2. junij: O lažnem duhovnem miru

Iz Duhovnih pogovorov sv. Doroteja, opata (13., o obtoževanju sebe, 2-3) O lažnem duhovnem miru   Kdor obtožuje sebe, sprejme vse, kar ga zadene z vedrino: neprijetnost, škodo, obrekovanja, žalitve in druge težave. Meni, da si je to zaslužil, zato se nič ne vznemirja. Kdo uživa več miru kot on? Morda bo kdo ugovarjal: »Kaj pa, če me brat muči, čeprav ne najdem v sebi povoda za napad, saj ga nisem užalil ne z besedo, ne z dejanjem, ne s svojo držo?« Kar prepričan bodi, če bi se skrbno izpraševal, bi opazil, da nisi ravno nedolžen. Odkril bi, da si dal povod za napad ali s kakšnim dejanjem ali besedo ali s kako držo. No, če nisi bil kriv ravno ta trenutek, pa si najbrž kdaj prej ali na kak drug način žalil tega brata, ali pa si prizadel kakega drugega brata. Zato po pravici trpiš, ali pa trpiš zaradi drugih neštevilnih grehov, ki si jih storil poprej. Kdo drugi sprašuje, kako naj sebe obtožuje, ko pa je bil čisto miren in se še ganil ni, pa ga je brat napadel z žaljivimi in sramotilnimi besedami. Ker tega ne zna prenesti, sodi, da se po pravici jezi in razburja, češ, če bi onega ne bilo zraven, če bi ga oni ne razdražil, do greha gotovo ne bi prišlo. Tako opravičevanje je neutemeljeno. Prav gotovo ni iz njega bruhnila jeza zato, ker je oni drugi kaj bleknil, temveč so tiste besede razkrinkale strast, ki se je že kuhala v njem. Če je torej pripravljen za dobro, naj dela pokoro. Podoben je žitnemu klasu; kaj je v njem, vidiš šele, ko ga zmelješ. Tako, kdor meni, da je čisto miren, ne vidi strasti, ki preži v njem. Približa se mu brat, ki ga piči, in tisti hip iz užaljenega izbruhne vsa umazanija, ki je bila v njem dotlej le prikrita. Kdor želi božjega usmiljenja, naj se spokori, se očisti in naj se poboljša. Potem bo spoznal, da mora biti bratu pravzaprav hvaležen, ker mu je dal priložnost za duhovni napredek, namesto da mu vrne milo za drago. Če bi tako storil, bi postal manj občutljiv. Kolikor bolj bo napredoval, toliko lažje bo premagal podobne preizkušnje. Kolikor bolj napreduje duša v kreposti, toliko lažje bo prenašala vsakovrstne težave.