2. avgust: Upanje na življenje je začetek in konec naše vere

Začetek pisma, ki naj bi ga napisal Barnaba (1, 1-8; 2, 1-5) Upanje na življenje je začetek in konec naše vere   Zdravstvujte v miru, sinovi in hčere, v imenu Gospoda, ki nas je vzljubil! Veliki in bogati so božji načrti glede vas, zato se nad vse in čez mero veselim vaših blaženih in plemenitih duš: tako globoko je v vas vsajena milost duhovnega daru, ki ste ga prejeli. Zato še bolj blagrujem sam sebe, v upanju, da sem rešen, ko gledam, kako se je nad vas zares izlil Duh iz bogastva Gospodovega vrelca. To me je vsega prevzelo, preljubi, ko sem vas videl. Prepričan sem torej in zavedam se, potem ko sem vas učil mnogih reči, da me je Gospod spremljal na poti pravičnosti. To me še posebno sili, da vas ljubim bolj kot svoje življenje, ker ste močni v veri in v ljubezni po upanju, da boste z njim živeli. Če se torej pobrigam za vas in vam dam del tega, kar sem prejel, se mi bo – mislim – štelo v zasluženje, da služim takim dušam; zato vam urno pošiljam kratko pismo, da bi poleg vere imeli tudi pravo spoznanje. Tri so torej Gospodove naredbe: upanje na življenje je začetek in konec naše vere; pravičnost začetek in konec sodbe; z veseljem in radostjo izkazovana ljubezen dokaz, da so dela pravična. Gospod nam je namreč razodel po prerokih preteklost in sedanjost in nam je dal malo okusiti tudi prihodnost. Ker vidimo, da se drugo za drugim uresničuje, kakor je povedal, moramo rasti v božjem strahu, da bo naše življenje bogatejše in globlje. Toda ne kot učitelj, ampak kot eden izmed vas hočem nekaj dokazati, kar vas bo v teh razmerah razveselilo. Ker so namreč dnevi hudi in ima nasprotnik sam oblast, moramo paziti na sebe in skrbno raziskovati Gospodove sklepe. V pomoč naši veri bosta strah in potrpežljivost, naša zaveznika pa velikodušje in zdržnost. Ako ostanejo te kreposti pred Gospodom čiste, se jim bodo pridružile modrost, razum, vednost in spoznanje. Bog nam je namreč razodel po vseh prerokih, da ne potrebuje niti daritev niti žrtev niti darovanj, ko je rekel: »Čemu mi bo toliko vaših darov? pravi Gospod. Sit sem žgalnih daritev in masti ovnov in krvi volov in kozlov ne maram in tudi ne, če pridete pred moje obličje. Kdo je namreč terjal to iz vaših rok? Ne hodite dalje po mojem preddvoru! Če mi prinesete pšenične moke, zaman. Kadilo mi je gnusoba. Vaših mlajev in sobot ne trpim.«