13. april: Duhovna velika noč

Iz velikonočne homilije starodavnega pisatelja Duhovna velika noč   Velika noč, katere spomin obhajamo, je začetek odrešenja za vse, začenši od prvega človeka, ki je v vseh deležen zveličanja in novega življenja. Nepopolne in časne stvari, kakor tudi podobe in znamenja večnih stvari, so imeli nekoč nalogo, da vsaj v nejasnih obrisih prikažejo resnico, ki se v naših dneh dopolnjuje. Resnična stvarnost je sedaj tukaj pred nami, zato se mora podoba umakniti. Nekako tako, kakor kadar pride kralj: nihče ne pušča vnemar živega kralja, da bi se klanjal njegovi podobi. Iz tega je čisto jasno, kako je podoba majhna v primeri z živo stvarnostjo. Podoba spominja na kratko življenjsko dobo judovskih prvorojencev, stvarnost pa na večno življenje vseh ljudi. Uiti smrti za malo časa ni kaj posebnega za tistega, ki mu je usojeno, da bo moral kmalu potem umreti. A gotovo je nekaj zelo velikega ubežati smrti za vselej, kakor se je nam zgodilo po Kristusu, ki se je daroval za nas kot naše velikonočno Jagnje. Že ime današnjega praznika nam kaže njegovo izredno pomembnost, če ga le pravilno prevedemo. Hebrejska beseda »pasha« pomeni »mimohod«, kajti angel, ki je moril prvorojence, je šel mimo hebrejskih hiš. Angel pokončevalec gre v resnici tudi mimo nas, ne da bi se nas dotaknil, kajti Kristus nas je obudil k večnemu življenju. Velika noč - ko so bili rešeni prvorojenci - je veljala za začetek leta. Kaj to pomeni na skrivnostni ravni? Da je prava velikonočna žrtev tudi za nas začetek večnega življenja. Leto pa je podoba sveta, ker je kakor kolo, ki se neprestano vrti in nima nikjer konca. Kristus, oče prihodnjega veka, je bil darovan za nas. S tem je tako rekoč razveljavil naše preteklo življenje in nam omogočil, da zaživimo novo življenje. Po prerojenju v krstni vodi smo namreč postali deležni njegove smrti in njegovega vstajenja. Kdorkoli torej ve, da je bilo velikonočno jagnje darovano za njegovo rešenje, naj ima za začetek svojega življenja oni trenutek, ko se je Kristus zanj daroval. Naj prizna, da je bila ta žrtev zanj storjena. Naj se zaveda in naj skuša razumeti, da sta mu bila življenje in milost kupljena za ceno take žrtve. Kdor je torej o vsem tem poučen, naj brez odlašanja začne živeti po novem in naj se več ne vrača k prejšnjemu življenju, ki se je zdaj končalo. Kajti kateri smo grehu umrli, kako bi še živeli v njem?