16. maj: Duhovnik delivec zakramentov in evharistije

Iz odloka 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o službi in življenju duhovnikov (D 5) Duhovnik delivec zakramentov in evharistije   Bog, ki je edini Sveti in posvečevalec, si je hotel ljudi privzeti tako rekoč za sodelavce in pomočnike, ki naj bi ponižno služili pri delu posvečenja. Zato Bog po škofu posvečuje duhovnike, da na poseben način postanejo deležni Kristusovega duhovništva in da obhajajo svete skrivnosti kot služabniki njega, ki po svojem Duhu v bogoslužju vedno opravlja za nas svojo duhovniško službo. S krstom včlanjajo ljudi v božje ljudstvo; v zakramentu svete pokore spravljajo grešnike z Bogom in s Cerkvijo; z bolniškim maziljenjem lajšajo bolnike; zlasti pa z daritvijo sv. maše zakramentalno darujejo Kristusovo daritev. Pri delitvi vseh zakramentov so duhovniki, kakor je že v prvih časih Cerkve zatrjeval sv. mučenec Ignacij, na različne načine hierarhično povezani s škofom in ga tako v posameznih krščanskih občinah na neki način ponavzočujejo. Drugi zakramenti, kakor tudi vsa druga cerkvena opravila in dela apostolata, so v tesni zvezi s sv. evharistijo in so nanjo naravnana. Presveta evharistija namreč obsega ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje; tako jih vabi in navaja, naj obenem z njim darujejo sami sebe, svoja dela in vse stvarstvo. Zaradi tega je evharistija studenec in višek vsega oznanjevanja, ko se katehumeni počasi pripravljajo za udeležbo pri evharistiji, verniki pa, ki so že krščeni in birmani, se s prejemanjem evharistije v polni meri vcepljajo v Kristusovo telo. Hvalo in zahvalo, ki jo izražajo pri obhajanju sv. evharistije, duhovniki raztegnejo na različne ure dneva, ko opravljajo duhovne dnevnice, v katerih v imenu Cerkve prosijo Boga za vse zaupano jim ljudstvo in celo za ves svet.