14. december: Janez - glas, Kristus - Beseda

Iz govorov sv. Avguština, škofa (293. govor) Janez - glas, Kristus - Beseda   Janez je bil glas. Kristus je večna Beseda. Janez je bil glas, ki doni nekaj časa. Kristus je Beseda od začetka pa na vse veke. Kaj je glas brez besede? Brezpomemben, prazen zvok. Uho ga sliši, srce pa nič ne razume. Poskusimo s pozornim srcem dati vsaki stvari pravo mesto! Če razmišljam, kako bi se izrazil, imam že besedo v srcu, če pa ti jo hočem zaupati, premišljujem, kako bi to, kar je v mojem, prenesel še v tvoje srce. Ko torej želim, da bi beseda mojega srca našla pot še v tvoje srce, uporabim glas. Tako ti nekaj povem. Moj glas ti izraža smisel, kaj objema beseda srca. Ko pa ti je glas sporočil besedo mojega srca, utihne. Beseda, ki ti jo je izrazil, pa živi v tvojem in v mojem srcu. Ko ti je torej glas sporočil besedo, ali ti ne šepeta: Ona mora rasti, jaz pa se manjšati! Zvok glasu je dosegel namen. Kakor da pravi: Dopolnjeno je moje veselje. Ohranimo torej Besedo! Krepko se je držimo! Bi rad ohranil glas, ki utihne, in božjo Besedo, ki vedno ostane? Kje je Janezov krst? Dopolnil je svojo nalogo. Ni ga več. Kristusov krst pa vedno ostaja. Vsi verujemo v Kristusa, hrepenimo po njegovem odrešenju in tega je glas oznanjal. Težko je ločiti besedo od glasu. Zato so tudi mislili, da je Janez Kristus. Glas so zamenjali z Besedo. Toda glas je poskrbel, da ne užali Besede. Jaz nisem Kristus, je dejal, ne Elija, ne prerok. Kdo si torej? Povedal je: Jaz sem glas vpijočega v puščavi, pripravite pot Gospodovo. Glas sem, ki doni v puščavi, ki se razlega v tišini. Pripravite Gospodu pot. Rad bi rekel: »Zato zvenim, da prenesem Besedo v vaša srca. Tja pa Beseda ne bo prišla, če ji ne pripravite poti. Kako naj ji pripravimo pot? Mar ne s primerno molitvijo? Kako naj ji odpremo srca? Mar ne s tem, da ponižno mislimo nanjo? Učimo se ponižnosti od njega. Imeli so ga za Kristusa. Zavrnil jih je. Ni trpel tuje zablode v svojo čast. Če bi bil rekel: Kristus sem, bi mu najbrž verjeli. Saj so to že predpostavljali. Ni potrdil zmote. Priznal je, ločil se je od Besede, ponižal se je. Videl je, kaj je zanj zveličavno. Zavedal se je, da je luč, a bal se je, da ne bi domišljavost upihnila njenega plamena.