2. november: Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli

Iz knjige sv. Ambroža, škofa, O smrti brata Satira (2. knj., 40.41.46.47.132.133) Umirajmo s Kristusom, da bomo z njim živeli   Vidimo, da je tudi smrt dobiček in življenje pokora. Zato tudi pravi Pavel: Meni je življenje Kristus in smrt dobiček. Kaj pa je Kristus drugega kakor smrt telesa in dih življenja? Z njim zato umiramo, da bi z njim živeli. Vsak dan se nekako vadimo in hrepenimo po smrti, da se bo naša duša vzvišena nad vse to učila odtegovati se telesnim željam, da je ne bodo mogle te želje navezati nase. Naj si prizadeva za podobo smrti, da ne bo zapadla kazni smrti. Postava telesa se namreč upira postavi duha in jo prepušča postavi zablode. Kakšno zdravilo pa imamo za to? Kdo me bo rešil telesa smrti? Božja milost po Jezusu Kristusu, našem Gospodu. Zdravnika imamo, držimo se zdravila. Naše zdravilo je Kristusova milost in naše telo je telo smrti. Zato se oddaljujmo od telesa, da se ne bomo oddaljili od Kristusa; čeprav smo v telesu, vendar ne hodimo za tem, kar je telesnega, in se ne izneverimo pravicam narave, ampak predvsem hrepenimo po darovih milosti. Še kaj več kot to? Svet je odkupljen po smrti enega. Če bi hotel, bi Kristus lahko ne bil umrl. Čeprav ni imel za strahopetnost, če bi se bil umaknil smrti, nas ni mogel bolje odrešiti kakor s svojo smrtjo. Tako je njegova smrt življenje za vse ljudi. Z njegovo smrtjo smo zaznamovani: ko molimo, razglašamo njegovo smrt, ko opravljamo daritev, spet oznanjamo njegovo smrt; njegova smrt je zmaga, njegova smrt je zakrament, njegova smrt je vsakoletni slovesni praznik vsega sveta. Kaj naj še rečemo o njegovi smrti, ko z božjim zgledom potrjujemo, da je smrt sama iskala nesmrtnost in da je smrt sama sebe odkupila? Ni prav, da bi objokovali smrt, ki je vir zveličanja za vse ljudi. Ni prav, da bi bežali pred smrtjo, ki se je božji Sin ni sramoval in ni bežal pred njo. Smrt pač ni bila položena v naravo, ampak je prešla v naravo. Od začetka namreč Bog ni postavil smrti, ampak jo je dal kot zdravilno sredstvo. Življenje ljudi je bilo namreč zaradi nezvestobe obsojeno na dolgotrajno težo dela in po neznosnem trpljenju je postalo bedno. Treba je bilo napraviti konec hudemu tako, da bi smrt obnovila tisto, kar je življenje zgubilo. Ako neumrljivosti ne podpira milost, je bolj v breme kakor v korist. Duša se mora že umakniti iz tega krivuljastega življenja in iz revščine zemeljskega telesa ter hiteti k tistim nebeškim zborom, kamor sicer pridejo le sveti, ki hvalijo Boga, kakor zvemo iz preroškega berila, da namreč ob igranju na citre govorijo: Velika in čudovita so tvoja dela, Gospod, vsemogočni Bog; pravična in resnična so tvoja pota, Kralj narodov. Kdo ne bi imel strahu pred tabo in kdo ne bi poveličeval tvojega imena? Saj si edino ti svet, saj bodo prišli vsi narodi in te molili. Prišli bodo gledat tudi tvojo svatbo, Jezus, na kateri vsi v prekipevajočem veselju z zemlje v nebesa spremljajo nevesto - k tebi bo prišlo vse človeštvo - ki ni več sužnja tega sveta, ampak združena z duhom. To si je - bolj kot vsi drugi - želel sveti David, da bi to gledal in spoznaval. Saj pravi: Eno prosim Gospoda, to želim: da bi prebival v Gospodovi hiši vse dni svojega življenja in gledal Gospodovo veselje.