10. december: Sin nam spolnjuje božje obljube

Iz razlage psalmov sv. Avguština, škofa (Ps 109, 1) Sin nam spolnjuje božje obljube   Bog je postavil rok za obljubljanje in rok za spolnjevanje svojih obljub. Rok za obljubljanje je bil v času prerokov do Janeza Krstnika. Zdaj smo v času spolnjevanja obljub in ta rok traja do konca. Zvesti Bog se je hotel pri nas zadolžiti, čeprav mu nismo ničesar dali. Sam se nam je zadolžil z obljubami. Ni mu bilo dovolj, da se je obvezal. Pismeno nam je obljubil. Izdelal je popis svojih obljub, da ga v izpolnilnem roku lahko nadziramo, kdaj mora kaj izpolniti. Doba prerokovanja je bila, kakor smo že večkrat rekli, čas za napovedovanje obljub. Obljubil je večno zveličanje, blaženo in neminljivo življenje z angeli, obljubil nevenljivo dediščino, večno slavo, gledanje njegovega obličja, svoj sveti dom v nebesih. Po vstajenju nas bo osvobodil strahu pred ponovno smrtjo. To je njegova zadnja obljuba, na katero stalno mislimo, in, ko jo bomo dosegli, si ne bomo ničesar več želeli ne zahtevali. Niti tega nam ni zamolčal, po kakšni vrsti se bo pred koncem vse spolnjevalo, ampak nam je tudi to z obljubo napovedal. Ljudem je obljubil božanstvo, umrljivim nesmrtnost, grešnikom odpuščanje, ničvrednim slavo. Ker so se pa božje obljube ljudem zdele neverjetne, ko pač niso mogli razumeti, kako naj umrljivi, krhki, ničvredni, slabi ljudje iz prahu in pepela postanejo enaki božjim angelom, se ni ljudem obvezal samo s pismeno pogodbo, ampak nam je dal, da nam olajša vero, še srednika vere. In ta ni nikak knez, ne angel ne nadangel, ampak edini Sin. Njegov Sin nam je pokazal, kod nas bo vodil k obljubljenemu cilju. Bogu vrh tega ni bilo dovolj, da nam da svojega Sina za vodnika na poti. Dal nam ga je tudi za pot. Vodi nas in po njem hodimo! Edini božji Sin je torej moral priti k ljudem, se učlovečiti, po učlovečenju je moral umreti, vstati, iti v nebesa, sesti na Očetovo desnico, spolniti narodom svoje obljube in, ko bo narodom vse spolnil, bo moral priti zahtevat, kar je vnaprej določil. Moral bo razločiti posode jeze od posod usmiljenja, da brezbožnim vrne, kar jim je zagrozil, pravičnim, kar jim je obljubil. Vse to je bilo treba prerokovati, napovedati, zaupati bodočnosti, da se ne bi ustrašili, ko bi nas iznenadilo, ampak da v to verujemo in po veri pričakujemo.