v enem kosu – prva tuta je bila narejena po merah umetnice same, deveta tuta pa po merah modela, to je bila Tjaša Stanić Gjorgjievski, ki je tuto na otvoritvenem performansu tudi nosila. Poleg nje je nastopil trobentač Nikola Vuković, ki je logiko postavitve, ta pa razkriva notranjo zgradbo projekta, prevedel v slušno izkušnjo. Umetnica je tuto IX posvetila Thei Černigoj, konstruktivistki, ki za seboj ni pustila veliko del. Andreo Zabric vselej zanimajo ravno tiste predstavnice umetniških gibanj, ki v kanonu niso prepoznane. ''Gre za pogosto zanemarjeno obliko sobivanja in ustvarjanja med zakonci (v tem primeru Avgustom Černigojem v času tržaškega konstruktivizma). Piše se premalo kolabiografij.'' Foto: Sara Rman: Dokumentacija projekta tuta IX, 2025, za ''Le Model'', v produkciji Zavoda 2^32.

Galerija Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki obeležuje 50-letnico delovanja in ob tej priložnosti so pripravili obsežno, pregledno razstavo Smeri razvoja: Dela iz Zbirke Gorjupove galerije. Predstavljajo bogato zbirko, ki kot najstarejša v muzeju nastaja že vse od leta 1957. V manjši izvedbi je že bila predstavljena v osnovni šoli v Kostanjevici na Krki, številna dela pa so tokrat na ogled prvič. Več v pogovoru z direktorjem galerije Goranom Milovanovičem in kustosinjo Dejo Bečaj. Foto (izrez): Kaja Selko

V Galeriji Equrna v Ljubljani so septembra na ogled postavili razstavo Manirizmi slikarja in fotografa Jona Derganca. Z njo ne oživlja umetnostnozgodovinskega sloga iz 16. stoletja, temveč se z odkrito uporabo umetne inteligence na novo izprašuje o vlogi umetnosti in položaju umetnikov v sodobni družbi. Derganc v svoji praksi največkrat uporablja medij fotografije, ta pa je pogosto v dialogu s slikarskimi načeli. S prepletanjem obeh medijev raziskuje zmožnosti sodobne fotografije, katere zajeme preobrača v novo fotografsko-slikarsko stvarnost. Meni, da je umetno inteligenco v umetnosti treba uporabljati kritično, kar pomeni njeno vnovično iskanje in preseganje njenih omejitev. Foto (izrez): Jon Derganc, Ko se trudiš biti nekaj, kar nisi, 2025, arhivski pigmentni tisk na Hahnemühle FineArt papirju, 60 x 45 cm

Telekom Slovenije je že trideset let glavni pokrovitelj Ljubljanskega filmskega festivala Liffe, več desetletij pa nastaja tudi njihova likovna zbirka. Približno desetino, dobrih sto slik, grafik in skulptur, je kustos Aleksander Bassin izbral za veliko razstavo v Galeriji Cankarjevega doma v Ljubljani. To je prva javna predstavitev zbirke, ki sicer obsega dela slovenskih in tudi nekaj tujih umetnikov 20. in 21. stoletja. Slogovno je v njej najopaznejši prelom iz modernizma v postmodernizem, ozira se tudi v informel, žanrsko pa jo predstavljajo s figuraliko, krajino, abstrakcijo in kiparstvom. Ogledamo si lahko grafični triptih skupine Irwin, ki je kustosa posebej navdušil, veduto blejskega jezera Matija Jame, Ptiča v solinah Huiqin Wang, kiparsko postavitev Večerja Mirka Bratuša na jedilni mizi, primere naivne umetnosti, s stropa pa se spušča velika tekstilna skulptura Ete Sadar Breznik. Katarina Hergouth, vodja razstavnega programa Cankarjevega doma, poudarja, da so se odločili za brezplačen vstop na razstavo, ki so jo podnaslovili Vidni svet brezmejnih povezav. Nekaj skulptur pa si lahko ogledamo kar tam, kjer so zasidrane, na primer vodnjak Jirija Bezlaja na ploščadi Ajdovščina v Ljubljani. Foto: Žiga Bratoš

