Tomas Espedal: Peš (ali umetnost divjega in poetičnega življenja)

Roman sodobnega norveškega pisatelja, ki v marsičem spominja na potopis, se navsezadnje bere kot nekakšna meditacijo o nikoli razrešljivem razmerju med mirovanjem in gibanjem, med tesnobo, ki jo zbuja zlata kletka doma, in tesnobo, ki jo zbuja cesta, ki ne pozna koncaSaj drži, da je lani Nobelovo nagrado za književnost prejel pisatelj in dramatik Jon Fosse in da so drame Henrika Ibsena nenavadno pogosto predmet obravnave na maturitetnem eseju, a v splošnem vendarle lahko rečemo, da norveške književnosti bralke in bralci na Slovenskem ne poznamo prav dobro. No, ta bela lisa na našem literarnem zemljevidu Evrope se je pred nedavnim vsaj malo skrčila, saj je v prevodu Marije Zlatnar Moe pod okriljem založbe Beletrina izšla knjiga Peš (ali umetnost divjega in poetičnega življenja), pod katero se podpisuje danes 63-letni norveški pisec Tomas Espedal. Pričujoče delo se, kakor pravzaprav sporoča že njegov naslov, umešča v bližino potopisa. Tematizira pač izkušnjo z niza krajših in daljših pohajkovanj oziroma potovanj, ki jih Espedalov prvoosebni pripovedovalec, v katerem bržčas smemo prepoznati figuro, precej podobno svojemu avtorju, peš opravi po domovini in tujini – od Britanije in Španije do Grčije in Turčije. Toda: od kod natanko prihaja ta neodjenljiva, kompulzivna želja po hoji, po vandranju? Od kod sirenski klic ceste? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Marijo Zlatnar Moe.   foto: Goran Dekleva