14. februar: Vzvišenost ljubezni

Iz govorov bl. Izaka, opata v samostanu Zvezda (31. govor) Vzvišenost ljubezni   Le zakaj, bratje, si tako malo prizadevamo, da bi drug drugega odreševali? Zakaj si ne pomagamo bratsko nositi bremena drug drugega, kjer bi bilo najpotrebneje? Na to nas opominja apostol Pavel, ko pravi: Drug drugega bremena nosite in tako spolnite postavo Kristusovo. Drugje pa: Drug drugega prenašajte v ljubezni. To je brez dvoma Kristusova postava. Zakaj ne morem potrpežljivo prenašati, da se moj brat iz kakršnegakoli razloga - bodisi iz potrebe, iz telesne slabosti ali navade - ne poboljša? Zakaj mu ne strežem z ljubeznijo, kakor je zapisano: Njihove dojenčke bodo na ramah nosili in na kolenih ljubkovali. Morda zato, ker mi manjka ljubezen, ki vse prenese, ki je tako potrpežljiva, da prenaša, in tako dobrotljiva, da ljubi? To postavo je opisal Kristus, ki je nosil naše trpljenje in si naložil naše bolečine. Ljubil je tiste, ki jih je prenašal, in prenašal tiste, ki jih je ljubil. Tisti pa, ki napada brata v stiski ali ga zalezuje v kakršnikoli pomanjkljivosti, se brez dvoma podreja postavi hudega duha in jo izpolnjuje. Navadimo se razumevanja in bratskega sožitja, bojujmo se zoper slabosti in preganjajmo napake. Bogu je najbližji tisti, ki na različne načine iskreno ljubi Boga in s to ljubeznijo uresničuje ljubezen do bližnjega. Ljubezen je edino merilo, po katerem mora človek nekaj storiti ali opustiti, spremeniti ali ne. To je naše glavno vodilo in naš končni smoter. V ljubezni in iz ljubezni je vse dobro in vse primerno. To ljubezen naj nam podari on, kateremu brez nje ne moremo ugajati, on, brez katerega ne moremo ničesar storiti, ki živi in kraljuje vekomaj. Amen.