13. marec: Skrivnost našega oživljenja

Iz razlage Jobove knjige sv. Gregorja Velikega, papeža (13. knj., 21-23) Skrivnost našega oživljenja   Blaženi Job, podoba svete Cerkve, Glave in udov, uporablja včasih glas udov, včasih glas Glave. Ko govori o njenih udih, se takoj dvigne h Glavi, tako na primer, ko pravi: Trpel sem, dasi ni bilo krivice na mojih rokah in je bila moja molitev čista. Ni bilo namreč krivice na rokah tistega, ki ni storil nobenega greha, in ni bilo zvijače v njegovih ustih, a je vendar za naše odrešenje pretrpel bolečine križanja. Izmed vseh je bila samo njegova molitev čista pred Bogom, ker je celo v trpljenju na križu prosil za preganjalce, rekoč: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo. Ali je sploh mogoče izreči ali v molitvi misliti kaj čistejšega, kakor če kdo prosi usmiljenja tudi za tiste, ki so mu prizadeli bolečine? Tako se je zgodilo, da so kri našega Odrešenika, ki so jo kot kruti preganjalci prelili, pozneje kot verujoči pili in oznanjali, da je božji Sin. O tej krvi je namreč zelo primerno rečeno: O zemlja, ne pokrivaj moje krvi in naj ne bo počivališča za moje vpitje. Ta zemlja je grešni človek, kajti njemu veljajo besede: Prah si in v prah se povrneš. Zares zemlja ne pokriva krvi našega Odrešenika, saj sleherni grešnik, ki sprejme ceno našega odrešenja, to kri razodeva, jo slavi in po svojih močeh drugim oznanja. Prav tako zemlja ni zakrila njegove krvi, ker je sveta Cerkev že po vseh delih sveta oznanila skrivnost svojega odrešenja. Ni brez pomena, kar Job dodaja: In naj ne bo počivališča za moje vpitje. Kri odrešenja, ki jo pijemo, je krik našega Odrešenika, zato pravi tudi Pavel: Kri kropljenja, ki glasneje govori ko Abelova kri. O Abelovi krvi je namreč rečeno: Glas krvi tvojega brata vpije k meni z zemlje. Jezusova kri glasneje govori ko Abelova, kajti Abelova kri je klicala smrt na bratomorilca, medtem ko je Gospodova kri izprosila preganjalcem življenje. Skrivnost Gospodovega trpljenja ne sme ostati v nas brez koristi. Posnemajmo, kar obhajamo, in oznanjajmo, kar častimo. Njegovo vpitje namreč v nas zamre, če bo naš jezik molčal o tistem, kar um veruje. Nič drugega nam torej ne preostane, kakor da vsakdo po svojih močeh oznanja drugim skrivnost svojega oživljenja, sicer Gospodov krik v nas zamre.