18. junij: Za krepilno hrano prosimo in za odpuščanje grehov

Iz razprave sv. Ciprijana, škofa in mučenca, o Gospodovi molitvi (18.22) Za krepilno hrano prosimo in za odpuščanje grehov Ko molimo dalje, prosimo in pravimo: Daj nam danes naš vsakdanji kruh. To moremo ali duhovno ali preprosto umeti, ker je ta in oni pomen z božjo pomočjo za zveličanje koristen. Kajti kruh življenja je Kristus; ta kruh pa ni vseh, marveč je naš. In kakor pravimo Oče naš, ker je oče tistih, ki ga poznajo in ki verujejo, tako pravimo tudi naš kruh, ker je Kristus kruh tistih, ki uživajo njegovo telo. Prosimo pa, naj nam daje ta kruh vsak dan, da bi se mi, ki smo v Kristusu in vsak dan prejemamo evharistijo in zveličavno hrano, zaradi kakega večjega greha ne ločili od Kristusovega telesa, ko bi bili izobčeni in nam bi bilo prepovedano uživati nebeški kruh. On sam oznanja in pravi: jaz sem kruh življenja, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od mojega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta. Pravi, da bo vekomaj živel, kdor je od tega kruha. Kakor je torej jasno, da živijo tisti, ki so združeni v njegovem telesu in imajo pravico prejemati evharistijo, tako se je treba bati in je treba moliti, da ne bi ostal daleč od zveličanja, kdor je izobčen in ločen od Kristusovega telesa. Saj je on sam zapretil in rekel: Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. Zato pa prosimo, naj nam vsak dan daje naš kruh, to je, Kristusa, da se, ko ostanemo in živimo v Kristusu, ne ločimo od njegovega posvečenja in telesa. Nato molimo še za svoje grehe takole: In odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Za krepilno hrano prosimo še za odpuščanje grehov. Kako potrebno, kako modro in zveličavno pa nas opominja, da smo grešniki, ko nas priganja, naj za odpuščanje grehov molimo. Ko prosimo Boga odpuščanja, naj se duh ove svoje (grešne) vesti! Da ne bi bil kdo samemu sebi všeč in da ne bi, prevzemajoč se, še globlje padel, ga opominja in uči, da vsak dan greši, ker mu veleva za odpuščanje grehov vsak dan moliti. Tako tudi Janez v svojem pismu opominja in pravi: Ako rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in v nas ni resnice. Ako pa svoje grehe priznavamo, je Gospod zvest in pravičen, da nam naše grehe odpusti: V svojem pismu je oboje zajel: da moramo odpuščanja grehov prositi in da odpuščanje dosežemo, če prosimo. Zato je tudi Gospoda imenoval zvestega, ki dano obljubo zvesto drži in nam grehe odpusti; kajti on, ki nas je učil moliti za dolge in grehe, nam je obljubil očetovsko usmiljenje in odpuščanje.