18. december: Bog je razodel po Sinu svojo ljubezen

Iz pisma Diognetu (8,5-9,6) Bog je razodel po Sinu svojo ljubezen Nihče izmed ljudi ni Boga videl, a tudi ne oznanil. Bog sam se je razodel. Razodel se je pa po veri, ki ji je edini dano videti Boga. Bog, gospodar in oblikovalec vesoljstva, ki je vse ustvaril in uredil, je človeka ljubil; a ne le to, marveč je tudi z njim potrpel. Zmeraj je bil, je in bo mil, dober, brez strasti in resničen, in on edini je dober. Ko je spočel veliko in neizrekljivo zamisel, jo je zaupal samo svojemu Sinu. Dokler je svoj modri sklep zadrževal pri sebi in hranil kot skrivnost, se je zdelo, da ne mara za nas in ne misli na nas. Ko je pa po svojem ljubljenem Sinu odkril in razodel, kar je bil od početka pripravil, nam je podelil vse hkrati: da smo deležni njegovih dobrot, da vidimo in umejemo. Kdo od nas bi bil kdaj to pričakoval? Ko je bil torej sam pri sebi s svojim Sinom naredil načrt, nas je do določenega časa pustil, da smo se, zapeljani od naslad in poželenj, po mili volji dali voditi razbrzdanim gonom. Ni bil naših grehov vesel, marveč jih je le trpel. Tudi ni odobraval nepravičnosti tedanjega časa, temveč je pripravljal sedanji čas pravičnosti: naša lastna dela naj bi tedaj dokazala, da smo sami iz sebe življenja nevredni, zdaj pa po božji dobroti vredni. In ko bi jasno pokazali, da ne moremo iz lastne moči priti v božje kraljestvo, naj bi nam po božji moči to postalo mogoče. Ko je pa bila mera naše nepravičnosti polna in se je čisto jasno pokazalo, da nas kot plačilo zanjo čaka kazen in smrt, in ko je prišel trenutek, ki ga je Bog vnaprej določil, da bi odtlej razodeval svojo dobroto in moč - neizmerna ljudomilost in ljubezen božja! - nas ni zasovražil in pahnil od sebe, se ni spomnil naših hudobij, marveč nam je prizanesel, z nami potrpel in iz usmiljenja sam vzel nase naše grehe. Za našo odkupnino je sam dal svojega lastnega Sina, svetega za grešnike, nedolžnega za hudobne, pravičnega za krivične, neminljivega za minljive, nesmrtnega za smrtne. Kaj drugega je moglo pokriti naše grehe kot samo njegova pravičnost? V kom drugem smo se mogli mi grešniki in brezbožni opravičiti, kakor samo v božjem Sinu? O srečna zamena, o neizrekljivo božje delo, o nepričakovana dobrota: da se nepravičnost mnogih skrije v enem pravičnem in pravičnost enega opraviči mnoge grešnike.