Nedeljski izlet

Ptuj, Ljubljana in Ajdovščina so mesta, na katera najbrž najprej pomislimo, ko govorimo o antični dediščini starega Rima. Morda malo manj znano, a najdišče izjemnega pomena, pa leži med hrušiškimi gozdovi ob cesti Col–Kalce. Z graditvijo te ceste so si Rimljani skrajšali pot med Ljubljano takratno Emono in Akvilejo oziroma Oglejem v Italiji. Na Hrušici so zgradili tudi utrdbo Ad Pirum, ki je bila del obsežnega obrambnega sistema Claustra Alpium Iuliarum; ta je segal vse od Posočja do Reke. Danes je tam arheološki park z muzejsko zbirko Narodnega muzeja Slovenije, ki obiskovalce seznani s tem obsežnim obrambnim sistemom trdnjav

Na tekmovanju organizacije European Best Destinations za najboljšo evropsko destinacijo je Maribor v začetku letošnjega leta osvojil tretje mesto in hkrati postal najboljša evropska kulinarična destinacija. Zato se na tokratnem nedeljskem izletu sprehodimo po starem mestnem jedru štajerske prestolnice, na vožnji s splavom se pridružimo Mariborskim flosarjem in se v prvi slovenski šolski restavraciji naučimo pripraviti pohorsko omleto. Pohorska omleta Sestavine: 3 jajca, 3 žlice sladkorja, 3 žlice moke. Rumenjake ločimo od beljakov. Beljakom dodamo žlico sladkorja in stepemo čvrst sneg. Rumenjakom dodamo dve žlici sladkorja in penasto vmešamo. Moko presejemo in jo vmešamo k rumenjakom. Nato zmesi počasi dodajamo sneg in previdmo premešamo, da zmes ostane čim bolj rahla. V ponvi ali okroglem pekaču s premerom 22 cm pečemo 12 minut v pečici, ogreti na 220 stopinj Celzija. Še toplo namažemo z brusnično marmelado, prepognemo ter okrasimo s stepeno smetano in sladkorjem v prahu. Za konec lahko omleto prelijemo z malo metinega likerja.

Ribolov ima v Sloveniji bogato tradicijo, muharjenje pa je njegova najlepša, in kot pravijo nekateri, najplemenitejša oblika. V zadnjih letih je to tudi turistična ponudba, ki k našim rekam privablja vedno več gostov. In ti imajo veliko možnosti za preživljanje kakovostnega prostega časa daleč stran od stresnega in opravkov polnega vsakdana. Pri nas je približno 28 tisoč kilometrov vodotokov in 1300 jezer, večjih od enega hektara, torej zelo veliko možnosti za muharjenje.

Sončni zimski dnevi kar kličejo po pobegu na sneg. Zaradi visokih temperatur na začetku leta izbire aktivnosti ni na pretek, v nižjih legah so odprta le redka smučišča in tekaške proge, zato navdušenci nad zimskimi aktivnostmi zabavo na snegu iščejo predvsem v sredogorju, tisti najbolj izkušeni tudi v visokogorju. Spoznali bomo zanimivo zimsko aktivnost, ki v zadnjih letih postaja vedno bolj priljubljena: krpljanje. Krplje so najprej začeli uporabljati lovci, v svojem delu Slava vojvodine Kranjske pa jih omenja že Janez Vajkard Valvasor. Kot rekreativna športna aktivnost pa se je krpljanje začelo vzpostavljati v zadnjih dvajsetih letih. Na nedeljski izlet na vzpetine, ki se razprostirajo nad Bohinjem, nas v družbi vodičke Katarine Đurđevič odpelje Tina Šoln.

Tudi turistična kampanja Moja Slovenija, ki želi domače goste zadržati v domovini, priča o tem, da je "industrijski" turizem že zavzel pomembno mesto v branžni ponudbi. Z njim se ukvarja tudi podjetje Podzemlje Pece, ki je nastalo po zaprtju rudnika svinca in cinka Mežica pred dobrega četrt stoletja. Obiskovalcem nudijo kar nekaj enkratnih doživetij več sto metrov pod površjem, še pred vhodom v jamo pa se lahko podučite o 220 milijonov let dolgi geološki zgodovini krajev, kjer se stikata evroazijska in afriška tektonska plošča. V rudarskem muzeju hranijo celo vretence ihtiozavra, kar pomeni, da sta bili Peca in Uršlja gora nekoč davno morska obala.

Za glavne usmeritve slovenskega turizma že nekaj let veljajo butičnost, avtentičnost in trajnostni model. Kampanja Moja Slovenija, ki želi tudi pri domačih gostih vzbuditi zanimanje za skrite posebnosti naše domovine, je podobna tisti s področja kmetijskega resorja Kupujmo slovensko. Nabor 5-zvezdničnih doživetij s sloganom Edinstvena doživetja Slovenije pa nas je tokrat pripeljal v Gornji Grad. Slovenska turistična organizacija je to nišno akcijo sicer začela v nesrečnih kovidnih letih, a zdaj se v teh najbolj intimno družinskih prazničnih dneh, denimo, lahko se odpravite na zeliščno čarovnijo ali duhovni umik.

V mesecu, ko je tekma za predsedniški stolček najbolj aktualna, vas popeljemo na zvočni izlet po Predsedniški palači. Od Tavčarjeve 17 vas vabimo na Erjavčevo 17 v Ljubljani. Odpravljamo se med stene zgradbe, ki odpira vrata ob vsakem državnem prazniku. V skoraj desetih letih si jo je ogledalo že dobrih 27.000 domačih in tujih obiskovalcev. Predsedniško palačo je zgradila takratna Kranjska stavbna družba po načrtih inženirja Rudolfa Bauerja in arhitekta Emila von Försterja. Za sedanji namen so jo začeli uporabljati leta 1898. Velja za kulturni spomenik. To pomeni, da se njena zunanja in notranja podoba v vseh teh letih nista veliko spremenili. Sprehodili smo se po prostorih Urada predsednika Republike Slovenije.

Turistična vodnica Tanja Kostanjšek rada prisluhne zgodbam arhitekturnih prostorov, zato ji je uspelo zbrati veliko ljubljanskih erotičnih zgodb. Pripoveduje jih skupinam, ki jih vodi po središču našega glavnega mesta.

Na klifu obale sesljanskega zaliva stoji Devinski grad. Zgrajen je bil v drugi polovici 14. stoletja, še vedno je v lasti plemiške družine Thurn und Taxis. Njegov aktualni občasni stanovalec je princ Dimitrij, grad je odprt tudi za turiste. Do Devinskega gradu vodi tudi Rilkejeva pot, slavni pesnik je nekaj časa celo živel v eni izmed prepišnih soban in tam spisal serijo elegij. V kompleks sodi tudi park z odličnimi razgledi, številnimi kipi, ribnik in celo bunker, ki so ga zgradili med 2. svetovno vojno. Po Devinskem gradu nas odpelje arhitekt Danilo Antoni.

Kdo pravi, da prave romantike ni več? Kdaj ste se pa zadnjič z vlakom odpeljali na enodnevni izlet - kopat na najbližje morje? Za več kot tričetrt Slovencev, z izjemo tistih, ki živite na skrajnem zahodu, je najbližja morska obala Kvarnerja-pri Voloskem pred Opatijo. 76 km je zračne črte od Ljubljane do tja, dobrih 100 km pa po tirih do postaje Opatija - Matulji. Damjan Zorc se je sredi tedna navsezgodaj, tudi on po dolgih letih odkar so ukinili nekoč priljubljen kopalni vlak, prepustil starim dobrim časom, ki še zdaj vztrajajo na tej železni cesti proti morčiju.

