"Vedno bolj ugotavljamo, kako zahodno usmerjen je bil grafični bienale"

Grafični bienale Ljubljana, ki je ob nastanku leta 1955 Ljubljano postavil na svetovni zemljevid, pozneje pa se je dolgo soočal s težavami, pogosto povezujemo s politiko gibanja neuvrščenih. Jugoslavija je veljala za nekakšen most med Zahodom in Vzhodom, likovna umetnost pa je bila v očeh odločevalcev priročen vzvod mehke diplomacije. Med razlogi za uspeh pa sta še odločitev soustanoviteljev Zorana Kržišnika in Božidarja Jakca za grafiko kot bolj prenosljiv in demokratičen medij, ki je bil tedaj v skokovitem razvoju, ter Kržišnikovo spretno mreženje. A to je bilo v veliki meri usmerjeno na Zahod, kar je ob ideji neuvrščenosti kot vmesne poti nekoliko presenetljivo. Da je zgodovina bienala bolj kompleksna, kot si morda mislimo, priča zbornik 70 let Grafičnega bienala Ljubljana, ki sta ga uredila Nevenka Šivavec in Gregor Dražil. Ta je v pogovoru razprl pogled v zgodbo bienala – med drugim tudi v dolgo zgodovino težav, ki so leta 2001 vodile v spremembo pristopa in uvedbo kuratorskega principa.