14. marec: Služimo Kristusu v revežih

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (14. govor 38.40) Služimo Kristusu v revežih Blagor usmiljenim, pravi Sveto pismo, zakaj ti bodo usmiljenje dosegli. Usmiljenje ni ravno zadnji blagor. Blagor mu, ki skrbi za uboge; in spet: Dobro je človeku, ki je usmiljen in rad pomaga. Ponovno beremo: Pravični je vedno usmiljen in rad posoja. Osvojimo si to lastnost, bodimo razumevajoči, postanimo dobrotljivi! Niti noč naj ne zaustavi tvojega usmiljenja. Ne reci: Pojdi in zopet pridi, jutri ti bom dal. Naj ne bo premora med nagibom in dobrim delom. Ljubezen do človeka edina ne pozna odlašanja. Lačnemu lomi svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v svojo hišo, in to z dobro voljo. Kdor usmiljenje skazuje, naj ga z veseljem. Dobro delo, storjeno s pripravljenostjo, se ti bo dvakratno obrestovalo. Kar pa je izvršeno z nevoljo in prisiljenostjo, je zoprno in ni vredno hvale. Ko opravljamo dobra dela, ne tarnajmo, ampak se veselimo. Ako jarma vezi odpneš, pravi prerok, torej če se odpoveš skopuštvu, pomišljanju, godrnjanju in preverjanju, kdo je dober in kdo ni, kaj se bo zgodilo? Nekaj velikega in občudovanja vrednega. Prejel boš izredno plačilo: Tedaj napoči kakor zarja tvoja luč in zdajci zacvete tvoje ozdravljenje. Kdo si ne bi želel luči in ozdravljenja? Če torej Kristusovi služabniki, bratje in sodediči, sprejmete moje besede, poslušajte: Dokler imamo še čas, obiskujmo Kristusa, negujmo Kristusa, hranimo Kristusa, oblačimo Kristusa, sprejemajmo gostoljubno Kristusa, častimo Kristusa. To pa ne le pri mizi, kot so storili nekateri, ali s pokopom kakor Jožef iz Arimateje ali s pripravo na pokop kakor Nikodem ali kakor so ga pred vsemi temi počastili modri z vzhoda z zlatom, miro in kadilom. Gospod hoče usmiljenja in ne daritve in več kot množica tolstih janjcev je vredno usmiljeno srce. Usmiljenje mu danes izkažimo po siromakih, ki se trudoma premikajo po zemlji, da nas sprejmejo v večna bivališča, ko bomo zapustili svet, v Kristusu našem Gospodu. Njemu slava vekomaj. Amen.