Proti Ormožu bo treba, čisto na hrvaško mejo. Na veliko nedeljo nas je na izlet v zanimiv kraj z imenom v duhu dneva odpeljal Damjan ZorcDanes smo vas hoteli popeljati nekam na malico. Toliko je velikonočnih dobrot in toliko priprav in nakupov in opravil povezanih z njimi, da bomo menda že našli kako ime kraja, ki govori samo zase. Nazadnje smo se vdali, jedli bomo kar popotnico od doma, ker ni ne Hrenovega, ne Jajčne vasi, kaj šele Svete Šunke ob Potici  ali česa podobnega. Na vso srečo se bomo lahko posvetili dušni paši: na veliko nedeljo vas namreč vabimo v Veliko Nedeljo. In da bo razlog za obisk še bolj v duhu časa, je kraj relativno blizu Jeruzalemu - tako da je vse na svojem mestu …  

Izlet v spodnjo Vipavsko dolino, kakih deset kilometrov južno od Nove goriceTokrat vas povabimo na spodnji konec Vipavske doline, kakih deset kilometrov južno od Nove gorice, kjer že dolge mesece ni padlo ničesar z neba – ne v kapljični ,ne v zamrznjeni obliki … prav oni dan, ko smo se odpravljali na izlet, pa so napovedali kislo vreme po vsej Sloveniji. Kis, ja, kis … ta je pa menda najboljši tisti iz Renč? No, ja, morda je bil res, a je zdaj to že zgodovina ... kot so stvar preteklosti postale tudi znamenite opeke iz Renč.

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeLipniška dolina je znana po kovaštvu, ki cveti v Kropi, naš cilj pa je bilo edino smučišče v radovljiški občini. Manjša smučišča so večinoma nižje ležeča, v bližini vasi in naselij, zato se morajo zanašati na umetno narejen sneg. Našli pa smo tudi smučišče Kamna Gorica, kjer je bilo še sredi februarja možno smuči zapeljati tudi po naravnem snegu, čeprav je nadmorska višina smučišča le 570 metrov.  "Smo na osojni legi. Senca tukaj nam dela neko posebno klimo. Ljudje ne verjamejo, kako je mogoče, da imamo tu sploh sneg." - Andrej Zupan, član Športnega društva Kamna Gorica

V času Pekinga doma obiskujemo manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeV Sloveniji je kar precej manjših smučišč, a geografsko nikakor niso enakomerno razporejena. Največ jih je seveda v severni Sloveniji, a tudi južno od Ljubljane se lahko odpravimo na smučanje. Člani Smučarskega kluba Sodražica ob smučišču uredijo tudi tekaško progo, če je na voljo dovolj snega. V teh dneh ga žal ni, zadnji topli dnevi so pobrali še tisti umetni sneg, zaradi katerega je lahko obratovalo smučišče. V tem tednu zato žal ne deluje več, vsekakor pa v Sodražici upajo, da ga bodo letos še lahko zagnali, če bo zima naklonila še kakšno snežinko. "Slike smučišča se pojavijo že pred drugo svetovno vojno, a pravi začetek sega v leto 1969, ko se je kupila švicarska nizkovrvna vlečnica, ki je obratovala do leta 2000. Po tem je smučišče dobilo novo vlečnico, ki deluje še danes." - vodja smučišča in predsednik društva Marjan Grajš

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeGače so enajsto največje smučišče v Sloveniji ter vsekakor daleč največje in najbolj popularno med Dolenjci, Belokranjci, obiskujejo ga tudi Posavci. V začetku 90. let so na tem smučišču prirejali tudi FIS tekme, na katerih so tekmovale naše najboljše smučarke od Špele Pretnar do Urške Hrovat. Z dvema smučarskima šolama in raznolikimi tereni smučišče nudi odličen poligon za številne otroke, ki so in še bodo tam prvič stopili na smuče. Na svoj račun vsekakor pridejo tudi izkušeni smučarji. Od otvoritve 15. januarja so našteli približno 8000 obiskovalcev. V toplejših mesecih se na smučiščnem prizorišču zgodi koncert Rock Gače. "Od začetka je bila v Črmošnjicah samo ena vlečnica, ki je vlekla navzgor. Zdaj je zgodba drugačna. Smučanje sem tu začel učiti že na začetku, pred 35 leti." - učitelj smučanja

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeNekje na pol poti med Celjem in Laškim najdemo Celjsko kočo, eno izmed najbolj znanih malih smučišč. Slovenci ga poznamo tudi zaradi strme dovozne ceste, po kateri so sopihali kolesarji med dirko po Sloveniji. Znano je tudi po tem, da v enaki meri kot pozimi na snegu, poleti nudi rekreacijske užitke na suhem, vključno s sankaškim poligonom po tirnicah. "Najboljše je pripraviti smučišče takrat, ko je dovolj velika vlaga. Če gre za kombinacijo umetnega in pravega snega, se da progo zelo lepo prirpaviti," pove vodja obratovanja Jure Lesjak.  Smučišče je morda res majhno, a z zmogljivostjo 800 smučarjev na uro in umetnim zasneževanjem prog se lahko postavi ob bok tudi večjim.  "Že 28. februarja 1932 je potekala tekma na Celjski koči, tukaj je smučal tudi Martin Čater, ki se še vedno rad vrača sem." - direktor hotela Celjska koča Gregor Bezlaj

Številni obiskovalci se smučišča spomnijo po topli malici, ki je bila vključena v smučarsko karto: hrenovka in pomfrit, palačinke ali pol pečenice z zeljem 35 kilometrov iz Ljubljane, pet kilometrov od Geossa, ob cesti, ki povezuje Moravče in Zagorje ob Savi, je tik ob gostišču Pri Vidrgarju urejeno manjše smučišče, namenjeno najmlajšim, Kandrše-Vidrga. Zamisel o smučišču je pred tridesetimi leti dobil Franc Vidrgar, ki je že leta 1966 tam odprl gostilno. Ta je še vedno znana po odlični hrani in menda je tudi na smučanje kdo prišel prav zaradi kulinaričnih razlogov. Zdaj smučišče vodi Vidrgarjev vnuk Sebastjan Žibert. "Naš ata si je omislil vlečnico, kar je bilo za tiste čase pravi luksuz. Zaradi milih zim smo potrebovali še snežni top. V zadnjih letih smo zasneževalni sistem modernizirali, tako da v nekaj dneh naredimo zadostne količine snega, ki omogočajo sankanje in smučanje za najmanjše obiskovalce. Kot vidite, gre za 180 metrov dolgo progo, ki je namenjena le začetnikom, nezahtevnim smučarjem in tistim, ki želijo znova občutiti smučarske občutke in obnoviti svoje znanje." Smučišče Kandrše-Vidrga sicer ni edino v Zasavju, je pa edino, ki obratuje ob pomoči umetnega snega, naravnega je tam razmeroma malo. Zanimivost je, da je bilo to smučišče včasih znano kot najnižje ležeče smučišče s 416 metri nadmorske višine. Pozneje mu je ta naziv odvzelo smučišče v Prlekiji.

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeSamo do športnega parka sredi Raven na Koroškem se zapeljete, pa ste že tik pred vlečnico smučišča Poseka. Pravo mestno smučišče je tam tako blizu, da za volanom niti refrena Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori … ne boste odpeli več kot trikrat, pa boste že snemali dilce s strehe vašega avtomobila.  "Poseka je nižje ležeče smučišče, ki mu lahko rečemo smučišče v mestu. Imamo dve progi in otroški poligon. Takoj iz naših domov in službe smo lahko na smučišču, to je res biser, ki ga imamo na Ravnah na Koroškem." - Dejan Pandel, direktor zavoda

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeSlab kilometer iz vasi Luče se nahaja malo smučišče, ki ima vse, kar imajo veliki: umetno zasneževanje, teptalec snega ali ratrak po domače in tudi reflektorje, ki omogočajo odlično nočno smuko. Skoraj vsak konec tedna pa tam gostijo tudi pomembne tekme: približno 300 metrov dolga proga in dve nizkovrvni vlečnici nudijo odličen poligon za mlade nadobudne smučarje. Poleg smučanja se lahko tukaj preizkusite tudi na tekaških progah za skate in klasiko. Začeli so pred 11 leti, ko se je 16 navdušecev zbralo skupaj, pobudnik vsega je Matjaž Robnik, ki je zbral ekipo, ki je kupila top za sneg in začela smučarsko pot. "Ko sem hodil smučati v tujino, mi ni bilo jasno, zakaj ima vsaka vas manjše smučišče. Potem mi je postalo jasno, da so manjša smučišča generator smučanja."  

