16. december: O ponižnosti in miru

Iz knjige Hoja za Kristusom (2, 2-3) O ponižnosti in miru Ne maraj veliko, kdo je s teboj ali proti tebi; rajši na to glej in za to skrbi, da bo pri vsakem delu Bog s teboj. Imej čisto vest in Bog te bo dobro branil. Kogar namreč hoče Bog podpirati, temu ne more nihče škodovati s svojo hudobijo. Ako znaš molčati in trpeti, boš videl prav gotovo božjo pomoč. On že ve, kdaj in kako te bo rešil, zato se le njemu izroči! Bog pomaga in Bog rešuje vsake sramote. Dostikrat je prav koristno za našo večjo ponižnost, če drugi vedo za naše napake in jih grajajo. Kadar se človek poniža zaradi svojih napak, tedaj hitro druge potolaži in zlahka pomiri tiste, ki so nanj jezni. Ponižnega Bog čuva in rešuje, ponižnega ljubi in tolaži. K ponižnemu človeku se Bog sklanja, ponižnemu daje veliko milosti in po ponižanju ga povišuje v slavo. Ponižnemu razodeva svoje skrivnosti in ga ljubo k sebi vleče in vabi. Ponižni je tudi, kadar je osramočen, dosti miren, ker se opira na Boga in ne na svet. Ne misli, da si kaj napredoval, če se nimaš za manj mimo vseh drugih ljudi. Drži najpoprej v miru sam sebe, potem boš mogel druge miriti. Miroljuben človek več koristi, kakor zelo učen. Strasten človek tudi dobro v slabo prevrača in rad verjame kaj slabega. Dober miroljuben človek pa obrača vse v dobro. Kdor je res v miru, nikogar ne sumniči. Kdor pa je nezadovoljen in nemiren, tega begajo raznovrstne sumnje. Sam ne miruje, pa tudi drugim ne da miru. Večkrat govori, česar bi ne smel, in opusti, kar bi bilo bolje, da bi storil. Gleda, kaj bi morali drugi storiti, a zanemarja, kar bi sam moral. Bodi torej najprej gorečnik sam zase, potem šele boš smel po pravici h gorečnosti naganjati svojega bližnjega! Ti znaš dobro zagovarjati in lepšati svoja dela, toda izgovorov drugih nočeš poslušati. Pravičneje bi bilo, da bi tožil sam sebe, svojega brata pa izgovarjal. Ako hočeš, da bodo drugi prenašali tebe, prenašaj ti druge!