18. julij: Kristusova beseda povzroči ta zakrament, ki ga prejemaš

Iz razprave sv. Ambroža, škofa, O svetih skrivnostih (52-54. 58) Kristusova beseda povzroči ta zakrament, ki ga prejemaš   Pomislimo, da je milost učinkovitejša od narave, pa vendar lahko merimo celo milost preroškega blagoslova. Če je blagoslov, ki ga je izrekel človek, zmogel spremeniti naravo, kaj bomo rekli o božji posvetitvi, pri kateri delujejo besede Odrešenika samega? Zakrament, ki ga prejemaš, povzroči namreč Kristusova beseda. Če je bila Elijeva beseda dovolj močna, da je priklicala ogenj z neba, mar ne bo Kristusova beseda zmogla spremeniti naravo prvin? O vseh stvareh na svetu bereš: On je rekel in vse je nastalo, on je ukazal in je zaživelo. Kristusova beseda, ki je mogla iz nič ustvariti to, česar prej ni bilo, naj ne bi mogla spremeniti tega, kar je, v nekaj drugega, kar prej ni bilo? Ni manj težko ustvarjati nove stvari, kot spreminjati naravo. Pa zakaj bi to dokazovali? Uporabimo primere, ki so v zvezi s Kristusom, s skrivnostmi učlovečenja ponazorimo resničnost te skrivnosti. Ali je šlo vse po naravnem redu, ko je bil Gospod Jezus rojen iz Marije? Če upoštevaš naravni red, je navadno tako, da rodi žena potem, ko se je združila z možem. Torej je jasno, da je devica rodila mimo naravnega reda. Tudi telo, ki ga posvetimo, je telo iz Device. Zakaj hočeš, naj bo glede Kristusovega telesa vse po naravnem redu, ko pa je bil sam Gospod Jezus rojen iz Device mimo naravnega reda? Kristusovo telo, ki je v zakramentu, je res pravo Kristusovo telo, ki je bilo križano in pokopano. Gospod Jezus sam pravi: To je moje telo. Preden so v blagoslovni molitvi izgovorjene nebeške besede, govorimo o drugi snovi, po posvetitvi pa je tu telo. On sam govori, da je to njegova kri. Pred posvetitvijo je nekaj drugega, po posvetitvi se imenuje kri. In ti rečeš »Amen«, to je »res je«. Kar govorijo usta, naj izpoveduje tudi tvoja duša; kar zveni kot glas, naj bo izraz prepričanja. Ko Cerkev vidi tako veliko milost, spodbuja svoje otroke, spodbuja prijatelje, naj prihitijo k zakramentom, ko pravi: Jejte, prijatelji, pijte, in napijte se, ljubi! Kaj naj jemo, kaj naj pijemo, ti pove Sveti Duh na drugem mestu po preroku: Okusite in spoznajte, kako je Gospod dober, blagor človeku, ki vanj zaupa. Kristus je v tem zakramentu, ker je Kristusovo telo. Zato ni telesna jed, ampak duhovna. Saj tudi apostol Pavel pravi o njeni podobi: Naši očetje so jedli duhovno jed in pili duhovno pijačo. Božje telo je duhovna jed, Kristusovo telo je telo božjega duha, kajti duh je Kristus, kot beremo: Duh, ki je pred našim obličjem, je Kristus Gospod. Tudi v Petrovem pismu beremo: Kristus je umrl za vas. Končno je res, kar oznanja prerok, da ta jed utrjuje naše srce in ta pijača razveseljuje človekovo srce.