13. september: Kristjani smo in predstojniki

Začetek govora sv. Avguština; škofa, O pastirjih (46. govor, 1-2) Kristjani smo in predstojniki   Vse naše upanje je v Kristusu. V njem je tudi vse naše zveličanje in naša slava. Ta resnica vam je že od nekdaj znana, saj pripadate čredi njega, ki vodi in pase Izraelovo ljudstvo. Toda ker nekateri pastirji radi slišijo, da jim ljudje pravijo 'pastirji', pastirske službe pa nočejo izvrševati, preiščimo, kaj o takih sodi prerok. Poslušajmo ga, vi pozorno, mi pa s trepetom. Gospodova beseda mi je prišla: Sin človekov, prerokuj zoper Izraelove pastirje, prerokuj in reci. To berilo smo pravkar slišali, zato je prav, da se o tem nekoliko pogovorimo. Bog sam nam bo pomagal, da bomo resnico govorili, čeprav ne iz svojega. Če bi iz svojega jemali, bi bili pastirji, ki pasejo sebe, ne pa ovce. A če jemljemo iz njegovega, vas bo on sam pasel, naj že govori po komer koli. Tako govori vsemogočni Gospod: Gorje Izraelovim pastirjem, ki pasejo sami sebe! Ali naj pastirji ne pasejo črede? To je: pastirji ne smejo pasti sebe, ampak ovce. To je prvi razlog, zaradi katerega se Bog pritožuje nad temi pastirji: namesto da bi pasli ovce, pasejo sebe. Kateri so ti, ki sebe pasejo? Tisti, o katerih pravi apostol: Vsi iščejo svoje, ne tega, kar je Jezusa Kristusa. Mi namreč, ki nas je Bog, po svoji dobroti in ne po našem zasluženju, postavil na to nevarno in odgovorno mesto, moramo dobro razločevati dve stvari: da smo kristjani in da smo predstojniki. To, da smo kristjani, se nanaša na nas; a to, da smo predstojniki, se nanaša na vas. Kot kristjani moramo skrbeti za svoje zveličanje, kot predstojniki pa samo za vaše. Morda mnogi navadni kristjani, ki niso predstojniki, pridejo k Bogu po lažji in krajši poti, kakor je naša, ker jih pri hoji ne ovira tolikšno breme odgovornosti. A mi bomo dajali Bogu odgovor ne samo o tem, kako smo živeli kot kristjani, ampak še prav posebej o tem, kako smo izvrševali svojo predstojniško službo.