Simfonični orkester Zahodnonemškega radia, violinistka Isabelle Faust in dirigent Andrew Manze

2. decembra je v dvorani Union v Mariboru gostoval mednarodno uveljavljeni Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna, ki je izvedel drugi koncert Orkestrskega cikla Narodnega doma Maribor. Vodil ga je ugledni britanski dirigent Andrew Manze, solistka je bila izjemna nemška violinistka Isabelle Faust. Podrobneje Tjaša Krajnc: Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna so ustanovili leta 1947. Poleg bogatega repertoarja je njegovo poslanstvo predvsem v izvajanju sodobne glasbe, saj so zanj pisali in mu posvetili svoja dela številni skladatelji, kot so Luciano Berio, Hans Werner Henze, Krzysztof Penderecki, Karlheinz Stockhausen in Bernd Alois Zimmermann. Simfonični orkester Zahodnonemškega radia je eden najboljših orkestrov z mednarodnim ugledom, ki redno gostuje na najpomembnejših prizoriščih in festivalih po Evropi, v Aziji ter Severni in Južni Ameriki, z večkrat nagrajenimi posnetki pa je že več kot 70 let eden najpomembnejših nosilcev glasbenega življenja v Nemčiji. Orkester redno nastopa v Filharmoniji v Kölnu, sodeluje z najuglednejšimi koncertnimi hišami v Nemčiji in po Evropi ter svoje koncerte prenaša po radiu, televiziji in spletu. Orkestrske glasbenike iz Kölna je tokrat vodil izjemni britanski dirigent in violinist Andrew Manze, ki slovi tudi kot velik poznavalec zgodovinske izvajalske prakse od zgodnjega baroka do pozne romantike, poslušalce pa prepriča z obsežnim in poglobljenim poznavanjem simfoničnega repertoarja ter izredno sposobnostjo komunikacije z glasbeniki, pa tudi z občinstvom. Andrew Manze je s Simfoniki Zahodnonemškega radia iz Kölna v Mariboru gostoval med koncertno turnejo: od Kölna prek Ludwigsburga in Nürnberga do Maribora, nadaljevali pa so jo v dvorani Glasbenega združenja na Dunaju in turnejo končali v Münchnu. Andrew Manze je z orkestrskimi glasbeniki zahodnonemškega radia iz Kölna izvedel štiri mojstrovine treh izmed vodilnih skladateljev 19. stoletja: najprej uverturo k Schillerjevi igri Nevesta iz Messine Roberta Schumanna, nato z violinistko Isabelle Faust dve koncertantni deli iz obdobja romantike: Violinski koncert v e-molu, op 64, Felixa Mendelssohna Bartholdyja, v drugem delu pa Fantazijo za violino in orkester v C-duru, op. 131, Roberta Schumanna in nato z orkestrom najstarejše delo večera: ''Nedokončano'' Simfonijo v h-molu, Deutsch 759, Franza Schuberta. Andrew Manze: ''Sam se vedno vprašam, ne glede na to, ali izvajam Schumannovo ali Bartokovo glasbo, kako naj bi ta glasba zvenela, in kako je skladatelj želel, da bi jo izvajali. Vprašanja so zelo podobna, kot če bi izvajali baročno glasbo, odgovori pa so seveda zelo drugačni. Imam pa še vedno enak zgodovinski pristop do izvajanja glasbe. Zame je to zelo pomembno: ko sta v sporedu recimo Mendelssohn in Schumann, je nevarno, da če ne vprašate zahtevnih vprašanj, pride do enake izvedbe, kljub temu, da je njuna glasba zelo različna. Tudi, ko gre za glasbo, ki je v prostoru in času nastala zelo blizu, pa vendar lahko zveni zelo drugače. Zato se sam o teh stvareh veliko sprašujem, orkestri pa ta izvajalska vprašanja vedno bolje razumejo, s tem pa se je tudi prav zabavno ukvarjati.''''Govorim recimo o fraziranju in glasbenem ravnovesju, zato upam, da bodo poslušalci ob naši izvedbi Schumannovih skladb: uverture k igri Nevesta iz Messine in Fantazije za violino in orkester slišali, da ne zveni tako gosto in težko – ljudje so namreč tradicionalno menili, da Schumann ni znal dobro orkestrirati, a to ne drži, menim, da smo njegovo glasbo izvajali z napačno zvočno predstavo.''''Zelo zanimivo in nenavadno pri Schubertovi Nedokončani simfoniji je, da je to najstarejša skladba v našem sporedu, iz leta 1822, zame pa iz različnih razlogov zveni najbolj moderno. Prvič so jo izvedli šele leta 1865 na Dunaju, to je kar 43 let potem, ko jo je Schubert napisal. Takrat sta bila Schumann in Mendelssohn že mrtva, simfonijo pa je slišal Johannes Brahms. On in drugi poslušalci so bili zelo presenečeni, kako zelo moderno je zvenela ta simfonija, res sijajen, veličasten romanticizem. Schubertovo Nedokončano simfonijo štejem kot Osmo simfonijo, saj je bila Sedma simfonija, ki je v E-duru, muzikološko predelana. To, Sedmo simfonijo, sem z orkestrom tudi večkrat izvedel, simfonija je celovita s štirimi stavki, ima vse melodije, ohranjeni so tudi pomembni podatki, manjka pa orkestracija. Nedokončana simfonija je definitivno Schubertova Osma simfonija.'' Andrew Manze je s Simfoniki Zahodnonemškega radia iz Kölna v Mariboru najprej predstavil uverturo k igri Friedricha Schillerja Nevesta iz Messine, op. 100, iz leta 1851, ki je ena najbolj dovršenih stvaritev znamenitega