Akademski slikar Jernej Forbici se rad pošali, da je v Italiji umetnik, v Sloveniji pa kustos in umetniški direktor. Art Stays, ptujski festival sodobne umetnosti, ki ga že dvajset let vodi skupaj z ženo Mariko Vicari, privablja domača in tuja zveneča imena. V tem času pa lahko v KiBeli v Mariboru ujamemo tudi njegovo razstavo z naslovom Prekleta lakota za zlatom. Za Jerneja Forbicija so značilni veliki formati in klasične slikarske tehnike, ki jih popestri z modernističnimi pristopi, motivično pa je zavezan naravi – v nekoliko magičnih prizorih pokrajine lahko subtilno zaslutimo ekološke razmisleke. Kot zapišejo ob razstavi, ''na njegovih prostranih poljih človek ni preprost prebivalec ali ganjen opazovalec, ampak parazit, odgovoren za dramo vsakdanjega življenja''. " Hkrati ''Forbicijeva narava pripoveduje o sodobnem človeku, ki je sposoben najti lepoto v kaosu". Umetnika, ki sicer veliko časa preživi v tujini, smo obiskali na njegovi domačiji v Kidričevem, kjer je tudi galerija FO.VI, v kateri KUD Art Stays organizira razne skupinske in samostojne razstave. Slika (izrez): Zamegljena prihodnost z umetnimi plastičnimi rožami (Blurry Future with fake plastic flowers)

Palestinska kustosinja in pisateljica Rana Anani raziskuje palestinsko umetnostno zgodovino in vizualno umetnost. V svojih delih se posveča temam izgube, izbrisa in arhiviranja ter vlogi umetnosti kot orodja solidarnosti. Zadnji teden avgusta je bila gostja 4. Mednarodne poletne šole, ki so jo skupaj organizirali Moderna galerija (Ljubljana), Muzej afriške umetnosti (Beograd) in Muzej sodobne umetnosti Črne gore (Podgorica). V Ljubljani smo lahko prisluhnili njenemu predavanju Skozi zrcalo Gaze, v katerem preučuje zabrisane meje med orožarsko in zabavno industrijo. Rana Anani med pogovorm v parku Tabor, foto: Urša Rahne, Moderna Galerija

V razstavišču Le stanze dela fotografia na beneškem otoku San Giorgio Maggiore je od aprila na ogled velika razstava ameriškega fotografa Roberta Mapplethorpa, enega najbolj ekstravagantnih in kontroverznih avtorjev 20. stoletja. Gre za prvo poglavje obsežne italijanske retrospektive, ki bo prihodnje leto predstavila njegova dela še v Milanu in Rimu. Beneški del z naslovom Oblike klasičnega prikazuje 200 del in postavlja v ospredje dialog med sodobno fotografijo in klasicizmom, pri tem pa povezuje plastičnost teles, ki jih je upodobil Mapplethorpe, z antičnimi kiparskimi deli. V sodelovanju z avtorjevo fundacijo iz New Yorka je razstavo zasnoval umetniški direktor galerije Denis Curti, ki je uredil tudi obsežen katalog. Z njim se je pogovarjala Neva Zajc. Foto: Neva Zajc.

Muzej Lah na Bledu, ki ga bodo odprli prihodnje poletje, je projekt, kot ga v Sloveniji še nismo videli. Zakonca Igor in Mojca Lah sta želela ustvariti prostor za predstavitev svoje obsežne umetniške zbirke iz Fundacije Lah, ki sta jo dopolnjevala tri desetletja. Združuje izjemna imena domače in mednarodne modernistične in sodobne umetniške scene, kot so Anne Imhof, Anselm Kiefer, Ilja in Emilia Kabakov, Zoran Mušič, Neue Slowenische Kunst in drugi. Arhitekturo muzeja so zasnovali v slovitem londonskem biroju David Chipperfield Architects. Svetovno priznani arhitekt David Chipperfield, med drugim Pritzkerjev nagrajenec, s svojo mrežo birojev deluje v več okoljih, poleg Londona jih najdemo še v Berlinu, Milanu, Šanghaju in Santiagu de Compostela. Muzej Lah, galerijski kompleks, ki obsega 5000 kvadratnih metrov neto površine, od tega približno 3500 kvadratnih metrov razstavnih površin, je njihov prvi projekt v tem delu Evrope. Sledi glavnim Chipperfieldovim načelom, kot sta spoštljiv dialog z lokalno arhitekturo in naravo ter energetska učinkovitost. Slika (izrez): © David Chipperfield Architects

