12. junij: Pri tebi je vir življenja

Iz del sv. Bonaventura, škofa (3. zv., Les življenja, 29-30.47) Pri tebi je vir življenja   Premišljuj, odrešeni človek, kdo, kako velik in kako svet je ta, ki zate visi na križu, čigar smrt oživlja mrtve, obžalujeta nebo in zemlja, in ob njej se odpirajo skalni grobovi. Da bi iz strani na križu visečega Kristusa skrivnostno prišla sveta Cerkev (kot je prišla prva žena iz strani spečega Adama), da bi se dopolnila prerokba: Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli, je božja previdnost dopustila, da je eden vojakov s sulico prebodel njegovo srce, da bi iz njega privreli kri in voda; da bi se odprl ta vrelec odrešenja in milosti in postal vsemu občestvu Cerkve živa voda, tekoča v večno življenje. Hiti torej, duša, prijateljica Kristusova, bodi kot golobica, ki dela svoje gnezdo ob robu brez dna, in tam, kot lastovka, ki najde gnezdo, ne izgubi svoje budnosti; kakor grlica pridi in skrij otroke svoje čiste ljubezni in se približaj s svojimi ustnicami, da zajameš iz studencev Odrešenikovih. Tam je vir vode, tekoče sredi raja, ki se deli na štiri veletoke in nato razlita v ljubljena srca, namaka in dela rodovitno vso zemljo. K temu viru življenja in luči, prihiti torej, poln goreče želje, kdorkoli si, ki si se posvetil Bogu in mu z vso močjo iz največje globine svojega srca, kliči: »O neizrazna lepota najvišjega Boga, prečisti blesk večne luči, življenje, ki daje življenje vsem živim, luč, ki daje svetlobo vsem lučem, ti, ki ohranjaš v neminljivem siju in toliki raznovrstnosti zvezde, ki se bleščijo na nebu od prve zore pred prestolom tvojega božanstva! O večni in nedostopni vir, poln sijaja in miline, vir studenca, skritega slehernemu človeškemu pogledu! Globina brez dna, višina brez meja, neizmerna veličina in neoskrunljiva čistost! Iz tebe teče reka, ki osrečuje božje mesto, da ti moremo med radostnim in hvalnim petjem v prazničnem zboru prepevati hvalnico, kajti iz svoje izkušnje moremo pričevati, da je v tebi vir vsega življenja in da nam v tvoji luči vse postaja svetlo.