18. marec: Božje usmiljenje do spreobrnjencev

Iz pisem sv. Maksima Spoznavalca, opata (11. pismo) Božje usmiljenje do spreobrnjencev   Oznanjevalci resnice in služabniki božje milosti, vsi, ki so od začetka do danes, vsak v svojem času razlagali božjo odrešilno voljo, vsi ti govorijo: Bogu ni nič ljubšega in prijetnejšega kakor resnično spreobrnjeni ljudje, ki so se pokesali grehov. Na izredne načine je Bog hotel pokazati, da mu je to veliko ljubše kot vse drugo. Še več. Kot prvo in izredno znamenje brezmejne božje dobrotljivosti je to, da se je božja Beseda hotela v neizrekljivem ponižanju in približanju učlovečiti med nami. Hotela je delati, trpeti in oznanjati, kar je bilo potrebno za nas, božje sovražnike, da se spravimo z Bogom Očetom in tako dosežemo večno življenje, od katerega smo bili izključeni. Naših bolezni ni zdravil le s čudeži. V svojem trpljenju je vzel nase naše slabosti in s svojo smrtjo je on, nedolžni, plačal našo krivdo, kakor da bi bil on krivec. Osvobodil nas je naših mnogih in strašnih grehov. Učil nas je s svojim zgledom na različne načine, naj mu bomo v dobroti do drugih čim bolj podobni. Zato je vabil: Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike, da se spreobrnejo, in: Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Dejal je, da je prišel iskat in rešit izgubljeno ovco in da je poslan k izgubljenim ovcam Izraelove hiše. S priliko o izgubljeni drahmi je pokazal, da je prišel očistit božjo podobo v človeku, ki je bila v gnusobi greha. Dejal je: Resnično povem vam, v nebesih bo večje veselje nad enim grešnikom, ki se spokori. Zato je krepčal z vinom in oljem moža, ki je padel med razbojnike in je ob poti popolnoma oropan v svojih ranah ležal napol mrtev. Obvezal ga je, dvignil na živinče ter ga izročil gostilničarju. Plačal je zanj oskrbo in obljubil, da ostalo povrne ob povratku. Tudi je povedal, da se je dobri oče sklonil k izgubljenemu sinu, ko se je ta vrnil, ga je objel, ker se je vrnil domov, ga oblekel v lepo obleko in mu nadel svoje okrasje in o njegovi preteklosti ni črhnil besede. Tako je bilo z ovco, ki se je oddaljila od velike božje črede ter blodila po hribih in gričih. Ko jo je našel, je ni s silo vlekel nazaj v stajo. Zadel si jo je na svoje rame in jo s sočutjem nesel k drugim ovcam. Ljudem pa je klical: Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil. Vzemite moj jarem nase. Jarem pomeni zapovedi in življenje po predpisih evangelija. To breme je napor, potreben za pokoro, zato tudi pravi: Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko. Vendar še ponovno tolmači božjo pravičnost in dobroto, ko naroča: Bodite sveti, bodite popolni, bodite usmiljeni, kakor je vaš Oče v nebesih. Odpuščajte in vam bo odpuščeno in: Vse, kar hočete, da bi vam ljudje storili, storite njim tudi vi.