''Slikanje je zame nenehno kopanje po sebi,'' pravi slikar Ivo Prančič, ki že od 80. let prejšnjega stoletja razvija ekspresivno slikarsko poetiko. Doda, da so ga vedno zanimali ''neki drugačni prostori, ki so kot uganke''. V galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki je na ogled celovit prikaz njegovega obsežnega opusa z jasnim naslovom Pregledna razstava, kurator je Miha Colner. Foto (izrez): Kaja Selko

Slovenija je v vrhu po številu cerkva, posvečenih Mariji, tista na Ptujski Gori pa velja za pravi biser mehke gotike. Lepa Marija in Marija Zavetnica s plaščem sta na znamenitem ptujskogorskem reliefu iz prve polovice 15. stoletja združeni in pravijo, da naj bi bil to prvi primer združitve teh dveh pomembnih gotskih motivov – tudi zato, pa seveda zaradi izjemne likovne upodobitve, sodi v tem delu Evrope v sam vrh. ''To našo umetnost na Ptujski Gori hodijo gledat od vsepovsod, še zlasti pa jo cenijo Francozi,'' pravi pater Toni Brinjovc. Sicer pa romarji prihajajo iz vse Evrope, veliko jih je denimo s Poljske. Na romanje se seveda številni odpravijo prav na dan Marijinega vnebovzetja, ki mu pravimo tudi veliki šmaren ali velika maša in je najstarejši Marijin praznik. V baziliki Marije Zavetnice, cerkvi, ki je nastala okoli leta 1410, jih torej v baročnem glavnem oltarju pričakajo reliefna mojstrovina, na katero pada barvna svetloba skozi velikanske, šilaste vitraje, in tudi več drugih izjemnih umetnin. Pogled z zelenice pa, če je le vreme naklonjeno, razpira čudovito panoramo na Kamniške Alpe, Dravsko polje, Pohorje, Slovenske gorice, Maribor, bližnji Ptuj, pa tudi več cerkva. Foto: Žiga Bratoš

Prizori teniške igre z izpostavljenimi označevalci potrošnike družbe, kot so logotipi blagovnih znamk dragih ur in športnih oblačil. Pa dama, ki v razkošnem, pri prsih razprtem ogrinjalu s koktajlom v roki poseda na zofi, skulptura možakarja, ki v natikačih in havajski majici sedi na zložljivem stolu za taborjenje. In gospa s cigareto ob bazenu, ki vsaj malo spomni na bazene na slikah Davida Hockneya. Ti liki delujejo kar strašljivo brezskrbno, naivno, k temu seveda pripomore način, kako jih Evgen Čopi Gorišek naslika – igrivo, lahkotno. Na obraz, ki je upodobljen najbolj preprosto, kot otroška risba, pa doda značilen nasmešek. V času pandemije so njegova dela dosegla kar nekoliko težko doumljiv mednarodni uspeh, ki se je začel na spletu, natančneje na Instagramu, in nadaljeval v številnih galerijah po svetu, kot so berlinska König Galerie, Plan X v Milanu in na otoku Capri, Padre Gallery v New Yorku, WOAW v HongKongu in več drugih. K svežini v njegovi ustvarjalnosti je takrat, kot pravi, pomembno prispevala selitev v Berlin, kjer je dobil veliko novih zamisli. Foto: Dolce Vita’ at Plan X Gallery, Capri 2021