V času Pekinga doma smo obiskali manjša smučišča po Sloveniji, ki so pogosto poligon za to, da smučarski talenti začnejo brusiti svoje znanjeManjša smučišča so velikokrat kraj, kjer bodoči smučarski talenti začnejo graditi svoje znanje. Še pred obiskom Kranjske Gore smo ostali na Gorenjskem, kjer smo obiskali Bohinjsko Bistrico. Smučišče Kozji hrbet oziroma Kobla je bilo nekoč zelo priljubljeno, a zadnjih 10 let ni delovalo. Pred tedni pa so ponovno zagnali vlečnico Kozji hrbet.  "Naše malo smučišče Kozji hrbet je izjemno dobro obiskano za vikende, s čimer smo zelo zadovoljni." -  Boštjan Mencinger, predsednik Turističnega društva Bohinj in zunanji sodelavec smučišča Proga na Kozjem hrbtu je dolga 440 metrov in po besedah žičničarja Janeza je služba na smučiščiun sanjska, saj si "na svežem zraku in soncu. Naša glavna skrb sta varnost in zadovoljstvo ljudi. Sploh mlajši otroci imajo strah pred sidrom, tako da smo se odločili, da bomo sidra podajali vsem obiskovalcem, ne le najmlajšim," pove žičničar Janez, ki dela na smučišču, kjer pretirane gneče ni. "Največ smučarjev je bilo prejšnjo nedeljo, 236 smučarjev. Še vseeno se da dobro nasmučati, ker ni pretirane gneče." - Igor Sodja, vodja smučišča Kakšno pa je pravo poimenovanje smučišča: Kobla ali Kozji hrbet? "Kobla je staro smučišče, ki je obratovalo več desetletji. Celotna Kobla je bila do vrha hriba. Obsegala je tri sedežnice in s svojim delovanjem žalostno zaključila leta 2011. Znotraj stečajne mase se je usposobila najnižja vlečnica Kozji hrbet, to pa je zdaj naše smučišče."

Dvorec Rakičan boste zagledali le kakšni dve dobri ognjemetni raketi stran od Murske Sobote, takoj za mestno bolnišnico, desno ob magistralkiBaročni dvorec Rakičan, dokončno prezidan v 18. stoletju, je že zaradi velikosti, predvsem pa nezgrešljive zunanje podobe iz tistih najbolj arhetipskih rdečih opek in bobrovcev na strehi, nemogoče spregledati. Skozi ozek vhod zapeljemo na največje notranje dvorišče v Sloveniji in se takoj znajdemo v popolnoma drugem svetu, docela obkroženi z obokanimi stebrišči in hodniki, konjskimi stajami, gostinskim lokalom, administrativnimi in pomožnimi stavbami v enem kvadratastem kosu. Ampak Dvorec Rakičan je mnogo več od tega, k čemur nas na prvi pogled priklene arhitektura. Sledeč vonju sena se nam skozi drug podhod takoj odpre pogled na otroška igrišča in obširen odprt park-ter seveda konjske maneže, kjer sem našel oskrbnico ducat in pol  velike črede različnih konjskih pasem, vseh velikosti in spolov in starosti.   Oddaja je bila pripravljena tudi s finančno podporo Evropske unije. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Evropske unije.

Tokrat nas pot pelje na jugovzhod Slovenije, tik ob mejo s Hrvaško, kjer nas v vsej svoji idiličnosti pričakuje Bela krajinaTam, kjer se svet ustavi, tam, kjer med brezami mirno teče reka Kolpa - tam najdemo očarljivo, a prepogosto prezrto Belo krajino. Odmaknjena od avtocestnega hrupa ta ohranja svojo preprostost in pristnost v zatišju siceršnjega slovenskega turističnega razmaha. Kljub bogati naravni in kulturni dediščini pa je tam pozimi turistično zatišje. Gre namreč za izrazito poletno destinacijo, turistični delavci pa veliko delajo na podaljševanju sezone, ki je sicer v veliki meri odvisna od temperature Kolpe. "Predvsem bi radi omilili pritisk na reko v poletnih mesecih. Raje bi videli, da je julija in avgusta tukaj kakšen kopalec manj. Obiskovalci lahko tudi izven poletne sezone na izobraževalnih tablah ob sprehodu marsikaj spoznajo - v Krajinskem parku Kolpa imamo 73 naravnih vrednot in 24 kulturnih spomenikov." - Boris Grabrijan, direktor Krajinskega parka Kolpa Stopnic ne želijo preskakovati. Zavedajo se, da lahko samo s premišljeno promocijo ohranijo vizijo butičnosti in ozaveščenost o tem, da njihovo lokalno okolje enostavno ni kos množičnim obiskom prenatrpanih avtobusov. Matjaž Pešelj, direktor podjetja Gostinstvo in turizem Metlika, si želi in upa, da bodo v prihodnosti v Beli krajini živeli od narave, a hkrati ohranili njeno avtentičnost. "Poskušamo ne samo govoriti o zelenem, trajnostnem in petzvezdničnem. To želimo tudi zares živeti. Naše namestitve so prilagojene sodobnemu gostu, o naši viziji pa turiste tudi ozaveščamo. Želimo si, da iz Bele krajine odnesejo čim več spominov, hkrati pa tukaj pustijo čim manj odtisa." - Matjaž Pešelj Pogovarjali smo se tudi z direktorico razvojno-informacijskega centra Bela krajina Barbaro Papež Lavrič in mlado kantavtorico ter turistično delavko Klaudijo Jaketič. Izlet popestri veslanje po reki Kolpi.Foto: Val 202 Z uporabo električnih koles lahko sami raziskujemo lepote Bele krajine. Ob dobrodošlici je vedno na mizi tudi belokranjska pogača s kumino.

V Narodni in univerzitetni knjižnici so na ogled kartografski zakladi slovenskega ozemljaKje so tisti časi, ko smo s seboj na izlet vzeli zemljevid, na njem iskali pravo pot in ob tem tudi mislili, kar nam ob današnjih aplikacijah ni treba. Slovenija ima krasne kartografske izdelke, ki so ostali v preteklosti prezrti, zato so se v Narodni in univerzitetni knjižnici odločili, da jih nekaj postavijo na razstavo in tako širši javnosti prikažejo zanimivosti in pomen zemljevidov. Razstava z naslovom Kartografski zakladi slovenskega ozemlja je plod sodelovanja NUK-a in  Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU oziroma njegovega Zemljepisnega muzeja. Kronološko so predstavljeni pomembnejši zgodovinski zemljevidi slovenskega ozemlja od prvih znanih prikazov v 16. stoletju do Zemljevida slovenskih dežel in pokrajin Petra Kozlerja iz leta 1853. Willem Janszoon Blaeu: Kras, Kranjska, Istra in Slovenska marka, 1635 Georg Matthäus Vischer: Novi geografski opis nadvse rodovitne vojvodine Štajerske, 1678 Janez Vajkard Valvasor: Kranjska, Kras, Istra in Slovenska marka, 1689 Johann Baptist Homann: Zemljevid vojvodine Kranjske, Slovenske marke in Istre, 1714–1724 Janez Dizma Florjančič pl. Grienfeld: Horografski zemljevid vojvodine Kranjske, 1744 Baltazar Hacquet: Litološko-hidrografski zemljevid slovanskih narodov, 1782 Peter Kozler: Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin, 1853  

Za industrijsko sivino se skriva veliko zelenja in prijaznih ljudiKo se človek iz Ljubljane z avtom odpravi proti Hrastniku, bo zaman iskal odcep na avtocesti: čeprav gre za enega od mest zasavske trojke, odcepa za mesto v dolini potoka Boben ni. Tudi pogled skozi okno vlaka Hrastniku dela krivico, za industrijsko sivino se skriva veliko zelenja in prijaznih ljudi. Hrastnik je sredi poletja za dva dneva obiskala valovska ekipa pod okriljem projekta Tokio doma, ko smo ne le spremljali športne uspehe naših olimpijcev, ampak tudi spoznavali Slovenijo.

