15. marec: Kristus je pot k luči, resnici in življenju

Iz razprav o Janezovem evangeliju sv. Avguština, škofa (34, 8-9) Kristus je pot k luči, resnici in življenju   Bratje moji, Gospod je kratko rekel: Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi, marveč bo imel luč življenja. S temi besedami je nekaj zapovedal, nekaj obljubil. Storimo, kar je zapovedal, da ne bomo predrzno hrepeneli po tistem, kar je obljubil, da nam, ko bo sodil, ne poreče: Si pač storil, kar sem zapovedal, da terjaš, kar sem obljubil? Kaj si torej zapovedal, Gospod, naš Bog? Odgovarja ti: Da greš za menoj. Prosil si ga nasveta za življenje. Za kakšno življenje, če ne za ono, o katerem je rečeno: V tebi je vir vsega življenja? Mi torej zdaj storimo in pojdimo za Gospodom: razvežimo vezi, ki nas ovirajo, da bi šli za njim. Kdo bi pa mogel razvozlati take vozle, če mu ne pomore on, kateremu je rečeno: Rešil si me. O njem pravi drug psalm: Gospod osvobaja jetnike, Gospod dviga potrte. In za čim gredo rešeni in vzdignjeni, če ne za lučjo, ki jim pravi: Jaz sem luč sveta. Kdor gre za menoj, ne bo hodil v temi? Kajti Gospod razsvetljuje slepe. Zdaj smo torej, bratje, razsvetljeni, ker smo bili maziljeni z vero. Najpoprej je namreč svojo slino pomešal s prstjo, da bi mazilil sleporojenega. Tudi mi smo od Adama slepi rojeni in potrebujemo njega, da nas razsvetli. Pomešal je slino s prstjo. Beseda je meso postala in se med nami naselila. Pomešal je slino s prstjo, zato je bilo napovedano: Zvestoba bo pognala iz zemlje; on sam je pa rekel: Jaz sem pot, resnica in življenje. Resnico bomo uživali, ko bomo iz obličja v obličje gledali; saj nam je tudi to obljubil. Kdo bi se namreč drznil upati, česar nam ne bi Bog milostno obljubil ali dal? Gledali bomo iz obličja v obličje. Apostol pravi: Zdaj spoznavam deloma, zdaj nejasno v zrcalu, takrat pa iz obličja v obličje. Tudi apostol Janez pravi v svojem pismu: Preljubi! Zdaj smo božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo. Vemo, da bomo, ko se prikaže, njemu podobni, ker ga bomo gledali, kakršen je. To je velika obljuba. Če ga ljubiš, pojdi za njim. Ljubim ga, praviš, toda kod naj grem? Če bi bil Gospod, tvoj Bog, rekel: »Jaz sem resnica in življenje«, bi ti iz hrepenenja po resnici in iz želje po življenju kajpada iskal poti, po kateri bi mogel do njiju. Rekel bi si: Nekaj velikega je resnica, nekaj velikega je življenje; ko bi le vedel, kako bi moja duša prišla do njiju. Vprašuješ kod? Poslušaj ga, da najprej pravi: Jaz sem pot. Preden reče, kam, pove, kod. Jaz sem pot. Kam drži pot? In resnica in življenje. Najprej je rekel, kod naj greš, nato je rekel, kam naj prideš. Jaz sem pot, jaz sem resnica, jaz sem življenje. Ko je pri Očetu, je resnica in življenje; ko je postal človek, je postal pot. Ne pravi ti: »Trudi se in poišči pot, da prideš do resnice in življenja«. Ne pravi ti tako. Lenuh, vstani: pot sama je k tebi prišla in te je iz spanja zbudila, če te je vendar zbudila. Vstani in hodi! Morda poskušaš hoditi, pa ne moreš, ker te noge bolijo. Od česa te noge bolijo? Si nemara tekal po hrapavih poteh, ker te je gnala lakomnost? Toda božja Beseda je tudi hrome ozdravljala. A praviš: »Imam zdrave noge, toda pota ne vidim.« Pomisli, da je tudi slepim dajala vid.