O mestu lahko razmišljamo na različne načine; ena možnost je, da ga prepoznamo kot živ organizem, telo. Ne nazadnje se v njem vse prepleta, pretaka, spreminja. Očitno se je ta ideja porodila tudi pri projektu Trachea, ki vzporedna tunela pod Kostanjevico v Novi Gorici razume kot sapnik in požiralnik. Skozi drugega, ki je železniški, potuje težja snov, tisti, ki je namenjen pešcem in kolesarjem, pa simbolizira dihalno pot. V njem sta Enej Gala, akademski slikar in vsestranski vizualni ustvarjalec, ter Tomi Novak, skladatelj, tolkalec in vsestranski ustvarjalec zvoka, postavila prostorsko instalacijo, ki se ''navezuje na zgodovinska obdobja in simboliko tunela skozi čas, ob tem pa preizprašuje motive od prazgodovinskih jam do najsodobnejših predorov, ki so bili človeštvu v zagon, da je od nekdaj tako ali drugače posegalo v naravo''. Izobešene skulpture, sestavljene iz različnih odrabljenih predmetov, kot so zvončki za mačke ali avtomobilski amortizerji, se pozibavajo v vetru in ustvarjajo svojevrstne zvoke, del zvočne slike pa prihaja iz zvočnikov, a obiskovalec le stežka loči, kaj pripada čemu. Kot bi se vse skupaj vraščalo ali nasprotno, izraščalo iz predora samega. Instalacija Trachea je del uradnega programa Evropske prestolnice kulture v Novi Gorici. Foto: Žiga Bratoš

Sodni stolp ob reki Dravi v Mariboru je prizorišče samostojne razstave umetnice, skladateljice in raziskovalke na področjih bio-, geo- in hidroakustike Petre Kapš z umetniškim imenom OR Poiesis. Na povabilo Umetnostne galerije Maribor in s kuratorko Andrejo Borin je umetnica v srednjeveškem stolpu razstavila več svojih del, ki jih je povezala v tenkočutno vizualno in zvočno celoto z naslovom Rosa. Zemlja, Kozmos. Foto (izrez): DK

''Naš poklic je zaznamovan z nekaj trpljenja takrat, ko nimamo ideje. Obstaja hiter analgetik: povprečna ideja ali pomoč umetne inteligence. Oboje prinaša povprečne rešitve,'' je povedal grafični oblikovalec Tomato Košir in dodal, da je treba v ustvarjalnem procesu čim dlje vzdržati občutek tabule rase. Nagrajenca Prešernovega sklada smo povabili k pogovoru ob njegovi razstavi Vizualni komentar, ki so jo postavili na ljubljanskem gradu. Domačim in tujim obiskovalcem je v Palaciju in Stanovski dvorani poleti na ogled več kot sto izbranih del, nastalih v avtorjevem 25-letnem ustvarjalnem obdobju – od kulturnih plakatov do kompleksnih projektov. Od prvega protivojnega plakata iz leta 2000, ki ga je ustvaril še kot študent, in nekaterih drugih neobjavljenih del pa vse do najbolj prepoznavnih, kot je Guardianova zmečkana časopisna naslovnica Doba besa, za katero je prejel leseni svinčnik, eno najprestižnejših nagrad tekmovanja britanske izobraževalne organizacije Design and Art Direction. Foto: Zajem zaslona TV Slovenija

''Fotografija je glas, ki je živ,'' pravi fotoreporter Paolo Pellegrin. Svoje prvo naročilo je izvedel v 90-ih na Kosovu, od tedaj pa je nadaljeval delo na kriznih žariščih in območjih spopadov; aktiven je še danes. Spremljal je invazijo ZDA na Irak, drugo palestinsko intifado, genocid v Darfurju, vojni v Siriji in Ukrajini. V objektiv ne zajema samo spektakla vojne, ampak tudi trenutke žalovanja, medčloveške solidarnosti. Zanimajo ga posledice vojnega dogajanja, o tem priča serija portretov mladih palestinskih civilistov, ki so bili ob bombnih napadih trajno poškodovani in zato z vojno za vedno zaznamovani tudi telesno. Spremljal je posledice izraelskih zračnih napadov v Libanonu in dogajanje v Gazi, kamor mu kot zahodnemu novinarju vstop ta hip ni dovoljen. Ob tem Pellegrinove fotografije zaznamuje izjemna estetska kakovost. S fotoaparatom beleži tudi posledice podnebnih sprememb. Njegovo razstavo Antologija v Galeriji Jakopič v Ljubljani denimo zaključujejo podobe razpok v večnem ledu na Antarktiki. Ob odprtju pregledne razstave se je v prestolnici mudil tudi avtor sam, ki smo ga med sprehodom po razstavi povabili k premisleku o mediju fotografije in vlogi fotografa v svetu, zasičenem s podobami. Kot gostja pa se nam je v studiu pridružila še dr. Marija Skočir, umetnostna zgodovinarka, kuratorka in programska vodja Galerije Jakopič. Foto: Blaž Gutman / MGML