Tamara Stepanyan, armenska režiserka: "Film je dobil obliko osebnega potovanja, ki pa je hkrati tudi kolektivno, zgodovinsko in filmsko potovanje."

Armenska kinematografija ima bogato in burno zgodovino. Nastajala je v senci sovjetske cenzure, v obdobju represije in pregona nekaterih njenih najpomembnejših ustvarjalcev, po razpadu Sovjetske zveze pa se je znašla brez ustrezne infrastrukture in financiranja. Pa vendar imajo Armenci danes izjemno filmsko dediščino, le da zunaj njihove države ostaja skoraj neznana. Ponovnega odkrivanja se je osebno lotila armenska režiserka Tamara Stepanyan, ki živi in ustvarja v Franciji. Njen dokumentarni film Moji armenski duhovi, letos prikazan na Berlinalu, je nastal po smrti njenega očeta Vigena Stepanyana leta 2021; bil je eden najopaznejših armenskih gledaliških in filmskih ustvarjalcev svoje generacije. Tamara Stepanyan svoj film, ki so ga v začetku junija prikazali na festivalu Kino otok v Izoli, razume kot nadaljevanje pretrganega pogovora z očetom. Pregledala je več kot dvesto armenskih filmov iz sovjetskega obdobja, preučila arhivsko gradivo in cenzorske dosjeje ter tako znova osvetlila svet, ki ga mlajše generacije slabo poznajo, starejše pa pogosto potiskajo v pozabo. Tina Poglajen se je z njo pogovarjala o žalovanju in spominu, o protislovjih sovjetske kinematografije, položaju ustvarjalk v pretežno moški filmski dediščini ter o tem, zakaj je včasih prav pogled od zunaj pogoj za resnično razumevanje lastne zgodovine. Bere Ana Bohte, ton in montaža Janez Ahlin.