Poletno odkrivanje enkratnih kotičkov Slovenije z imeni, ki jih še nikdar niste imeli na jezikuSlovenija je majhna, ponavljamo v en glas, potem pa tudi med najbolj vztrajnimi popotniki ugotavljamo, da svoje deželice ne poznajo niti napol. Bone zapravljamo povečini v turističnih biserih, ki jih pozna vsa Evropa, in se potem še mrščimo zaradi gneče … poletno odkrivanje enkratnih kotičkov Slovenije si je Damjan Zorc tokrat privoščil v krajih z imeni, ki jih še nikdar niste imeli na jeziku - odpravil se je v Cezlák s kamnolomom čizlakita nad Slovenskimi Konjicami.

Po poti, po kateri so iz gradu Rajhenburg v Brestanici na svoja posestva hodili menihiPrva asociacija na besedo trapist je najbrž za marsikoga sir. In trapist je res sir, doma v Franciji, od koder so ga v srednjo Evropo prinesli trapisti, menihi, katerih osnovno pravilo je ORA ET LABORA, moli in delaj. Trapisti so se zapisali tudi v zgodovino gradu Rajhenburg v Brestanici, ki so ga kupili leta 1881 in v njem vse do nemške okupacije izdelovali sir, likerje in čokolado Imperial. Poznani so bili tudi po tem, da so v Posavju naredili prvo elektrarno, tja pripeljali prvi traktor, gojili so tudi vinsko trto in bili prvi, ki so jo škropili proti peronospori z raztopino modre galice. In prav po poti, po kateri so menihi hodili na delo na svoja posestva, poteka Pot trapistov, ki letos zaznamuje deset let. Krožna pot se začne v Brestanici, zaokroži ob reki Savi na področje Sremiča, se povzpne na 488 metrov visoko Grmado in vodi nazaj prav do gradu Rajhenburg, ki je kulturni spomenik državnega pomena in v katerem je na ogled razstava o življenju te zaprte skupnosti. Po Sloveniji z Valom 202 - ob podpori Slovenske turistične organizacije.

Na dan kraškega ovčarja, naše edine avtohtone pasme psov, smo se odpravili v ŠtanjelSinovi burje je nov dokumentarni film režiserja in scenarista Mihe Čelarja, posvečen kraškemu ovčarju, naši edini avtohtoni pasmi psov, ki izvira s Krasa in se do zdaj v nekaj sto letih ni veliko spreminjala. Nastal je na pobudo akademskega slikarja, predsednika Kluba kraških ovčarjev Slovenije in avtorja knjige o Sinovih burje Blaža Vehovarja. Na naši Televiziji Slovenija ste si film lahko ogledali minuli torek, za vse, ki ste ga zamudili, pa je film še na voljo za ogled v arhivu RTVSLO. Na dan kraškega ovčarja smo obiskali Štanjel, kjer nam je Blaž Vehovar opisal glavne značilnosti te vrste psov. "Iz psa, ki je varoval črede, je nekako zavil v smer družinskega člana. To tudi tej pasmi omogoča preživetje. Je pa kraški ovčar v nasprotju z drugimi pastirskimi pasmami drugačen zato, ker je to pes, ki je bil vedno ob gospodarju. Druge pasme, ki so bile na pašniku same, so bile pasme pastirja, to pa je pes gospodarja. Zato ima do človeka lep značaj in se ga da lepo vzgojiti."

Te dni minevata dve desetletji, odkar je zemeljski plaz nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil veliko škode in pod seboj pokopal sedem domačinovTe dni minevata dve desetletji, odkar je plaz Stože nekaj minut po polnoči zravnal zgornji del vasi Log pod Mangartom, povzročil ogromno škode in pod seboj pokopal sedem domačinov. Ena najhujših naravnih nesreč na Slovenskem v zadnjih nekaj sto letih je bila preizkušnja na številnih področjih, kot že velikokrat pa se je tudi takrat pokazala človeška solidarnost. Po 20 letih so spomini še vedno živi, a domačini raje kot v preteklost zrejo v prihodnost. Te dni je bilo vreme v Logu pod Mangartom popolno nasprotje tistemu novembra leta 2000. Okoli 11. ure je sonce pokukalo izza Rombona in obsijalo dolino, ki jo objema 15 dvatisočakov – Mangart, Jalovec, Jerebica in drugi. Spokojen mir, ki ga sem in tja prekineta le zvok motorne žage in traktorja marljivih domačinov. Povsem drugačna je bila slika pred dvema desetletjema. Poleti so predvsem južno in vzhodno Slovenijo zajele suše, primanjkovalo je pitne vode in se vnelo več kot 5000 požarov, je pa narava jeseni udarila na drugem koncu. Oktobra in novembra so v Posočju nastopile najhujše padavine v zadnjem stoletju. Gmota se je prvič utrgala prav na današnji dan, drugi, tragični plaz pa je v dolino zgrmel 17. novembra nekaj minut čez polnoč. Še preden so iz opazovalnic sporočili, kaj se dogaja, je bilo prepozno. Blatni tok, pomešan s kamenjem in drevjem, je prihrumel s silovito hitrostjo 30 km/h. V dolino je prigrmelo milijon in pol kubičnih metrov materiala in povzročilo pravo razdejanje. Večina domačinov je prejšnjo noč poiskala varno prenočišče, naslednjo pa so – kljub drugačnim navodilom – nekateri v ogroženih hišah ostali v svojih domovih, kar je bilo zanje usodno. Med njimi sta bila tudi Viktor in Marija, oče in mama Igorja Černute, ki se je slabe pol ure prej odpravil proti Bovcu. "Dvajset let je dolga doba, spomin je pa še vedno živ, kot da bi bilo včeraj. Slišali smo se 20 minut pred plazom. To je bil zadnji pogovor z mamo. Moje zadnje besede so bile spodbudne, naj gre na varno, ampak ni poslušala … Glede na to, da je nikoli nismo našli, je bila takrat verjetno zunaj. Vsaka stvar prinese slabe in dobre stvari. Dobre so, da smo dobili čistilno, nov vodovod in vse, za kar bi se morali sami boriti še 20, 30 let, je prinesel plaz. Dolina se je iz prepoznavnosti po plazu obrnila v prepoznavnost po turizmu." – Igor Černuta, danes predsednik Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, je v plazu izgubil starše. Zjutraj si zaradi megle razmer na več kot 20 hektarjev velikem plazišču niso mogli ogledati s helikopterjem. Plaz Stože je porušil šest hiš in gospodarskih poslopij, poškodoval še 23 drugih, odnesel mostove, del ceste in s tem pomembno povezavo s Predelom in italijansko stranjo, električne in telefonske napeljave, kmetijska zemljišča in gozdove, a najhuje – pod seboj je pokopal sedem domačinov: poleg že omenjenega Viktorja in Marije še najmlajšo, 36-letno Zlatico, Marjana, Antonijo - Tončko, Ido in Elizabeto - Lizo, ki je ravno praznovala 96 let. Nečakinja Breda, ki sicer že 40 let živi v Novi Gorici, se je živo spominja: "Vsakokrat ko pridem domov, mislim, da bom videla teto dol v tisti stavbi. Obujati take spomine je žalostno. To je moj dom. Tudi če sem šla proč, se počutim tu doma." Tudi strokovnjaki so po dogodku skušali najti razlage. Nekateri menijo, da so k nesrečnemu razpletu pripomogli tudi potresni sunki, ki so Posočje stresli 14. novembra. Aleš Horvat, vodja ekspertne skupine za področje hidrotehnike in hudourništva, je takrat povedal: "Prvo so geološke razmere, drugo huda namočenost, tretje posledice potresov in premikov, zelo neugodna kombinacija. Zajedal je globinsko, obremenil naprej – videti je tako, kot bi se odprla nova dolina." A domačini danes ne pogledujejo proti Mangartu v strahu. Življenje se je v tisti sekundi resda ustavilo, a potem tudi hitro steklo naprej, poudarja Domen Černuta: "Ne moremo živeti vedno s to mislijo na plaz, z zanko okrog vratu in kdaj se bo to zategnilo. Življenje je teklo naprej. Naredili so se hiše, infrastruktura, alarmni sistem, razbijač drobirskega toka, vas je narejena, kot je treba. Problem je pa drugi – demografski, tako kot povsod." Od leta 2000 se je število ljudi s 140 zmanjšalo na 90 ljudi, ki tu živijo stalno in priložnost zdaj vidijo predvsem v turizmu. Skupaj s kočo na mangartskem sedlu imajo na voljo približno 170 turističnih postelj. Center doživetij, pozimi Razvojna zadruga Mangart ureja manjše družinsko smučišče in tekaške proge, številne zgodovinske zanimivosti, kot je Štoln – predor z rudnikom v Rajblu, poleti so možnosti – tudi z novo Julijano Trail, ki gre skozi vas – neomejene. "Midva sva videla priložnost, da ostaneva na podeželju. To je privilegij, to ni sila razmer. Zdaj živimo tu enajst let, uredila sva apartmaje, prva leta smo leta polepšali nonotu. Ni bolj idealnega kraja za vzgojo otrok, ob koncih tedna gremo v hribe in sploh se ne počutim, da bi bili prikrajšani ali daleč od nečesa," pove Urška Mlekuž Vončina. Povedo pa domačini, da je še nekaj mladih družin, ki bi se rade preselile, a zemljišča ali hiše ni enostavno dobiti, saj se velikokrat proda za počitniško hišo – tako Slovencem kot tudi tujcem. Vrnimo se v leto 2000. Škodo po plazu so ocenili na 31,7 milijona evrov. Državni zbor je po hitrem postopku 21. decembra sprejel interventni zakon. Plaz je udaril le dve leti po velikonočnem potresu, zato so sanacijo prepustili takrat ustanovljeni državni tehnični pisarni, ki jo je vodil Stanislav Beguš. "Država se je sorazmerno hitro odločila. Že prej smo imeli predvideno, da bomo obnovil 23 objektov, po plazu pa so prišli novi objekti – 16 oz. eno nadomestno stanovanje v Bovcu. Najprej je bilo treba dobiti primerno in varno lokacijo, zgraditi vso pripadajočo infrastrukturo s čistilno napravo in preostalim. Prve štiri objekte smo končali leta 2003, počasi smo preostalo končevali do leta 2009. Sanacijo mostu čez Predelico, razbijač murastega toka, monitoring, alarmni sistem je prevzela država, Ministrstvo za okolje." Po podatkih Ministrstva za okolje in prostor je država za odpravo posledic, alarmni sistem in druge ukrepe po plazu Stože namenila 26,4 milijona evrov, za dokončanje vseh nalog – med drugim jih čakata še dve brvi čez Koritnico ter dokončna ureditev plazišča in  Mangartske planine – jih bo potrebovala še pet, saj se je z gospodarsko krizo po letu 2010 obseg denarja za sanacijo plazov bistveno zmanjšal. Ne pozabi pa tudi Stanislav Beguš poudariti solidarnosti ljudi, ki so ob tej tragični nesreči stopili skupaj in zbrali za skoraj pol milijona evrov. Takole je v dneh po plazu našemu novinarju Ediju Proštu pripovedoval Žarko Mlekuž: "Prihaja zelo veliko pomoči, solidarnost je izjemna. Pomagali si bomo med sabo. Mislim, da je ta vaška skupnost zdrava. Kar je zelo pomembno, ta vas nikoli ni bila zaprta. Je pomembna povezava z Italijo in Koroško, pomembne so zgodovinske povezave." In tako je še danes, le da so zdaj te povezave okrepili turisti. Prav na dan, ko sem obiskala Log pod Mangartom, je nad njim tako kot takrat krožil helikopter. Le da si tokrat niso ogledovali plazišča, temveč menda spet snemajo oglase. Predvsem avtomobilska podjetja večkrat kot kuliso izberejo prav mangartsko cesto, priljubljeno med pohodniki, motoristi in kolesarji – mimogrede, na tradicionalnem vzponu na Mangartsko sedlo je avgusta 2012 zmagal – ja, prav ste uganili – Primož Roglič. Log pod Mangartom, 17. 11. 2000:   Foto: BoBo Log pod Mangartom danes:   Število prebivalcev se je v zadnjih letih zmanjšalo s 140 na 90Foto: Mariša Bizjak Plaz Stože je pred 20 leti podobo vasi spremenil za vednoFoto: Mariša Bizjak Nov most čez Predelico je zgrajen tako, da bi ga v primeru ponovitve plazu odnesloFoto: Mariša Bizjak