nemškega skladatelja zrele romantike Roberta Schumanna iz njegovega zadnjega ustvarjalnega obdobja. V drugem delu koncerta je z orkestrom izvedel najstarejšo skladbo na koncertu: ''Nedokončano'' Simfonijo v h-molu, Deutsch 759, delo velíkih razsežnosti v dveh stavkih avstrijskega skladatelja Franza Schuberta iz leta 1822. Medtem ko je v sonatni obliki prvega stavka Nedokončane simfonije, ki temelji na notranjem razvoju, za drugo temo stavka značilna lirična melodija, drugi stavek prehaja med dvema kontrastnima temama: lirično v rogovih in nizkih godalih ter temo otožnega občutja, ki se razvije v dvogovoru klarineta in oboe. Orkestrska igra je bila dinamično večplastna in razgibana, pod sugestivno taktirko dirigenta pa zelo homogena in izrazno poenotena. Solistka večera je bila izjemna nemška violinistka Isabelle Faust, ki je že v mladih letih zmagala na prestižnem Paganinijevem tekmovanju v Genovi ter se hitro uveljavila na mednarodnih odrih. Prejela je vrsto najprestižnejših glasbenih nagrad, kot so: mednarodna nagrada za klasično glasbo ICMA, gramophone, echo klassik in diapason d'or. Isabelle Faust enako prepričljivo izvaja glasbo od 18. do 20. in tudi 21. stoletja: Johanna Sebastiana Bacha, Beethovna in Schumanna, Bartóka in Messiaena ter sodobnega ustvarjalca Jörga Widmanna, sodeluje pa tudi z ansambli, specializiranimi za historično izvajalsko prakso baročne in klasicistične glasbe. Isabelle Faust: ''Za koncertno turnejo sem izbrala Violinski koncert v e-molu Felixa Mendelssohna Bartholdyja, a sem ga želela z drugačno skladbo posebej osvetliti. Tako sem dodala Fantazijo v C-duru Roberta Schumanna. Zelo me navdušuje Schumannova glasba; pogosto igram to Fantazijo, rada igram tudi Schumannov Violinski koncert. Fantazija je njegova predhodnica, napisal jo je nekaj tednov pred koncertom, obe skladbi pa sta nastali med skladateljevimi zadnjimi deli. Fantazija je zelo ganljiva in posebna skladba, ki jo na koncertih le redko slišimo. Zato se mi je zdelo pomembno in primerno to delo predstaviti poleg zelo znanega in priljubljenega Mendelssohnovega Violinskega koncerta v e-molu. Med obema skladbama obstaja zelo veliko povezav in skupnih točk, povezuje ju npr. sloviti violinist Joseph Joachim, za katerega je Schumann napisal to Fantazijo, hkrati pa je Joáchim velikokrat izvedel Mendelssohnov Violinski koncert pod skladateljevo taktirko. Prvič ga je igral, ko je imel komaj 14 let, nato pa je bil kot interpret zelo pomemben pri izvajanju obeh del. Joáchim je zelo rad in pogosto igral Schumannovo Fantazijo, prav tako pa je pogosto izvajal Mendelssohnov Violinski koncert v e-molu. Schumann je v Fantaziji napisal tudi kadenco, ki je značilna tudi za Mendelssohnov koncert, Schumann pa z ''ricochejem'' in odskoki z lokom izpelje svojo kadenco v odsek ''tutti'', kot je videl že v kadenci Mendelssohnovega Violinskega koncerta. Zato menim, da je Schumann zelo dobro preučil Mendelssohnov koncert, preden je napisal Fantazijo in nato svoj véliki Violinski koncert v d-molu.'' Violinistka Isabelle Faust je s Simfoničnim orkestrom Zahodnonemškega radia pod taktirko Andrewa Manzeja izvedla Koncert za violino in orkester v e-molu, op. 64, Felixa Mendelssohna-Bartholdyja iz leta 1844 v treh kontrastno zasnovanih stavkih: s prvim, hitro tekočim stavkom, virtuoznim značajem in z značilno kadenco, ki jo je Mendelssohn zapisal v celoti, z drugim počasnejšim stavkom v tridelni pesemski obliki, ki je po glasbeni vsebini lirična romanca za violino in orkester, ter s tretjim, lahkotno tekočim stavkom v obliki rondoja, v katerem se izmenjuje melodično gradivo med solistično violino in orkestrom.Po tehnično natančno izvedeni, suvereni, muzikalno intenzivni in virtuozni igri v Mendelssohnovem Koncertu v e-molu je violinistka Isabelle Faust v drugem delu predstavila Fantazijo za violino in orkester v C-duru, op. 131. To je domišljijsko zasnovano delo temačnega občutja, ki ga je Robert Schumann napisal v svojem zadnjem ustvarjalnem obdobju, leta 1853. Igra Isabelle Faust je poslušalce presunila s tonsko subtilno, izrazno poglobljeno in muzikalno izrazno violinsko igro. Poslušalce v povsem polni dvorani Union je razveselila z dodanim Schumannovim Intermezzom iz Sonate za violino in klavir v F-duru, v priredbi za violino in orkester, Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna pa je pod taktirko Andrewa Manzeja kot dodatek zaigral še Scherzo iz simfonične priredbe Okteta za štiri violine, dve violi in dva violončela v Es-duru, op. 20, Felixa Mendelssohna Bartholdyja. Fotografije: https://nd-mb.si S koncerta 2. decembra, foto: Dejan Bulut       Isabelle Faust, foto: Felix Broede Andrew Manze, foto: Chris Christodoulou Simfonični orkester Zahodnonemškega radia, Köln, Foto: Peter Adamik