1. september: Gospodova resnica ostane vekomaj

Iz knjige Hoja za Kristusom (3, 14) Gospodova resnica ostane vekomaj   Gospod, če zagrmiš s svojimi sodbami nad menoj, pretreseš s strahom in trepetom vse moje kosti in silno se prestraši moja duša. Strmeč stojim in premišljujem, da še nebesa niso čista pred tvojim obličjem. Če si na angelih našel krivico, pa jim nisi prizanesel, kaj bo pa z menoj? Zvezde so padle z nebes, in jaz, prah, kaj se prevzemam? Padli so globoko taki, katerih dela so se zdela hvalevredna, in videl sem, kako so se naslajali s svinjskimi otrobi taki, ki so uživali angelski kruh. Nobene svetosti ni, če ti, o Gospod, odtegneš svojo roko; nobena modrost nič ne pomaga, če ti nehaš vladati; noben pogum nič ne premore, če ga ti ne vzdržuješ. Zakaj ako nas ti zapustiš, utonemo in se pogubimo; če nas pa ti obiščeš, se dvignemo in živimo. Mi smo nestanovitni, pa ti nas krepiš; mlačni smo, pa ti nas vnemaš. Utonila je v globočini tvojih sodb nad menoj vsa nečimrna slava. Kaj je pač vse meso pred tvojim obličjem? Ali se bo mar glina ponašala pred njim, ki jo oblikuje? Kako se more z ničemurnimi besedami povzdigovati človek, čigar srce je v resnici Bogu podložno? Kogar je premagala resnica, njega ves svet ne bo napihnil, in hvala vseh ljudi ne bo ganila tistega, ki je postavil vse svoje zaupanje v Boga. Zakaj tudi tisti, ki govore, nič niso; z zvokom besedi bodo prešli; Gospodova zvestoba pa traja na veke.