Vitanjski Center Noordung razstavlja kamen z Lune in repliko skafandra Neila ArmstrongaZapeljemo z glavne ceste Celje - Slovenske Konjice. Podamo se po ovinkasti cesti. Dalje, do travnatih površin, ki z vesoljem nimajo kaj dosti opraviti. Pred nami se pojavi tabla Vitanje. Kraj, ki pa ima dosti opravka s Hermanom Potočnikom – Noordungom. Poznamo ga kot pionirja kozmonavtike, vesoljskih poletov in tehnologij. Njegove ideje o vesolju in gibanju po njem povzemajo mednarodni vesoljski strokovnjaki še stoletje po njegovi smrti. "Slovenci smo izgubili stik za Hermanom Potočnikom –Noordungom po njegovi smrti. Ne samo da smo pozabili, kdo je on bil, celo pozabili smo, da je Slovenec in šele v 80. letih se je ponovno odkrivala tale zgodba." – Aljoša Gajšek, ki v Centru Noordung vodi oglede Kar nekaj težav je povzročila sicer navdihujoča zgodba, na katero pa so v Centru Noordung najbolj ponosni. Lani februarja so se začeli z ameriško ambasado ob obisku astronavta slovenskih korenin Randolpha Bresnika in njegove žene Rebecce dogovarjati o tem, da bi v Vitanju začasno lahko na ogled postavili kamen z Lune. Pomagala je tudi Nasa. Konec avgusta je delček kamna z Lune, ki so ga prinesli iz zadnje misije Apollo 17, prispel v Vitanje. "Kamen je bil pobran 13. oziroma 14. decembra 1972. Na Zemlji so ga razrezali. Nekaj delov je šlo v laboratorije na teste, nekaj koščkov, ki so se najlepše obdržali, so pa potem dali v pleksi steklo, z namenom, da potujejo po muzejih. Trenutno je en tak košček do konca leta pri nas. Težek je 120 gramov, vrste bazalt, star pa 3, 75 milijarde let." – Tanja Tamše, koordinatorica projektov replika skafandra Neila ArmstrongaFoto: Val 202 Kamen z LuneFoto: Val 202 Noordungova skica bivalnega kolesaFoto: Val 202 maketa bivalnega kolesaFoto: Val 202 razstava 'Podobe Zemlje'Foto: Val 202 simulator letenja po zraku in v vesoljuFoto: Val 202 vesoljska soba 360 stopinjFoto: Val 202 obiskovalci Centra NoordungFoto: Val 202 astronavtka Sunita Williams predstavi življenje na vesoljski postajiFoto: Val 202 razgled s strehe Centra NoordungFoto: Val 202 umeščenost Centra v okoljeFoto: Val 202

Učna pot Drvošec z izjemnimi razgledi na Cerkniško jezeroOkoli Cerkniškega jezera vodi kar nekaj daljših in krajših poti, kolesarskih in pohodniških. Pred kratkim pa so odprli novo Učno pot Drvošec, na kateri izveste več o  živalih, legendah, ekosistemih in ljudeh v povezavi z jezerom, ki je, ko je polno, največje jezero v Sloveniji. Ob jezeru leta polovica vseh vrst kačjih pastirjev, ki živijo v Sloveniji, ter 125 vrst dnevnih metuljev, na poti je habitat velikega pupka. Poudarek učne poti pa je na pticah. Cerkniško jezero je zanje mednarodno pomembno območje in tam so opazili polovico vseh evropskih vrst ptic, čemur so namenjene tudi opazovalnice na poti.  

