12. september: Prenovi naše dneve kot nekoč

Iz govorov sv. Atanazija, škofa (O učlovečenju Besede, 10) Prenovi naše dneve kot nekoč   Bog Sin, Beseda predobrega Očeta, ni zapustil človeškega rodu, ki je drvel v pogubo. Daroval je svoje lastno telo in s tem uničil smrt, ki so si jo ljudje nakopali. Njihove zmote pa je popravil s svojim naukom in s svojo močjo prenovil vse, kar je bilo človeškega. O tem se more vsakdo prepričati pri učencih Odrešenika samega, kdorkoli bere njihove spise. Tam je rečeno: Vnema nas ljubezen Kristusova, ker smo prišli do sodbe, da če je eden umrl za vse, so torej vsi umrli; in za vse je umrl, da bi mi ne živeli več sebi, ampak njemu, ki je za nas umrl in od mrtvih vstal, Gospodu našemu Jezusu Kristusu. In spet: Njega, ki je bil malo nižji od angelov, Jezusa, vidimo zaradi smrtnega trpljenja s slavo in častjo venčanega, da bi po milosti božji okusil smrt za vse. Nato navajajo vzrok, zakaj se ni moral učlovečiti kdo drug, temveč sam Bog – Beseda: Spodobilo se je namreč, da je on, zaradi katerega je vse in po katerem je vse, s trpljenjem poveličal njega, ki je pripeljal mnogo sinov v slavo in je začetnik njih zveličanja. Te besede tudi kažejo, da nihče drug ni mogel dvigniti človeka iz njegove pokvarjenosti, kakor samo Bog – Beseda, ki ga je v začetku ustvarila. Kako si je Beseda sama privzela telo, da bi postala spravna daritev za podobna ji telesa, omenjeni pisatelji takole pojasnjujejo: Ker so torej otroci deležni krvi in mesa, se je tudi sam udeležil obojega, da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili s strahom pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti. Z darovanjem svojega lastnega telesa nam je Beseda odpravila zakon, ki nas je tlačil, in nam je omogočila nov začetek življenja, ko nam je dala upanje v vstajenje. Ker je zavoljo ljudi dobila smrt oblast nad ljudmi, zato je bila oblast smrti strta z božjim učlovečenjem in nastopilo je vstajenje življenja. Mož, poln Kristusa, pravi: Ker je namreč po človeku smrt, je po človeku vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli. Sedaj ne umiramo več kot obsojenci, temveč določeni za vstajenje čakamo na skupno vstajenje vseh, h kateremu nas bo ob svojem času poklical Bog, ki vstajenje uresničuje in milostno daje.