17. januar: Kako je Bog klical sv. Antona

Iz spisa Življenje sv. Antona sv. Atanazija, škofa (2-4) Kako je Bog klical sv. Antona Ko so Antonu umrli starši, je ostal sam. Imel je le še prav majhno sestro. Bil je tedaj star nekako osemnajst ali dvajset let, ko je moral sam prevzeti skrb za domačijo in sestro. Ni pa še minilo šest mesecev od smrti staršev, ko je šel kakor po navadi v cerkev in po poti sam pri sebi premišljeval, kako so apostoli vse zapustili in šli za Zveličarjem in kako so verniki po poročilu Apostolskih del prodajali posestva in premoženje ter skupiček prinašali in polagali k nogam apostolov, da so ti razdeljevali med vse, kolikor je kdo potreboval, in kako veliko upanje jim je zaradi tega shranjeno v nebesih. Ves zatopljen v te misli je stopil v cerkev. Slučajno se je prav takrat bral evangelij. Slišal je, kako je Gospod govoril bogatemu mladeniču: Ako hočeš biti popoln, prodaj, kar imaš, in daj ubogim in imel boš zaklad v nebesih. Antonu je bilo, kakor da mu je sam Bog navdihnil spomin na te svetnike. Zdelo se mu je, da se je prav zaradi njega bralo to mesto Svetega pisma. Šel je takoj ven iz cerkve in posestvo, ki ga je imel od svojih prednikov, podaril svojim sovaščanom, da ne bi prav nobena stvar nadlegovala ne njega ne njegove sestre. Merilo je pa njegovo posestvo približno stoosemdeset oralov (bilo je jako rodovitno in zelo lepo). Premičnine je pa razprodal in dobil zanje precejšnjo vsoto denarja, ki je vsega razdal revežem, le nekaj malega je obdržal zaradi sestre. Ko je drugikrat prišel v cerkev, je slišal v evangeliju tele Gospodove besede: Ne skrbite za jutri. Ni mogel več strpeti v cerkvi, ampak je šel takoj ven in razdal tudi oni preostanek denarja potrebnim. Sestro je pa zaupal poznanim in zanesljivim devicam, da bi jo v svoji hiši vzgajale. Tako se je mogel odslej zaenkrat še pod rodnim krovom posvetiti askezi. Pazil je na samega sebe in vztrajal v strogem življenju. Delal je tudi z lastnimi rokami, ker je slišal: Kdor noče delati, naj tudi ne je. En del zaslužka je potrošil za živež, drugi del pa porabil za reveže. Tudi je neprestano molil, ker se je bil naučil, da je treba na skrivnem neprenehoma moliti. Branje Svetega pisma je tako pazljivo poslušal, da ni prav nobene besede pozabil, ampak vse ohranil v spominu, tako da mu je v bodoče spomin nadomestoval knjige. Vsi vaščani in sploh vsi, s katerimi je občeval, so ga, kadar so ga videli, imenovali ljubljenca božjega. Eni so ga ljubili kot sina, drugi spoštovali kot brata.