Romantika: razkol med stvarnostjo in ideali

Odgovor na razsvetljenstvo, posledica viharništva, tudi francoske revolucije ter vedno močnejšega meščanstva je bilo v književnosti obdobje romantike, ki je zavrnilo razsvetljensko vero v vsemogočnost razuma in klasicistično urejen in skladen svet. Kaj morajo o tem obdobju vedeti maturanti? O prvi polovici 19. stoletja, ki je bilo zelo pomembno tudi za Slovence, s profesorico slovenščine Tino Lušina Basaj Odgovor na razsvetljenstvo, posledica viharništva, tudi francoske revolucije ter vse močnejšega meščanstva, je bilo v književnosti obdobje romantike, ki je zavrnilo razsvetljensko vero v vsemogočnost razuma in klasicistično urejen in skladen svet. Če je romantika na začetku še imela manjvreden prizvok, saj je označevala nekaj neresničnega, nekaj domišljijskega, kar živi v romanu, pa je pozneje izraz dobil pozitivno konotacijo – čustveno, tudi melanholično doživljanje prepada med stvarnostjo in ideali je postalo plemenito. Več o romantiki nam je povedala profesorica slovenščine iz Gimnazije Kranj Tina Lušina Basaj. "V romantiki so v ospredju čustva, junaki so posebni ljudje, ki močno čustvujejo, zatekajo se v naravo, v sanje in so prepričani, da lahko občutijo največjo srečo ali največjo žalost. Romantični junaki prihajajo iz višjih družbenih slojev, to so junaki, ki so vsega naveličani, ki so sentimentalni, torej pretirano čustveni. Tipična lastnost romantike je tudi svetobolje ali svetožalje, torej melanholičen odnos do sveta. V Romanju grofiča Harolda, to je povest v verzih, pa Byron zapiše: "Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet", kar je še ena tipična romantična lastnost: romantični junak je v sporu z družbo – družbe ne razume, družba pa ne razume njega. Tako pridemo do glavne romantične lastnosti, to pa je razkol med stvarnostjo in ideali, zaradi katerega junak ne more najti nekega zadovoljstva."  Romantika pa je zelo pomembna tudi za Slovence. V tistem obdobju je namreč med slovenskimi intelektualci in avtorji potekala slovenska abecedna vojna, t. i. črkarska pravda. Šlo je za tri vprašanja, pri katerih si dva tabora (če poenostavimo: Jernej Kopitar proti Matiji Čopu in Francetu Prešernu) nista bila enotna. Vprašanje črkopisa – s katero pisavo bomo Slovenci zamenjali bohoričico? Bo to meteljčica (Kopitar) ali gajica (Čop)? Po kateri literaturi se bomo zgledovali? Po srbski ljudski poeziji (Kopitar) ali po zahodnih narodih (Čop)?  Ali je slovenščina dovolj bogat jezik, da bi bila primerna tudi za izobražence, ne le za preproste ljudi? Čop je verjel, da ja, Kopitar, da ne. S Francetom Prešernom smo Slovenci ujeli raven svetovne literature, naš jezik je namreč povzdignil na najvišjo raven, primerno tudi za izobražence. V svojem zrelem obdobju je napisal vrhunske romantične pesnitve, med drugim Krst pri Savici, Sonetje nesreče, Sonetni venec (pesem trikrat peta, 14 sonetov in magistrale, zadnji verz soneta je prvi verz naslednjega soneta, verzi pa se ponovijo v magistralu, z akrostihom Primicovi Julji). Med predstavniki svetovne predromantike je treba opozoriti na delo Trpljenje mladega Wertherja Johanna Wolfganga von Goetheja. Pisemski roman je izšel v času viharništva in weimarske klasike, Goethe pa je s tem svojim zgodnjim delom v takratno pripoved vpeljal nov tip romantičnega človeka – plemenitega, ljubečega, a nesrečnega in tragičnega. S tem romanom je vplival ne le na literaturo, temveč celo na oblačilni stil mladih. Jevgenij Onjegin Aleksandra Sergejeviča Puškina, ki ga tudi omenjamo v oddaji, pa je roman v verzih.