Sredi junija je minilo 90 let od odprtja kopališča na Mariborskem otoku, največjem naravnem rečnem otoku pri nasOtok sredi Drave je nastal natanko tam, kjer je reka v času pred izgradnjo hidroelektrarn začela izgubljati svojo alpsko energijo in pustila naplavino. Mariborski otok je danes predvsem sinonim za kopališče, čeprav je mnogo več kot to, pravi Božidar Damjan iz Kamnice, mož, ki je popisal njegove zanimivosti. O gradnji kopališča je odločil svet mestne občine Maribor na seji 10. februarja leta 1927. Od sklepa mestnega sveta do otvoritve je torej minilo 40 mesecev in 5 dni. 15. junija 1930  so ob navzočnosti več kot 10 tisoč ljudi odprli kopališče Mariborski otok. Popoldne istega dne so že bila plavalna tekmovanja in telovadni nastop mariborskega Sokola. To je bilo takrat največje in najmodernejše kopališče v državi in v tem delu Evrope. Kopališče na Mariborskem otoku to poletje živi že 91. sezono. Tja prihaja nova mladost, tista izpred desetletij pa obuja spomine in se, ko beseda nanese na ta prostor, brez težav, spontano razneži … Prihodnje leto bo minilo 40 let od takrat, ko so na Mariborskem otoku odprli prvo uradno nudistično plažo na Slovenskem. Prispevek je pripravil zgodovinar in novinar Radia Maribor Stane Kocutar na dan, ko je kopališče Mariborski otok praznovalo 90. rojstni dan.

Potenje na električnih kolesih z etapnimi postanki v zidanicah, polnih cvička, tradicionalnih jedi in legendarne dolenjske domačnosti - to so glavni aduti trškogorske turistične ponudbeSeverno od Novega mesta se dviga vinorodna Trška gora, ki je na senčni strani porasla z gozdovi, na sončni pa so jo številni lastniki zidanic in vikendov spremenili v Beverly hills dolenjske prestolnice. V letošnji poletni sezoni, zaznamovani s tako imenovanim domoljubnim oziroma patriotskim turizmom, so jo končno odkrili tudi Nedolenjci in celo nekaj tujih turistov. Potenje na električnih kolesih z etapnimi postanki v zidanicah, polnih cvička, tradicionalnih jedi in legendarne dolenjske domačnosti - to so glavni aduti trškogorske turistične ponudbe. A na koncu se navadno izkaže, da se lepote teh krajev ne da zajeti v bleščeče znamenitosti prospektov, saj takšnih niti nimajo na pretek. Treba je le ugrizniti življenje - in spomini vas potem niti doma več ne spustijo…

Pesnik in duhovnik, ki se je trudil potegniti iz praznoverja in neznanja slovenski narodDuhovnik, arhivar, popotnik, pesnik, ki je bil na prelomu iz 19. v 20. stoletje izjemno odprtih nazorov, zavzemal se je za pravice malega človeka, kljub duhovniškemu poklicu pa je ves čas dvomil o čudežih. Zanimala ga je znanost, zgodovina, svoje znanje o svetu pa je nadgrajeval tudi z rednimi potovanji po Evropi in tudi dlje. Anton Aškerc, poznan kot epski pesnik, ki nikoli ni zares našel sreče v življenju, je obiskoval celjsko gimnazijo, študij pa nadaljeval na Teološki fakulteti v Mariboru, saj je bil to najlažji način, da je reven otrok takrat pridobil izobrazbo, pravi literarni zgodovinar Aleksander Bjelčevič na ljubljanski Filozofski fakulteti. "Na Teološki fakulteti si je ob enem želel priti na jasno s svojimi teološkimi dvomi, zato je po nemških knjigah in razpravah študiral islam in budizem, bral koran. Zelo hitro pa je po končanem študiju postal duhovnik, ampak v poklicu ni bil srečen. Bil je kritičen do nekaterih krščanskih dogem, cerkve, zato so ga v njegovem 18-letnem duhovnikovanju kar šestkrat ovadili." Aškerc je bil kot duhovnik nekoliko drugačen, neobičajen. Ni upošteval obveznih nemških maš, maševal je samo slovensko. Ker so ga zaradi njegove trme in samovoljnosti nenehno premeščali, je med drugim služboval v Vitanju, Mozirju, Podsredi, Juršincih, nazadnje pa so ga do leta 1898 v Škalah nad Velenjem poslali k rudarjem, da bi jih odvadil preklinjanja. "Kar nekajkrat je delovni dan preživel z velenjskimi rudarji. Tako je spoznal njihovo težko delo, nevarnosti in socialne stiske. Zato je nekega dne izjavil, da bi za takšno delo in plačilo preklinjal tudi sam." – pranečak Avgust Aškerc

Pot štirih slapov, krožna tura pod Bohorjem s slapovi, iglo, okamenelo deklico in pečmiBlizu Krškega je Senovo, rudarsko mesto, v katerem je premogovnik rjavega premoga obratoval do sredine devetdesetih let prejšnjega stoletja. Kraj ima bogato tehniško dediščino, več različnih lokomotiv in vagonov, vezanih na rudnik. V osnovni šoli je na ogled geološka zbirka z vzorci kamnin, fosilov in mineralov. Ohranjene imajo tudi tri zunanje krušne peči, v katerih so ženske, ki so se v mestne bloke preselile s kmetov, pekle kruh in prosjačo. A od vseh znamenitosti tistih posavskih koncev je tokrat glavna naravna. S predsednikom Turističnega društva Senovo Antonom Petrovičem smo se odpeljali v smeri Bohorja, do parkirišča na Jablancah, kjer je izhodišče poti štirih slapov. Pot, ki pelje mimo slapov Bojanca, Pekel, Ubijavnik in Bojavnik, je bila nekoč lovska in lovci so že včasih vedeli zanjo, drugim pa ni bila tako znana. Najbolj nevarni deli poti so zavarovani z jeklenico in stopnicami. Če se noge po prehojeni poti štirih slapov še ne bodo upirale, pa se lahko povzpnete do Velikega Javornika, ki je s 1023 metri najvišji vrh Bohorja.

Mineva 750 let od prve pisne omembe Velenjskega gradu, v katerem ima sedež muzej, ki ponuja na ogled deset stalnih muzejskih in galerijskih razstavVelenjski grad je eden bolj ohranjenih gradov pri nas. V svoji zgodovini je pogosto menjaval lastnike, po drugi svetovni vojni so bila v njem stanovanja za rudarje in njihove družine, konec petdesetih let prejšnjega stoletja pa je postal sedež Muzeja slovenskih premogovnikov in še danes je tam največja in najbolj znana lokacija Velenjskega muzeja. Ta ponuja na ogled deset stalnih muzejskih in galerijskih razstav ter vedno tudi kakšno zanimivo občasno razstavo in takšna se pripravlja tudi ob vnovičnem odprtju, saj bo maja minilo 750 let od prve pisne omembe gradu. “V filmu Basist in njegova zgodba si lahko pogledate zgodbo o Družmirju, mestu, ki ga je zaradi rudokopne dejavnosti konec 70. let prejšnjega stoletja pogoltnila zemlja.” – Mojca Ževart, direktorica Muzeja Velenje

250 let rojstva enega največjih naravoslovcev vseh časov obeležujejo tudi v ljubljanskem botaničnem vrtuBotanični vrt univerze v Ljubljani poleg zvončkov krasi razstava, ki je posvečena 250 obletnici rojstva nemškega raziskovalca in naravoslovca Aleksandra von Humboldta. Nenavadno zgodbo njegovega življenja pripoveduje, kar sredi vrta, 14. postavljenih panojev. V 19. stoletju je bil eden izmed najslavnejših znanstvenikov, ki je s svojim znanjem in šarmom osvajal visoko družbo tedanje Evrope. Aleksander von Humboldt je na svojih popotovanjih v daljne dežele, že pred dvesto leti ugotovil, da sečnja gozdov dviguje temperaturo, razlagata avtorja razstave Jože Bavcon, direktor Botaničnega vrta Ljubljana in raziskovalka Blanka Ravnjak.

