15. julij: Sveti Duh razodeva skrivnostno modrost

Iz spisa sv. Bonaventura, škofa, Pot duha k Bogu (7. pogl: 1.2.4.6) Sveti Duh razodeva skrivnostno modrost   Kristus je pot in vrata. Kristus je lestev in vozilo, kakor pokrov sprave; ki je bil nad božjo skrinjo, in skrivnost od vekov skrita. Kdor se ozre na Kristusa, ki je naša sprava, z vso pozornostjo in premišljuje, kako je visel na križu, z vero, upanjem in ljubeznijo, s pobožnostjo, občudovanjem in veseljem, s spoštovanjem, hvalo in radostjo, z njim obhaja pasho, to je mimohod; s palico križa prebrodi Rdeče morje in iz Egipta pride v puščavo. Tam uživa skrivnostno mano in s Kristusom počiva v grobu kot na zunaj mrtev. Vendar čuti, kolikor je mogoče v tem življenju, tudi to, kar je bilo na križu rečeno razbojniku, ki se je obrnil h Kristusu: Danes boš z menoj v raju. Če hoče človek, da bo ta prehod popoln, mora opustiti vsako razumsko razglabljanje ter se z vsem čustvovanjem okleniti Boga in ga v Bogu preoblikovati. To pa je skrivnostno in izredno dejanje, ki ga nihče ne pozna razen, kdor ga prejme; prejme ga pa le, kdor to želi; želi pa le, kogar do dna razvname ogenj Svetega Duha, ki ga je Kristus poslal na svet. Zato pravi apostol, da to skrivnostno modrost razodeva Sveti Duh. Če bi rad vedel, kako se to dogaja, vprašaj milost, ne znanosti; hrepenenje, ne razuma; vzdihovanje v molitvi, ne prizadevanja v branju; ženina, ne učitelja; Boga, ne človeka; temo, ne jasnosti; ne tega, kar se blešči, temveč ogenj, ki človeka popolnoma razvname in prenese v Boga z izrednimi milostmi in najbolj gorečimi nagnjenji. Ta ogenj je Bog sam in to ognjišče je v Jeruzalemu in Kristus ga prižiga z žarom svojega najhujšega trpljenja. To pa resnično občuti le tisti, kdor govori: križanje si je izbrala moja duša in smrt moje kosti. Kdor ljubi to smrt, more videti Boga, ker je brez dvoma res: Ne bo me videl človek in še naprej živel. Umrimo torej in vstopimo v temo, naložimo molk skrbem, strastem in domišljiji; pojdimo s križanim Kristusom s tega sveta k Očetu, da bomo, ko bomo videli Očeta, rekli s Filipom: Zadosti nam je; da bomo slišali s Pavlom: Zadosti ti je moja milost; in da se bomo veselili z Davidom govoreč: Telo in duša mi koprnita po tebi; ti, o Bog, si moj rešitelj in moj delež na veke. Hvaljen, Gospod Bog naših očetov, zdaj in vselej. Tako se zgodi. Amen.