14. junij: Molitev naj prihaja iz ponižnega srca

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (4-6) Molitev naj prihaja iz ponižnega srca   Če molimo, govorimo in prosimo umerjeno, mirno hkrati in spoštljivo. Pomislimo, da stojimo pred božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč, kako se vedemo in kako govorimo. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako spoštljivemu prosilcu pristoji skromno prositi in moliti. Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, na skrivnem moliti, na samem, na tihem, celo v sobah, ker to veri bolj pristoji; vedimo, da je Bog povsod pričujoč, da vse sliši in vidi in z vsem svojim veličastvom prodre tudi na oddaljene in skrite kraje, kakor je pisano: Jaz sem Gospod v bližini in ne Bog v daljavi. Se bo li kdo na skriven kraj skril, pa ga jaz ne bom videl? Mar ne napolnjujem neba in zemlje? In zopet: Na vsakem kraju gledajo Gospodove oči na dobre in na hudobne. In kadar se snidemo z brati in z božjim duhovnikom obhajamo sveto daritev, se ovedajmo spoštljivosti in reda, ne brbljajmo tjavdan svojih prošenj z zmedenimi besedami in svoje želje, ki jo Bogu skromno priporočamo, ne razlagajmo s hrupno gostobesednostjo, kajti Bog posluša ne besede, marveč srce. Tudi ni treba šele z vriščem opominjati njega, ki vidi človeške misli, kakor Gospod zatrjuje: »Zakaj v srcu hudo mislite? In drugje: In spoznale bodo vse cerkve, da sem jaz tisti, ki preiskuje obisti in srca. To zapoved je skrbno spolnila Ana v prvi Samuelovi knjigi, predpodoba Cerkve. Prosila je Gospoda ne s kričavo prošnjo, marveč molče in skromno, na tihem v svojem srcu. Govorila je s skrivno prošnjo, toda z očitno vero; govorila je ne z glasom, marveč s srcem, vedoč, da Bog tako sliši; in zares je dosegla, kar je prosila, ker je verno prosila. Sveto pismo pripoveduje in pravi: Govorila je v svojem srcu in njene ustnice so se gibale, glas pa se ni slišal. In Bog jo je uslišal. Tudi v psalmih beremo: Govorite v svojih srcih in na svojih ležiščih obžalujte. Isto nam Sveti Duh tudi po Jeremiju navdihuje in nas uči: V svojem srcu pa moraš moliti Boga. Kdor pa moli, preljubi bratje, tudi ne prezri, kako je cestninar v templju poleg farizeja molil. Ni drzno povzdigoval oči, ni prevzetno stegoval rok, marveč se je trkal na prsi in prosil pomoči božjega usmiljenja, priznavajoč grehe v srcu skrite. Medtem ko je bil farizej sam s seboj zadovoljen, je ta, ki je tako molil, bolj zaslužil opravičenje, ker upanja na zveličanje ni stavil na zaupanje v svojo nedolžnost, saj nihče ni nedolžen - marveč je svoje grehe priznavajoč ponižno molil. In on, ki ponižnim odpušča, je molitev uslišal.