Življenjske pripovedi maratoncev: Od operne pevke, ki teče maratone, tekača, ki niza največje maratone na svetu, do človeka, ki je alkoholno odvisnost premagal s tekomMed letošnjim Ljubljanskim maratonom vam predstavljamo posebne tekaške zgodbe. Prvo ima Jože Marolt, odličen rekreativni tekač, ki se je pred šestimi leti dokončno odpovedal alkoholu, svojo energijo pa je, tudi ob pomoči trenerja Romana Kejžarja, preusmeril v vzdržljivostni tek. Junakinja druge zgodbe je operna pevka Irena Yebuah Tiran, ki pravi, da je že vse svoje življenje na neki način povezana s tekom, med tekom kdaj tudi poje in prav lahko jo kje med novomeškimi poljskimi ravnicami slišite tudi vriskati. Ker je tek v naravi tako zelo lep, pojasni. Kako pa gresta skupaj profesionalno operno petje in premagovanje maratonov? Irena dokazuje, da dobro. Tretjo zgodbo predstavlja tekač Gregor Bec. Verjetno vam je znano, da v svetu maratona obstaja serija šestih, ki jih štejemo med najelitnejše in tudi so na svetu. Gregor Bec se je odločil, da bo pretekel vseh šest, do konca poti pa mu manjkata le še dva. V njegovi zgodbi slišite več o tem, kako je začel graditi svojo maratonsko kariero praktično iz nič in kaj si še želi doseči na svoji tekaški poti.

Po poti po Vojskarski planoti pohodniki lahko v enem dnevu naredijo turo mimo vseh naravnih in zgodovinskih znamenitosti skozi kraje z imeni Ogalce, Kočevše, Mrzla Rupa in HudournikČeprav se tistim koncem reče Vojskarska planota, pa je ta planota z dolinicami in grebenčki precej navidezna. Zato pa so tamkajšnje številne poti privlačne za gorske kolesarje pa tudi pohodnike, ki lahko odkrijejo enega lepših razgledov vse do Julijskih Alp. Čez Vojsko vodi tudi Slovenska planinska pot od Idrije do Golakov. Nas sta čez planoto vodila Urban in Matevž Šlabnik.

Krožni izlet od Babnega polja do Gorskega KotarjaOd Rihtarjeve domačije v Babnem polju do Palčave šiše v Plešcah na hrvaškem delu Gorskega Kotarja.

Po spodnjem toku najdaljše zgolj slovenske reke sta nas popeljala Simona Potočar Agrež in Jernej Agrež, pionirja supanja v PosavjuSupanje je šport, ki je preprosto dostopen vsakomur, predstavlja rekreativno vadbo ali pa odličen način za sprostitev po napornem tednu. In ravno zaradi svoje dostopnosti – danes lahko supamo že praktično kjerkoli je na voljo nekaj vode – ljudje iščejo vedno nove lokacije, ki še niso preveč prometne, med spustom ponudijo mir in neokrnjeno naravo. Ena takih je v spodnjem toku tudi reka Krka. Krka velja za najdaljšo reko, ki teče zgolj po slovenskem ozemlju in je naša edina reka, ki odlaga lehnjak. V zgornjem toku hladna kraška reka polna brzic se v spodnjem toku prelevi v tipično panonsko reko s skromnim naklonom in počasnim tokom. Od izvira v istoimenski vasi Krka v Suhi krajini do izliva v Savo pri Brežicah se spusti za vsega 125 metrov. Čeprav reka v spodnjem toku velja za še neodkrit biser, postaja vedno bolj priljubljena postojanka za različne športne aktivnosti. Na njeni gladini se tako srečujejo kajakaši in kanuisti, veliko je ribičev, domačini in turisti pa se v reki tudi kopajo. Zaradi svoje mirnosti in neokrnjene narave, ki jo obdaja, pa je Krka priljubljena tudi med ljubitelji supanja. "Eden izmed sošolcev je bil pravi slovenski surfer, ki jezdi valove. Razlagal nam je svoje zgodbe o Franciji, o Maroku. Takrat me je čisto prevzel z vsemi svojimi zgodbami, zato se je meni porodila ideja, zakaj se ne bi dalo tega narediti tudi na Krki, na Savi ali kateri drugi reki v Posavju." Jernej Agrež o tem, kako si supanje že leta 2011 utrlo pot v Posavje Od Otočca dalje na Krki ni več jezov. Ob dolenjski lepotici v spodnjem toku ni veliko vasi, med bolj obljudenimi so še Bela Cerkev, Kostanjevica na Krki, Brod v Podbočju, Pristava ob Krki, Bušeča vas in Krška vas. Reka ponuja veliko različnih tras, ki so primerne za suparje z različnimi znanji. "Za kakšne začetnike je kakšna lepa zgodba supanje okoli Kostanjevice, za malo bolj izkušene pa start pri Mraševem in potem vse do Brežic." Simona Potočar Agrež o tem, kam na nedeljski izlet Kombinacij, kje, kako in s kom se podati na sup, je ogromno. Na super dogodivščino se lahko odpravite sami, v dvoje, vedno večkrat pa se suparji odločijo, da na desko vzamejo tudi svojega najboljšega štirinožnega prijatelja. Dostop do reke Krke je enostaven, saj teče v bližini avtocestne povezave Ljubljana – Zagreb, a je še vedno dovolj daleč, da dobimo občutek, da se življenje ob njej preprosto ustavi. "Mislim, da nisem videla še enega človeka, ki bi prišel dol s supa in rekel, da je bilo to brez veze. Vsakdo je navdušen." Simona Potočar Agrež pojasnjuje, zakaj je sup prava izbira za kogarkoli

Razstava o 45 letih delovanja največje jugoslovanske diskografske hiše Jugoton, bo po Zagrebu in Beogradu tudi Slovencem povedala zgodbo o širšem pomenu izdajanja vinilk z domačo in zahodno glasboNajbrž ima vsak od nas globoko v sebi skrit kakšen poseben izlet, poln spominov in melanholije. Naše naslednje povabilo v Tehniški muzej Bistra pri Vrhniki pa tokrat utegne celi množici ljudi priklicati nazaj že pozabljene občutke. Razstava o 45 letih delovanja prve in največje jugoslovanske diskografske hiše Jugoton z naslovom Vzhodno od raja, bo po Zagrebu in Beogradu tudi Slovencem povedala zgodbo o širšem pomenu izdajanja vinilk z domačo in zahodno glasbo, kar je bil sprva edinstven primer izza železne zavese. Pa tudi o snemanju, izdelovanju, razmnoževanju, prodajanju in predvajanju vinilk vseh velikosti in obodnih hitrosti. Vzhodno od raja imate čas obiskati do novega leta, za vas pa se je v izvidnico odpravil Damjan Zorc.

Soteska, ki naj bi v stari Avstro-Ogrski veljala za drugo najhujšo grapoMed dolinami Kanomljice, Idrijce in Trebuše leži Vojskarska planota. In čeprav se je do najvišje ležeče vasi na primorskem mogoče podati iz vseh omenjenih smeri, bo za prvič verjetno najboljša pot iz Idrije, pa še ta je ponekod precej ozka. Malo naprej od same vasi, kjer idrijsko občino zamenja tolminska in kjer se Vojsko že prevesi v Trebušo, pa se začne soteska, ki naj bi bila v stari Avstro-Ogrski druga najhujša grapa. Gačnik je pravzaprav potok, ki izvira blizu vasi Vojsko, teče nekaj časa po planoti, potem pa se spremeni v sotesko s brzicami, tolmuni in kar 14 slapovi in se približno 800 metrov niže izlije v Trebušico. Soteska je bila od nekdaj zelo zahtevno brezpotje, po zadnjem žledu pa je ostala v svojem srednjem delu za večino neprehodna. Posebnost Gačnika in odmaknjenost kraja pa sta, kot kaže, očarali številne priseljence. Med njimi je tudi Valerija Verhovnik, nova direktorica Zavoda za turizem Idrija, ki nam je odprla vrata domačije Gačnik, poznane tudi kot kmetija NašRaj in nas skupaj z turističnim vodnikom Urbanom Šlabnikom in zgodovinarjem Matevžem Šlabnikom peljala na ogled slapov, ki so najlepši po dežju.  

