Živa coprnija Pohorja

Mednarodni projekt s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi bajeslovne zgodbe med ljudmi znova zaživeleNarava je s svojo mističnostjo že od nekdaj postavljala človeški razum na preizkušnjo. Neobičajni dogodki, ki si jih ljudje niso znali razložiti, so bili idealno gorivo za nastanek zgodb in bajnih bitij. Ob njihovi pomoči smo skušali udomačiti skrivnostnost in razložiti tisto, kar se je zdelo nerazložljivo. Danes le še redki res verjamejo v bajeslovna bitja, zgodbe pa so se iz roda v rod vseeno ohranile. Projekt Živa coprnija s pomočjo lutkovnih predstav v naravi skrbi, da bi med ljudmi znova tudi zaživele. Na nedeljski izlet smo smo se po poteh Žive coprnije odpravili na Bistriško Pohorje. Bistriški grad se v pisnih virih prvič omenja leta 1313. Bistriški park je bil v 17. stoletju narejen po francoskem vzoru, kasneje pa so ga preuredili v angleški stil. Ponos Bistriškega parka je 200 metrov dolg gabrov drevored, ki je še danes edini primerek v Evropi. Bela dama še danes išče svojega Madija. Iz Bistriškega Pohorja se nam ponudi čudovit razgled na dolino. Po Bistriškem Pohorju nas vodijo številne izobraževalne ali turne poti. Na mravljišče na poti med Osankarico in Črnim jezerom naletimo na vsakem koraku. Na poti do Črnega jezera nas je pozdravila tudi nepričakovana obiskovalka. Voda Črnega jezera je temnega videza zaradi podlage, deloma pa iluzijo črne barve ustvarjajo smreke, ki se odsevajo na njegovi gladini. Gozdarji so kotanjo, predhodnico Črnega jezera, poglobili, na koncu pa začepili z velikim lesenim čepom, ki je imel na vrhu kovinski prstan. Nekoliko nižje so nakopičili posekana drevesa, izvlekli čep, sila nakopičene vode pa je hlode ponesla vse do reke Drave pri Rušah. Vile rojenice so gospodarici v zameno za počitek podarile klobčič, ki se nikoli ne konča. Vendar pa gospodarica nikoli ni smela reči ali si želeti, da naj bi bilo niti konec.