17. november: Elizabeta je v revežih prepoznala in ljubila Kristusa

Iz pisma, ki ga je pisal Konrad iz Marburga, duhovni voditelj svete Elizabete, papežu (leta 1232) Elizabeta je v revežih prepoznala in ljubila Kristusa   Elizabeta je takoj začela sloveti po krepostnih delih. Vse svoje življenje je bila tolažnica revnih, zdaj pa se je vsa posvetila skrbi za lačne. Ukazala je, naj zgradijo ob njenem gradu bolnišnico, v katero je sprejemala mnogo bolnih in onemoglih. Tam je tudi mnogim, ki so prosili vbogajme, razdeljevala miloščino, pa ne le tam, ampak po vseh posestvih in ozemlju, kjer je imel oblast njen mož. Svoje dohodke od štirih kneževin svojega moža je tako izčrpala, da je končno prodala tudi vso opravo in vse dragocene obleke za potrebe revežev. Imela je navado, da je dvakrat na dan, zjutraj in zvečer, osebno obiskala vse svoje bolnike; osebno je skrbela za one, ki so bili med njimi bolj odvratni; ene je dvigala, drugim postiljala, spet druge nosila in opravljala še druga človekoljubna dela. Pri vsem tem jo je podpiral njen mož blagega spomina. Ko pa ji je ta umrl, me je sama - v hrepenenju po najvišji popolnosti - jokajoč prosila, naj ji dovolim prosjačiti od hiše do hiše. Na sam veliki petek, ko so oltarji razkriti, je položila roke na oltar v neki kapeli svojega kraja, kamor je poklicala manjše brate, ter se je vpričo nekaterih odpovedala lastni volji in vsemu posvetnemu sijaju ter onim stvarem, o katerih je Zveličar v evangeliju svetoval, naj jih zapustimo. Ker je videla, da bi jo lahko hrup sveta in posvetna slava, katere je bila vajena, ko je še živel njen mož, potegnili za seboj, je šla proti moji volji za menoj v Marburg. Tam je v mestu zgradila bolnišnico in sprejemala vanjo bolne in onemogle; večje nesrečneže in bolj zaničevane je celo vabila k svoji mizi. Kljub tem njenim delom usmiljenja, Bog mi je priča, sem redko videl ženo, ki bi bolj gojila molitveno življenje; nekateri redovniki so često videli, kako ji je čudovito žarel obraz, ko je prišla na skrivnem molit, in kakor da so ji sončni žarki prihajali iz oči. Pred smrtjo sem jo spovedal in, ko sem jo vprašal, kaj bo z njenim imetjem in obleko, je odgovorila, da je že tako vse, kar so mislili, da ima, last revežev. Prosila me je, naj jim vse razdam razen preproste srajce, ki jo je imela na sebi in v kateri je hotela biti pokopana. Po vsem tem je prejela Gospodovo telo, nato pa se je do večera pogovarjala o tem, kar je najlepšega slišala v pridigah. Nato je vse okoli stoječe goreče priporočila Bogu in kakor da bi sladko zaspala, je izdihnila.