16. februar: Kako naj iščemo modrost?

Iz govorov sv. Bernarda, opata (O raznih zadevah, 15) Kako naj iščemo modrost?   Poskrbimo za hrano, ki ne mine; prizadevajmo si za svoje zveličanje. Delajmo v Gospodovem vinogradu, da si prislužimo obljubljeno plačilo. Delajmo z modrostjo, ki govori: Tisti, ki živijo v moji luči, ne bodo grešili. Svet je kakor njiva, pravi večna Resnica; kopljimo na njej, v sebi ima skrit zaklad, izkopljimo ga. Ta zaklad je skrita modrost. Zakopana je, iščimo jo vsi, hrepenimo po njej! Če iščete modrost, pravi, jo le iščite. Obrnite se in pridite zopet. Vprašaš, odkod naj se obrneš? Od svojih slabih nagnjenj se obrni, pravi. Če jo v svojih slabih nagnjenjih ne najdem, kje naj iščem modrost? Moja duša silno koprni po njej. Našel jo boš, toda ni zadosti, da jo najdeš. Ko si jo našel, je treba z njo napolniti srce v potlačeni, potreseni in zvrhani meri. Tako je tudi prav. Zakaj, blagor človeku, ki najde modrost in jo ima v izobilju. Išči torej, dokler jo moreš iskati; sezi po njej, dokler je blizu. Bi morda rad slišal, kako ti je blizu? Blizu ti je beseda, v tvojem srcu in na tvojih ustnicah, samo če jo iščeš s pravim namenom. Pridobil si boš torej veliko modrosti v svoje srce, a tudi razumnosti za tvoja usta. Skrbi pa, da jo dobiš in ne zapraviš ali zanemariš. Ko si našel modrost, si našel med. Vendar glej, da se ga ne preobješ, da ga presit ne izbljuješ. Tako ga uživaj, da si vedno ohraniš tek. Saj modrost sama govori: Tisti, ki mene uživajo, bodo še lačni. Ne precenjuj tega, kar imaš. Ne zaužij preveč, da ne izbruhaš in se ti vzame, kar se je zdelo, da že imaš, zlasti če si prezgodaj nehal iskati. Ne nehaj iskati in spraševati, ko jo še moreš najti in je še blizu. Sicer, kakor pravi Salomon: Kdor se preobje medu, mu škoduje. Tako tudi tistega, ki hoče doumeti božje veličastvo, lahko stre njegova slava. Kakor je srečen, kdor najde modrost, tako in še bolj je srečen, kdor živi v njej. Prav v tem je nemara njeno bogastvo. Obilje modrosti iz tvojih ust prihaja na tri načine: če priznavaš svojo grešnost, če iz srca poješ hvalnice Bogu in če je tvoja beseda spodbuda za druge. S srcem namreč verujemo v opravičenje, Z usti pa izpovedujemo vero v zveličanje, pravi apostol. Celo pravični najprej obtožuje sam sebe, potem poveličuje Boga in nazadnje mora biti poln modrosti, tako da je zgled drugim.