Prešernov spomenik kot politična naloga in predmet polemik

France Prešeren ima za našo identiteto prav posebno simbolno in tudi mitologizirano vlogo. Zaseda osrednje mesto v naši kulturni, narodni, politični in umetniški zavesti. Raziskan je do obisti, njegov videz pa nam z gotovostjo ne bo nikoli znan – kar je bilo očitno celo tako zelo moteče, da so se pojavili pozivi, da bi ga izkopali in posthumno rekonstruirali njegov obraz. Od kod tako močna potreba, da bi vedeli, kako je bila videti neka znana osebnost? Prešernova podoba mora ustrezati tudi našim predstavam o tem, kako naj bo videti pesnik, ki mu pripisujemo tolikšen pomen. Morda ni čudno, da je Prešernov spomenik v Ljubljani, danes tako samoumeven, ob razkritju leta 1905 razdelil kranjsko javnost – in obe strani sta imeli svoje očitke. Klerikalna struja je bila zgrožena zaradi golote muze, drugi so mu očitali likovno zastarelost. A je kljub temu šlo za uspešno politično nalogo, povezano s tedanjim liberalnim taborom in oblikovanjem narodne zavesti. Z umestitvijo spomenika našemu največjemu pesniku na osrednji trg v Ljubljani je ta simbolično postala slovensko mesto, pravi ddr. Damir Globočnik, avtor knjige Prešeren in likovna umetnost. Ob njem o Prešernovem spomeniku v Ljubljani, njegovem avtorju kiparju Ivanu Zajcu, odzivih javnosti in drugih Prešernovih podobah razmišlja tudi dr. Mateja Breščak, kustosinja razstave o Ivanu Zajcu, ki je bila v Narodni galeriji na ogled od oktobra 2023 do februarja 2024. Tedaj je nastal tudi pogovor.