2. januar: Bila sva kakor ena duša v dveh telesih

Iz govorov sv. Gregorja Nacianškega, škofa (43. govor, ob pogrebu Bazilija Velikega, 15.16-17.19-21) Bila sva kakor ena duša v dveh telesih Bila sva skupaj v Atenah kakor nekoč v domovini, pa sva se potem razšla zaradi hrepenenja po učenosti, kakor reka, ki se deli v različne tokove, a sva se spet znašla, kot domenjena, dejansko pa po božji previdnosti. Dragega mi in velikega Bazilija nisem samo občudoval zaradi njegove nravne resnosti, zrelosti in modrosti njegovih govorov, ampak sem prepričeval še druge, ki ga niso poznali, naj ga posnemajo. Mnogi pa so ga zelo čislali, ker so ga že poznali in poslušali. Tako se je zgodilo, da je bil od vseh atenskih študentov Bazilij menda edini nekaj izrednega in je užival ugled bolj kot kateri koli od drugih študentov. S tem se je začelo najino prijateljstvo, tu se je vžgala iskra najine tesne povezanosti, tako sva se vzljubila. Čas je tekel naprej in razodela sva si, po čem hrepeniva. Spoznala sva, da oba iščeva modrosti. Tedaj sva si že bila drug drugemu vse: sostanovalca, soobedovalca, sodelavca, hrepenela sva po eni in isti stvari in gojila vsak dan bolj goreče in globoko najin skupni ideal. Oba je žejalo po znanosti, kar rado vzbuja zavist; vendar med nama ni bilo zavisti, ampak le tekmovanje. Tekmovala sva, a ne, kdo bo dosegel prvo mesto, ampak kdo bo komu pomagal, da bi bil prvi, ker je vsak od naju imel uspeh drugega za svoj uspeh. Zdelo se je, da imava eno dušo v dveh telesih. Čeprav mnenje, da more biti kdo v drugih, ni povsem pravilno, je vendar res, da sva bila in živela z Bazilijem drug v drugem. Obema je bilo skupno prizadevanje in glavna skrb za krepost in za življenje v prihodnji stvarnosti tako, da bi živela kakor tujca na tem svetu, še preden bi ga zapustila. Za tem sva stremela, k temu sva usmerjala vse življenje in delovanje in vedno hotela živeti po božji volji. Spodbujala sva se v ljubezni do kreposti in ni pretirano reči, da sva bila drug drugemu merilo in pravilo, s katerim sva razločevala, kaj je prav in kaj ne. Drugi so se veselili pomembnih naslovov, podedovanih od staršev, ali se gnali, da bi si jih pridobili s svojo podjetnostjo. Nama pa je bila velika čast in pomembno to, da živiš kot kristjan in se smeš imenovati kristjan.