Novi Sad postane v času festivala Exit začasni dom več kot 200 tisoč obiskovalcem. Mesto diha s festivalom, ob njem pa sopihajo tamkajšnji prebivalciNovi Sad je drugo največje mesto v Srbiji in prestolnica pokrajine Vojvodina. Leži ob reki Donavi, med Budimpešto in Beogradom, nad njim stoji mogočna Petrovaradinska trdnjava, ki je bila zgrajena med letoma 1692 in 1780 in jo nekateri imenujejo kar Gibraltar na Donavi. Edinstveno zanimivost trdnjave predstavljajo podzemni hodniki, ki obsegajo kar štiri nadstropja. Ekipa Exit 202 je na Petrovaradinski trdnjavi. Od tam vsak dan snema vlog! https://www.youtube.com/watch?v=T4C6avMz1FU Novi Sad postane v času festivala Exit začasni dom več kot 200 tisoč obiskovalcem. Mesto diha s festivalom, ob njem pa sopihajo tamkajšnji prebivalci. V času festivala se namreč močno dvignejo cene v restavracijah in lokalih, zanimivo pa je, da taksisti kljub večjemu obisku in prometu cen ne dvigujejo. Naša ekipa je svoj izlet po Novem Sadu začela v taksiju in se nato sprehodila po središču mesta. In preverila, kako gredo sredi noči v promet lubenice.  

V četrtek zvečer so v vatikanskih muzejih odprli razstavo Plečnik in sveto. Predstavljenih je 33 izbranih predmetov liturgičnega posodja, ki jih je oblikoval Jože PlečnikPlečnik in sveto – takšen je naslov prve razstave kakšnega slovenskega umetnika v enem največjih razstavišč sveta – Vatikanskih muzejih. Izbor liturgičnega posodja, ki ga je oblikoval arhitekt Jože Plečnik, bo v tamkajšnji galeriji na ogled vse poletje. Razstavo, ki so jo pripravili v Mestnem muzeju Ljubljana ob sodelovanju slovenskega veleposlaništva pri Svetem sedežu, so odprli v četrtek, ko je bil na uradnem obisku v Vatikanu tudi premier Marjan Šarec. Že dan prej pa je Vatikan postal bogatejši za prvi doprsni kip papeža Frančiška: tudi ta spod slovenskih rok. Slovenski kulturni teden v Vatikanu je spremljal naš dopisnik Janko Petrovec.

Mednarodni projekt s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi bajeslovne zgodbe med ljudmi znova zaživeleNarava je s svojo mističnostjo že od nekdaj postavljala človeški razum na preizkušnjo. Neobičajni dogodki, ki si jih ljudje niso znali razložiti, so bili idealno gorivo za nastanek zgodb in bajnih bitij. Ob njihovi pomoči smo skušali udomačiti skrivnostnost in razložiti tisto, kar se je zdelo nerazložljivo. Danes le še redki res verjamejo v bajeslovna bitja, zgodbe pa so se iz roda v rod vseeno ohranile. Projekt Živa coprnija s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi med ljudmi znova tudi zaživele. Na nedeljski izlet smo smo se po poteh Žive coprnije odpravili na Bistriško Pohorje. Bistriški grad se v pisnih virih prvič omenja leta 1313. Bistriški park je bil v 17. stoletju narejen po francoskem vzoru, kasneje pa so ga preuredili v angleški stil. Ponos Bistriškega parka je 200 metrov dolg gabrov drevored, ki je še danes edini primerek v Evropi. Bela dama še danes išče svojega Madija. Iz Bistriškega Pohorja se nam ponudi čudovit razgled na dolino. Po Bistriškem Pohorju nas vodijo številne izobraževalne ali turne poti. Na mravljišče na poti med Osankarico in Črnim jezerom naletimo na vsakem koraku. Na poti do Črnega jezera nas je pozdravila tudi nepričakovana obiskovalka. Voda Črnega jezera je temnega videza zaradi podlage, deloma pa iluzijo črne barve ustvarjajo smreke, ki se odsevajo na njegovi gladini. Gozdarji so kotanjo, predhodnico Črnega jezera, poglobili, na koncu pa začepili z velikim lesenim čepom, ki je imel na vrhu kovinski prstan. Nekoliko nižje so nakopičili posekana drevesa, izvlekli čep, sila nakopičene vode pa je hlode ponesla vse do reke Drave pri Rušah. Vile rojenice so gospodarici v zameno za počitek podarile klobčič, ki se nikoli ne konča. Vendar pa gospodarica nikoli ni smela reči ali si želeti, da naj bi bilo niti konec.

Po mehkih hribčkih južne Štajerske, nedaleč od levega brega Save, nas pot vodi v najmanj 4-5 urnem kroguKer so se nam vremena končno nekoliko zjasnila, se boste strinjali, da smo pripravljeni tudi na kakšno daljšo, zahtevnejšo različico Nedeljskega izleta kot v hladnejšem in bolj namočenem obdobju. Sromeljska pešpot ali tudi Pot vina in sonca bo kot nalašč, saj nas po mehkih hribčkih južne Štajerske, nedaleč od levega brega Save, vodi v najmanj 4-5 urnem krogu. Pa še v tem primeru bi vedoželjni in radovedni prejkone prepustili vajeti specializiranim rekreativcem, ki jih zanima samo cilj. Damjan Zorc se je tja odpravil še v deževnem in hladnem maju.

Poleg lepot kraja na stičišču treh slovenskih pokrajin bomo spoznali tudi Žirovski besednjakTokrat vabimo na izlet v Žir, kot Žirovci poimenujejo Žiri, ki jih zaznamujejo močni čevlji in močno gospodarstvo. Pa tudi kleklji in čipkarska šola, priznani slikarji in umetniki, publicisti, … Žiri, ki ležijo na stičišču treh slovenskih pokrajin, tik nad 46-im vzporednikom, te dni dobivajo tudi znamenit Žirovski besednjak. V njem je publicist Miha Naglič izbral 500 besed, tesno povezanih z Žirmi, Žirovci in žirovščino. Med njimi je tudi znamenita beseda ablak.  

Na poti, ki so jo pred dvema tisočletjema dnevno uporabljali trgovci, legionarji in drugi prebivalci Rimskega cesarstva, smo pospremili mednarodno zasedbo v polni bojni opremiMinuli teden se je na pot od Hrušice do Ljubljane, daleč stran od običajnih prometnic, čez gozdove in gmajne  podala ekipa ‘rimskih vojakov’ iz Slovenije in Italije, navdušencev nad starim Rimom. Oblečeni v antična oblačila in s polno bojno opremo takratnih pešakov so v štirih dneh zgodovinsko-arheološkega eksperimenta oziroma doživetja premagali pot od nekdanjega rimskega naselja Ad Pirom do takratne Emone. Namen eksperimenta je bil preveriti vzdržljivost modernega človeka in ergonomijo antične vojaške opreme. Na Zaplani jih je del poti pospremil Miha Švalj. srečanje z otroki slovenska legionarja italijanska legionarja postroj bojni posvet legionarska oprema legionarji priprave na pohod oprema    

Tematska krožna pot Strunjan v podobah morja, kot je uradno ime poti, je približno tri morske milje dolga pešpot znotraj in okrog Krajinskega parka Strunjan“V Krajinskem parku Strunjan so najmanjše in najsevernejše soline v Sredozemlju, kjer se sol prideluje po 700 let starem postopku.” Brina Knez, višja naravovarstvena svetovalka Tematska krožna pot Strunjan v podobah morja, kot je uradno ime poti, je približno tri morske milje dolga pešpot znotraj in okrog Krajinskega parka Strunjan. Najmanj radovedni sprehajalci jo boste prehodili v slabi poldrugi uri, za najradovednejše bo celo ves dan premalo. Kar nekaj slovenskih “rekordov” boste našli med naravnimi, biološkimi in zgodovinskimi posebnostmi in si na primer ogledali, kje imajo ptice svojo lastno hitroprehransko restavracijo … Damjan Zorc si je vse to ogledal na najprimernejši in najpoučnejši način pod vodstvom višje naravovarstvene svetovalke Brine Knez. “Maj je bolj zimski, tako da upamo, da bo sezona za proizvodnjo dobra.” Dario Sau, vodja pridelave soli, Strunjanske soline    

Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovinoKdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki … Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice. Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič. V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral. Direktorjev fond V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti. V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo. Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič. Spomenik sprave Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.” Čaka jih selitev Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.