16. april: Gospa mi je govorila

Iz pisma sv. Marije Bernardke Saubirous, device (p. Gondrandu 1. 1861) Gospa mi je govorila   Nekega dne sem šla z dvema deklicama k bregu reke Gave, da bi nabrala drv, in sem zaslišala neko šumenje. Obrnila sem se proti travniku, a nisem videla nobenega drevesa, ki bi se majalo. Nato sem pogledala gor proti votlini in tam sem zagledala v belo oblečeno gospo. Obleko je imela belo, njen pas pa je bil sinje barve. Med prsti na nogah je imela zlato rožo, iste barve je bil tudi rožni venec. Ko sem to videla, sem si pomela oči, prepričana, da se motim. Z roko sem segla v žep, kjer sem imela rožni venec. Hotela sem se pokrižati, a nisem mogla dvigniti roke. Obvisela mi je kakor mrtva. Ko pa se je pokrižala gospa, sem s tresočo roko poskusila tudi jaz in je šlo. Začela sem moliti rožni venec. Tudi gospa je prebirala jagode, ni pa premikala ustnic. Ko sem končala rožni venec, je prikazen izginila. Vprašala sem nato deklici, če sta kaj opazili. Rekli sta, da ne, in me spraševali, če sem jaz kaj videla. Rekla sem, da sem videla gospo v beli obleki, a da ne vem, kdo bi bila. Prosila sem ju, naj o vsem molčita. Svarili sta me, naj ne hodim več tja, kar jima pa nisem obljubila. V nedeljo sem se spet vrnila na tisti kraj, ker me je srce silno vleklo. Šele v tretje je gospa spregovorila in me prosila, naj prihajam tja petnajst dni. Obljubila sem ji. Dodala je še, naj rečem duhovnikom, da morajo tam postaviti kapelico. Naročila mi je, naj pijem iz studenca. Ko tam okoli nisem našla nobenega studenca, sem šla proti reki Gavi. Ona pa je z glavo pomigala, da ne misli te vode, in pokazala s prstom, kje je izvir. Stopila sem tja in našla tam le malo kalne vode. Dotaknila sem se je, zajeti je pa nisem mogla. Začela sem kopati z roko, a se je le počasi nabirala. Trikrat sem to storila in šele četrtič sem mogla piti. Prikazen je tedaj izginila in jaz sem se vrnila domov. Tja sem hodila petnajst dni in gospa se mi je prikazovala vsak dan, samo en ponedeljek in en petek ne. Vsakikrat mi je naročala, da moram povedati duhovnikom, naj tam sezidajo kapelico, naj se umivam v studencu in molim za spreobrnitev grešnikov. Večkrat sem jo vprašala, kdo je, a ona se je vedno samo nežno nasmehnila, nazadnje je dvignila roke, se zazrla proti nebu in rekla, da je Brezmadežno spočetje. V teh petnajstih dneh mi je razodela tri skrivnosti, ki jih nikoli ne smem nikomur razkriti. To sem zvesto držala do danes.