18. april: O božjem načrtu odrešenja

Iz konstitucije 2. vatikanskega vesoljnega cerkvenega zbora o svetem bogoslužju (B 5-6) O božjem načrtu odrešenja Bog, ki hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli k spoznanju resnice in ki je mnogokrat in na mnogotere načine nekdaj govoril očetom po prerokih, je ob polnosti časov poslal svojega Sina, učlovečeno Besedo, maziljenega s Svetim Duhom, da bi oznanil blagovest ubogim, tiste, ki so strtega srca, ozdravil kot telesni in dušni zdravnik in srednik med Bogom in ljudmi. Njegova človeška narava, združena v eni osebi z Besedo, je bila orodje našega odrešenja. Zato je v Kristusu vzšla popolna odkupnina naše sprave ter nam je v njem dana polnost Božjega češčenja. To delo odrešenja človeškega rodu in popolnega božjega češčenja, katerega predpodobe so bile čudovita božja dejanja nad ljudstvom stare zaveze, je izvršil Kristus Gospod predvsem z velikonočno skrivnostjo svojega blaženega trpljenja, vstajenja od mrtvih in slavnega vnebohoda. V tej skrivnosti je s svojo smrtjo uničil našo smrt in nam s svojim vstajenjem obnovil življenje, saj iz strani Kristusa, na križu zaspalega, izvira čudovita skrivnost vse Cerkve. Kakor je bil torej Kristus poslan od Očeta, tako je tudi sam poslal apostole, napolnjene s Svetim Duhom, ne le da bi z oznanjevanjem evangelija vsemu stvarstvu razglasili, da nas je božji Sin s svojo smrtjo in vstajenjem iztrgal satanovi oblasti in smrti ter nas prestavil v Očetovo kraljestvo, ampak tudi, da bi delo odrešenja, ki so ga oznanjali, izvrševali z daritvijo in zakramenti, središčem vsega bogoslužnega življenja. Po krstu se namreč ljudje vcepijo v Kristusovo velikonočno skrivnost: s Kristusom umrejo, skupaj z njim so pokopani, z njim so obujeni in prejmejo Duha posinovljenja, v katerem kličemo: Aba, Oče in tako postanejo pravi molivci, kakor jih Oče hoče. Podobno vsakikrat, ko uživajo Gospodovo večerjo, oznanjajo Gospodovo smrt, dokler ne pride. Zato so bili na binkoštni dan, ko se je Cerkev razodela svetu, krščeni tisti, ki so sprejeli Petrove besede. In bili so stanovitni v nauku apostolov in bratski skupnosti, v lomljenju kruha in molitvah … hvaleč Boga in priljubljeni pri vsem ljudstvu. Nikdar se poslej Cerkev ni nehala zbirati k obhajanju velikonočne skrivnosti, da bi pri tem brala, kar je bilo o njem v vseh pismih, obhajala evharistijo, v kateri se ponavzočuje zmaga in zmagoslavje njegove smrti, in se hkrati v Kristusu Jezusu zahvaljevala Bogu za neizrekljivi dar v slavo njegovega veličastva.